Knjiga / Louis Adamič: Iz mnogih dežel

+ + +

Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti.