Kritika / 45 let

za +

Ljubezen.

V ledu himalajskih vršacev je izginilo – in tam za vedno ostalo – kar nekaj slovenskih alpinistov, zato preseneča, da se ideja, ki je pognala 45 let, ni že prej utrnila kakemu slovenskemu filmarju.

Pazite: ostarela zakonca Mercer, Geoff (Tom Courtenay) in Kate (Charlotte Rampling), tik pred velikim praznovanjem 45. obletnice poroke izvesta, da so v ledu švicarskih Alp našli truplo Katye, Geoffove prve velike ljubezni, ki je tam izginila pred petdesetimi leti, potemtakem tedaj, ko se Geoff in Kate nista še niti poznala. Ha. Film potem – zadržano, subtilno, tiho in nevsiljivo, brez melodramatičnih prehitevanj in rdečih alarmov – pokaže, kako ju začne mrtva ženska, ki je za vedno ostala takšna kot leta 1962, počasi ločevati. Med njiju pride ženska, ki je ni več – mrtva, a obenem tako živa kot Rebecca v Hitchcockovi Rebecci. Zakonca Mercer tako občutita pravo ljubezen, ki je pekoča zmes nekrofilije (obsedenost z mrtvo žensko), terorja (odnos, na katerega stalno pritiska tretji), distance (dvomi ostanejo), nelagodja (vedno je treba živeti s “prejšnjimi”, ki nikoli ne odidejo), hipotetičnosti (kaj bi bilo, če ne bi izginila?) in netransparentnosti (“bivše” ni nikoli dovolj “mrtvo”). Predstavljajte si Zemeckisov Brodolom, toda ne skozi oči Toma Hanksa, ampak skozi oči Helen Hunt in njenega moža, ko po mnogih letih nenadoma izvesta, da so Hanksa – njeno prvo veliko ljubezen – našli živega.

(Kinodvor)