Knjiga / Stanka Hrastelj: Prva dama

+ + + +

Na vrhu je samotno

Prva dama je pisana čez staro zgodbo o Davidu, ki je Goljata pof! na sredo čela, temu alfa samcu se potem nastavi Betšeba, on pa njenega moža na fronto v prve vrste, da naredi prostor. Zraven so še zapleti – in spopad za prestol – s sinom in malo tudi zgodbe z varnostniki, saj se prva dama vede mimo etikete. Ker ji zlata kletka, v katero se je zaprla, ne ustreza, razvije zanimive in včasih dražljive načine kratkočasenja, malo tudi zato, da parira Davidu, ki s svojimi psalmi blesti na estradi in mu je tam vse ponujeno. In si vse tudi vzame, to mu gre.

Hrasteljeva vzame starozavezno štorijo in jo aktualno prepiše: dvor ima zdaj konje spravljene pod kromirane havbe, politika pa je bolj stvar všečkanja in onemogočanja, torej blatenja nasprotnikov. Vse do Absalomovega uboja polbrata, ko ga suveren samovoljno pomilosti in se začne sinov naskok na prestol. Podtekst je namenjen predvsem vpogledu v kraljevanje in prva dama je od moči odstranjena, zato pa toliko bolj zdolgočasena in nepotešena. Že v romanu Igranje se je avtorica ukvarjala s punco, ki ima slabo samopodobo in postopno drsi proti paranoji in podobnim norostim. Prva dama, Betšeba, v iskanju same sebe razvije različno avtodestruktivno vedenje, hrana in rezila, orgije zaprtega tipa, kjer jo ponižujejo, ni da ni. S tem pa Hrasteljeva izpisuje zgodbo slehernice, ki nekatere stvari opusti zaradi privida slave in obljube nekakšne varnosti in večnega zadovoljstva. Obljubljajo ji več, kot potem dajo. Betšeba je pravzaprav slehernica, ki se poskuša s kalkuliranjem prebiti skozi življenje, v senci mo(go)čnega moža in v luči žarometov, ki so menda življenje samo. Vendar se, kot tudi sicer, ne izide.

Roman ni pisan samo kot aktualizacija pradavne, a še vedno prepričljive zgodbe, ki ni brez žajfničnih preobratov. Je tudi jezikovni poligon, ki pripoved, stkano iz kratkih fragmentov, proznih flešev, dvigne v visoke in vzvišene lege in jo potem s potujevalnim manevrom zbije na mejo banalnega in pogrošnega. V ta namen se spretno pretika med nižjimi pogovornimi legami, ljudskimi rekli in večnimi modrostmi, priklicuje pa tudi, bolj duhovito kot parodično, nekatera kulturna obča mesta. Tako ob Ciuhi in Tesli in zabrisano poklicanem cvetu slovenske moderne poezije nastopajo še Iztok Mlakar in nekaj gledaliških imen, da ne rečemo odrskih blagovnih znamk. To dela te na vse strani aktivne in odprte fragmente skoraj samostoječe, samozadostne, izklesani so po asociacijski logiki, vendar tudi zaključeni, nanizani kot mozaiki. Ti naj bi sestavili kompleksen portret ženske, ki je prilezla na vrh, zdaj pa ne zna sestopiti. Jezikovni tok je dovolj večplasten in živahno nepredvidljiv, presevajoč skozi različne jezikovne usedline, da je posvetilo »bralcem poezije« tokrat povsem upravičeno.