Dimitrija Rupla je težko opredeliti, nekoč je podpiral levico, z leti, ko je postal modrejši, pravi danes, je postajal konservativnejši. Vseskozi je bil samosvoj, tako se je pred meseci znova dokončno razšel z Janšo, podobno kot je storil v času razhoda Demosa, ko se ni strinjal z Janševim mnenjem, da je treba »družbeno strukturo prestaviti na desno«. Kasneje je na to malce pozabil. SDS je zapustil zaprepaden, osupel je, kako se ravna z ljudmi, tudi nad tem, kaj se znotraj te stranke dogaja s kritiki Janeza Janše. Sedaj zase pravi, da je predvsem liberalec. A ne smemo se sprenevedati, Rupel se ni spremenil, v Sloveniji po njegovem še vedno vlada globoka država, mediji so katastrofalni, večina politikov nesposobna. Tudi danes bi, kljub vsemu, kar se je zgodilo z Irakom, in ne glede na to, da je to ameriško posredovanje zanetilo vojne v sosednjih državah, podprl napad ZDA na Irak. Vilensko izjavo bi podpisal še enkrat.
Orest Jarh je bil kar 16 let – do lani – direktor Tehniškega muzeja Slovenije, katerega glavna postojanka je nekdanji kartuzijanski samostan v Bistri pri Vrhniki. V njem je zaposlen že skoraj 20 let in v vsem tem času skrbi za njegov elektrooddelek. Njegov prvi projekt – prikaz eksperimentov Nikole Tesle – je še danes ena glavnih atrakcij muzeja.
Vsi vemo, Morrissey je včasih pel pri skupini The Smiths. Tisti kultni manchestrski skupini, ki ji je v pičlih petih letih obstoja na sila netipični podlagi miline, bistrosti in žalosti uspelo zgraditi imperij, zaradi katerega se danes uvršča med najpomembnejše alternativne skupine vseh časov. Tisti skupini, ki je v thatcherjanski Angliji najbolje razumela, da se je proti hladu in krutosti z nečim treba boriti, in s čim bolje kot s šopkom rož, ki ti bingljajo iz riti, in z nežno besedo, ki se vsiplje z ustnic. Tisti skupini, ki nas je naučila, da so tudi revščina, družinsko nasilje, boj za pravice živali, predvsem pa nežna otožnost teme, ki jih je vredno povzdigniti v rock’n’roll. Prosil je, naj ga peljemo ven, se spraševal, kdaj pride ljubezen, bil nesrečen, na glas, predano, prepričano, iskal službo, jo našel in bil še bolj nesrečen, iskal slavo in zahteval pozornost, jo dobil, pa tudi ni pomagalo, leta so minevala, The Smiths so razpadli, žalost pa se je okrepila v zagrenjenost. A prizadevnost je ostala in obstala. Od takrat do danes mu je uspelo pridelati deset studijskih albumov, napisati Avtobiografijo, menda se zdaj loteva romana.
Izjave tedna
»Ti rezultati so celo boljši, kot smo jih pričakovali. Po drugi strani to vzbuja skrb, da bodo apetiti preveč porasli.«
Kolumne
Grega Repovž: Teorije mladih
Finančni minister je zagovornik mladih. Ni dvoma, da misli resno. Je pa res, da so v Sloveniji vsi zagovorniki mladih. In da so mladi argument, ob katerem vsi obmolknejo – nihče se niti drzne na...
Janko Lorenci: Na prelomnici
O begunstvu se odloča na Zahodu
Bernard Nežmah: Onkraj spontane samoumevnosti
Begunci, mestni lunapark in TIGR
Dr. Bogomir Kovač: Razbito ogledalo
Balkan je slepa pega evropskih integracij, ker se je EU prej »balkanizirala«, kot pa ji ga je uspelo »evropeizirati«
Maja Novak: Pomembno je biti prvi
Pa tudi o Ezavu, Jakobu in skledi kuhane leče
Vlado Miheljak: Javna hiša RTV
(nomen est omen)
RTV Slovenija
Basen o mišji strahovladi na RTV
Odpuščeni novinar RTV Slovenija Erik Valenčič o razmerah v javnem zavodu RTV Slovenija
Kultura
Portret
Rudi Bučar, pevec in aranžer
… ki poustvarja istrsko glasbeno izročilo
Ulica
Tomo: »Frizer«
Ljubljanica in glasba sta se zlili v eno
Večno mladi Ciciban
Hudo
Soba besa
Kritika
Moteči elementi
Retorika, Kino Šiška, Ljubljana
Ceci n’est pas une photographie, galerija Photon, Ljubljana
Zraka!, dvorana Stara pošta Slovenskega mladinskega gledališča, Ljubljana