Knjiga / Simone de Beauvoir Starost: stališče zunanjosti

+ + + +

Prvi del eseja francoske pisateljice in filozofinje; objavljen leta 1970.

To kajpak ni pripoved o večni mladosti in receptih za dolgo ter čilo življenje, pač pa o dobi, ko je človek šibak in betežen zaradi neugodne deformacije tkiv. Ta je postavljena v zgodovinski, sociološki in filozofski kontekst.

Stari časi ne pomenijo apriornega kulta starih: Jakuti so starce izganjali z doma in jih prepustili beračenju, japonski roman Narajama jih pošilja na goro smrti, na Kitajskem in med Špartanci pa so bili na vrhu hierarhije. V Bibliji stoje kakopak visoko, v Molièrovi literaturi so starci lakomni, Quevedo posebej zasmehuje stare ženske, no, v istem času izbirajo papeže med starimi; da bi ne razmišljali o novih poteh.

Dvajseto stoletje spet prinese voditelje v visoki starosti: Adenauerja in Churchilla, med diktatorji Franca, Tita in Mao Cetunga, hkrati pa se pojavljajo ubožnice, zavetišča in domovi za stare, kamor onemogle umaknejo iz družbe. Še prej, ko so še delovno aktivni, doživljajo diskriminacijo v prijavah za službe, kjer imajo prednost mladi. Esej izpred pol stoletja pripoveduje o preteklosti, ki se je medtem modificirala, a še vedno aktualno je avtoričino razmišljanje o fenomenu nedejavnosti: »Povzroča apatijo, ki ubija vsako željo po delovanju; preveč prostega časa za stare je še nevarnejše kot za mlade: več ko ga je, manj si ga lahko zapolnijo. Dolgočasje jim ubija željo po razvedrilu.« V času de Beauvoirjeve še ni bilo računalnikov in tablic, tako da ni poznala fenomena zasvojenosti med starostniki. Si pa zastavlja krucialno vprašanje: kako najti smisel življenja tudi v poslednjih letih bivanja?