Film / Colette

zadržan +

Divji časi.

Virginia Woolf je v eseju Lastna soba (1929) famozno ugotavljala, da poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare? Ali bi jih lahko ustvarjale? Vsekakor, pravi Virginia Woolf: le svojo sobo bi morale imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.

No, Sidonie-Gabrielle Colette (Keira Knightley), revno podeželsko dekle, ki se ob koncu 19. stoletja poroči z bombastičnim pariškim libertinom, pisateljem in založnikom Henryjem Gauthier-Villarsem, alias “Willyjem” (Dominic West), dobi lastno sobo, v kateri lahko dneve in noči mirno piše in ustvarja – problem je le v tem, da njene romane (Claudine in nadaljevanja), prave literarne senzacije, potem podpisuje njen mož, “Willy”. In “Willy”, zavoženi založnik, ki si pisateljev ne more več privoščiti in ki ugotovi, da fenomen niso le Colettini lasje, jo priganja, saj hoče nove in nove bestsellerje – ravno dovolj “literarne” in dovolj “škandalozne”, da bodo leteli. Včasih jo v njeno “lastno sobo” celo zaklene. To, kar počne s Colette (ki postane njegov ghost), izgleda kot seksistična parodija Lastne sobe: Si hotela lastno sobo – tu jo imaš!

Toda ko jo “prisili” v to, da postane pisateljica, jo nehote osvobodi: pisanje – ustvarjanje v lastni sobi – jo namreč opolnomoči in osamosvoji. “Roka, ki drži pero, piše zgodovino,” dahne Colette, ki prav skozi pisanje spozna, da je bistrejša, drznejša in superiornejša od svojega moža, da vidi skozenj ( ja, bere ga “kot zgornjo vrstico v okulistovi ordinaciji”), da je večja od snobovskega, omejenega, salonskega Pariza in da ni ustvarjena za status quo. Čas je, da se začnejo “divji dnevi”. Collete, film o dnevih plesa, emancipacije, seksualnega eksperimentiranja, kulturne revolucije in detronizacije posesivnega moškega, ki je Colette popisal s svojim imenom, je ravno dovolj gladek in sladek, ravno dovolj kontroverzen na nekontroverzen način ter ravno dovolj “literaren” in “škandalozen”, da laska “liberalni” publiki in da izgleda tako, kot da je bil posnet pred 20 leti. (tudi Kinodvor)