Mladina 10/2019

Urša Menart, režiserka: Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil

Urša Menart (1985) je posnela zadnji »film generacije« – Ne bom več luzerka, pripoved o skoraj 30-letni izobraženi Špeli, ki kljub vsemu še vedno dela kot prekarka in se po spletu nesrečnih okoliščin ponovno znajde na kavču pri starših. Zgodba marsikaterega milenijca je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejela kar tri vesne, tudi tisto za najboljši celovečerni film, in konec marca začenja pohod po slovenskih kinematografih. Urša je s tem postala prva režiserka z zmagovalnim filmom s festivala. A čeprav so ženske v njenem poklicu v manjšini, ji gre na živce, ko jo sprašujejo o filmu in spolu – prepričana je, da bi morale imeti tudi režiserke pravico spregovoriti o splošnejših temah, kakršni sta film kot umetnost in režija kot poklic. »Vendar to po navadi sprašujejo režiserje, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom.«

Marjan Šarec, premier: Cilj je, da plače dvignemo vsem. Vsi v Sloveniji si želimo višje plače.

Njegova vlada uživa tako visoko podporo, kot je prejšnje niso že leta, njegova stranka pa se je po javnomnenjski podpori v zadnjih mesecih zavihtela na prvo mesto. Videti je, kot da je premier Marjan Šarec (1977) odkril dolgo časa pozabljeni recept, kako vladati Sloveniji. Brez dvoma mu koristi gospodarska rast, zaradi katere ni treba sprejemati nepriljubljenih ukrepov, toda Šarec zna ob tem tudi zelo uspešno »razbremenjevati« svojo oblast. Ni še rekorder po sprejetih reformah, je pa že rekorder po hitrosti, s katero zamenjuje svoje ministre in sodelavce.

Biserka Marolt Meden: Za nasprotnike evtanazije je pomembno, da so se pojavili ljudje z imeni 

Pravi čas je zelo relativna oznaka. Marsikomu in konkretno tudi meni se zdi že skrajni čas. Za javno razpravo in nasprotnike evtanazije pa je pomembno, da so se v zadnjem času pojavili konkretni ljudje z imeni in priimki: z neznosnimi bolečinami, hudo neozdravljivo boleznijo ali pa takšno kakovostjo življenja, da temu ne moremo več reči tako. Sandra Pertoci, Alenka Čurin Janžekovič, akademik Janko Pleterski.