Nogometne zgodbe

Obliž na avstrijske promocijske rane

Le nekaj dni po razkritju grozljivega incestnega primera v Amstettnu je avstrijski socialdemokratski kancler Alfred Gusenbauer napovedal obsežno promocijsko akcijo, ki naj bi našo severno sosedo spet postavila v »pravo luč«. Ne glede na to, da je Avstrija predvsem med Nemci še vedno eden najpriljubljenejših turističnih ciljev, vedno bolj pa jo spoznavajo tudi (vse petičnejši) Rusi, so zadnja leta v mednarodnem poročanju o Avstriji prevladovale neprijetne teme: pisemske bombe, populistični izpadi (in volilni uspehi) desnih populističnih strank, osemletna ugrabitev Natasche Kampusch na obrobju Dunaja, skoraj četrt stoletja trajajoče ujetništvo Elisabeth Fritzl v kletnem zaklonišču domače hiše ... Se za skoraj kičasto in dopustnikom priliznjeno fasado nemara skriva pokvarjena vsebina?
Niti Elfriede Jelinek, dobitnica Nobelove nagrade za literaturo leta 2004, ne slika najsvetlejše podobe avstrijskih duš, z njimi obračunava tudi Peter Handke. Njegova pripoved iz leta 1970 Strah vratarja pred enajstmetrovko, ki jo je kasneje filmsko upodobil Wim Wenders, ima z nogometom bolj malo skupnega (glavni junak Josef Bloch je nekdanji vratar), a konča se z umorom - roke, ki so nekoč lovile nogometne žoge, zadavijo blagajničarko iz kinematografa. Nič kaj lep konec, a (vse bolj) tipično avstrijski?
Ob tem so pretežno dunajski literati, ki so bili tudi sami navdušeni ljubitelji nogometa, na primer Friedrich Torberg ali Alfred Polgar, ki je o tragičnem koncu enega izmed zvezdnikov avstrijskega Wunderteama iz tridesetih let prejšnjega stoletja - Matthiasa Sindelarja - zložil legendarno pesnitev, že dolgo mrtvi.
Evropsko nogometno prvenstvo v prizadevanjih za popravo »krivic« v javni podobi Avstrije prihaja kot naročeno. Končni cilj soprireditelja Eura 2008 je tudi sicer zelo pragmatičen: utrditi deželo kot poseben turistični cilj. Zato so bili za prireditelje izbrani Dunaj (najelitnejši del ponudbe), Salzburg (z Mozartom), Innsbruck (s smučarskim zaledjem) in Celovec. Na odločitev za Koroško (in proti Štajerski z Gradcem, ki ima neprimerno daljšo in uspešnejšo nogometno tradicijo) so vplivali tudi turistični razlogi: Koroška ima v tem pogledu večji domet in večje možnosti za namestitev, v Gradcu pa poleg tega niso hoteli ustrezno povečati stadiona. V Celovcu so bili pripravljeni zgraditi večjega (po prvenstvu ga bodo zmanjšali na še znosno velikost). Dodaten turistični mik imajo organizirana prizorišča za javno prikazovanje tekem, kakršna so pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Nemčiji doživela nepričakovan razcvet, v Avstriji pa si obetajo, da se bo država kot naslednje prizorišče takšnih zabav dobro zapisala tudi v srca pretežno mlajših obiskovalcev. Skratka, prepričati mlade Nemke in Nemce, da so lahko Poreče ob Vrbskem jezeru po svoje prav tako zabavne kot Ibiza.