Film / Ko ljubezni ni več

za

Prizori iz zakonskega življenja.

V Belih vitezih, prejšnjem Lafossovem filmu, ste imeli zahodno nevladno organizacijo, ki viteško pomaga afriškim sirotam – dobra dela so nekaj, kar razdejani in revni Čad nujno potrebuje. Toda kot se izkaže, ti »beli vitezi« afriške sirote pod pultom ugrabljajo ter jih pošiljajo v Francijo (v rejo, posvojitev ipd.), kjer naj bi jim bilo lepše in bolje. Če bi takšna nevladna filantropska organizacija delovala tudi na Zahodu, bi zlahka vseh hudih muk odrešila zakonca (Cédric Kahn & Bérénice Bejo), ki se v filmu Ko ljubezi ni več po petnajstih letih ločujeta – in to precej divje. Ne, ljubezni ni več. Skupaj ne vzdržita več. Le še žreta se. In psujeta. Kako si bosta razdelila premoženje? Čigavo bo stanovanje? Koliko bo kdo dobil od kupnine, če ga prodata? Kdo je vanj vložil več? In ja: kako si bosta razdelila hčerki – dvojčici?

Atmosfera je vnetljiva, napetost zadušljiva. Nelagodje tišči, resentiment vrešči. A dokler se stanovanja ne proda, sta obsojena na ločeno življenje pod isto streho. Njuni hčerki, ki ta teater krutosti gledata, pa se ne moreta odločiti, za koga bi navijali. Film, ki ne skriva, da bo zdaj sodišče odločilo, kako bodo živeli ( ja, po »ječi«, ki sta si jo odmerila sama, ju čaka »ječa«, ki jima jo bo odmerila pravna država), navija za »bele viteze«. Še dobro: v Lafossovih Najinih otrocih je ženska, ki ni več vzdržala v »ječi«, svoje otroke preprosto pobila. Film Ko ljubezni ni več je idealen za prvi zmenek – idealnejši od youtubskih ločitev.