Knjiga / Janez Keber: Leksikon priimkov 

+ + + + +

Ko je jezikoslovec in leksikograf Keber napisal Leksikon imen, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo pojavil še leksikon priimkov.

Veliki korpus na skoraj tisoč straneh zajame 19 tisoč slovenskih priimkov. Avtor je faktograf in tako mednje všteje še ex-yu priimke, ki jih nosijo državljani, med njimi torej tudi Milošević, Nuhanović, Džafić etc. Nekateri so zelo pogosti – Novakov je več kot deset tisoč, priimek Kiauta pa nosi le devet oseb.

Bolj kot navedene frekvence so kajpak zanimivi pomeni. Izvedeti, kaj so priimki prvotno pomenili, je prva radovednost bralcev. Ta, ki se je pisal Nič, je bil poimenovan kot nekdo, ki je pogosto dajal vse v nič, ali pa, ker je bil niče – majhen, nepomemben človek. Imenoslovec tako dopušča različne izvore: Kosi je manjšalna izpeljava iz znane ptice, druga možnost izvira iz sintagme »biti nečemu kos«. Drugod je določen: Bele, Černe izvirata iz barve polti ali las, Volaj je bil neumen, nedomiseln človek, Rugelj mož z nagubanim obrazom iz pojma guba/ruga, Rakef izdelovalec ali prodajalec rakev/krst, Pirjevca, čigar pomen sega v pirje, piriko, poveže z nadležnim plevelom. Papež seveda ni v žlahti s svetim očetom, ampak je povezan z nekom, ki je bil na kakem področju najpomembnejši, Škof je označeval nekoga, ki je bil v službi pri škofu, Žorga je prvotno opisoval izmeček, plevo, smet. Prvotni pomen mnogih je žaljiv, kar je posledica dejstva, da si ljudje priimkov najprej niso izbirali sami, ampak jim jih je vzdela okolica.

Spet nekateri se zdijo tako samoumevni, da o njih ni kaj dodati, denimo – Lovec, a tu avtor napelje na njegovo različico Jager, ki je osemkrat bolj razširjena, iz česar sklene, da je bila v času nastajanja priimkov nemška izposojenka pogosteje v rabi.

Leksikon kot spoznavno čtivo in popularizacija jezikoslovja.