Mladina 33/2019

Marjan Tomšič, pisatelj

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske.

Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem.