Film / Vojvoda

za

Jaz, Kempton Bunton.

Kempton Bunton (Jim Broadbent), ekscentrični borec proti krivicam iz Newcastla, je upokojen, a še vedno dela – kot taksist. Tudi njegova žena (Helen Mirren), upokojenka, še vedno dela – kot čistilka. Pa ga odpustijo – ker preveč govori. Zaposli se v pekarni. Tudi tam ga odpustijo – ker ne trpi delodajalčevega rasizma. BBC ga prav tako ne usliši – vse njegove drame, ki jih pošlje (in ki jih je očitno navdihnil Čehov), se vrnejo. Jezus kot ženska? Ne na BBC-ju! Zato je toliko bolj zaverovan v svoj glavni projekt – spremembo sveta. No, neplačevanje televizijske naročnine.

Če vprašate Kemptona, potem bi morali biti vsi upokojenci opravičeni plačevanja televizijske naročnine – kdo pa bo skrbel zanje, kdo jim bo preganjal osamljenost, če ne TV? Toliko o dolgotrajni oskrbi. In toliko o zagatah pokojninske blagajne. Ker pa naleti na gluha ušesa, sklene, da bo od agitacije prešel k revoluciji – iz Nacionalne galerije na precej analogen način sune Goyev portret vojvode Wellingtona, z masivno odkupnino pa kani subvencionirati upokojence. Inspirativen je – kot Robin Hood. Lažje razumete, zakaj James Bond tako strmi, ko v Dr. Noju, posnetem leto po Buntonovi »socialni reformi«, v palači dr. Noja zagleda Goyev portret vojvode Wellingtona. Če bi tole britansko komedijo režiral Ken Loach, bi izgledala kot Medtem, ko vas ni bilo – ali pa Jaz, Daniel Blake. Ker pa jo je režiral Roger Michell, avtor Notting Hilla, izgleda lahkotneje – kot Reševanje vdove Grace. Ali pa Do nazga. (Kinodvor)