Knjige / Sofokles: Ojdip v Kolonu

+ + + + +

Prevod najbolj nenavadnega dela grške tragedije.

Sofokles je usodo tebanske kraljeve družine najprej popisal v »Kralju Ojdipu« in »Antigoni«, ki zajemata čas od Ojdipovega rojstva prek njegove smrti pa tja do smrti njegovih otrok. Na koncu življenja pa je spisal še tretji del, ki pa ga je postavil kronološko vmes in je posvečen Ojdipovemu begunstvu.

Medtem ko sta Ojdip in Antigona drami in pojma, ki sta že stoletja del sodobne zahodnjaške kulture, je »Ojdip v Kolonu« delo, ki se ga ogibajo tako teatri kot založniki.

Seveda je to razumljivo, zakaj prva dva sta grajena na velikih dejanjih, na ubojih, nesporazumu in tektonskih obratih. V Kolonu se ne zgodi nič, še junakova smrt je skrivnost, za katero ve samo posvečeni kralj Tezej. Kje je potem teža?

Prva izvira iz spoštovanja do Sofoklesa; če je veliki traged med dva vrhova postavil še tretjega, je moral že imeti razlog, ki ga velja prebrati. Drugo kajpak prinaša samo branje, ki razkrije danes nedojemljiv lik grešnika. Ojdip ni kot moderni liki, ki se branijo s četami odvetnikov, on je čudo, saj si je sodil sam. A ne z odhodom s sveta, temveč tako, da se je v preostanku bivanja klatil kot slepi berač. Ki ni bil nikjer zaželen, sploh, če je izgovoril svoje ime. Toda v tej drami avtor vrne junaku digniteto. Poštenost in trpljenje sta Ojdipu povrnila moč, ne telesno, temveč moralno, ko se z besedami upre svaku in kralju Kreontu in prekolne oblastiželjna sinova, ki so hoteli skovati korist celo iz njegovega groba. Zdaj je on ta, ki govori v imenu najvišjih zakonov, kateri presegajo očetovske in rodbinske vezi. Zadnje veliko dejanje Ojdipa je tako prav njegova smrt v svetem gaju, kamor je vstop dovoljen samo božjim ljudem.

Tragedija torej brez dramskih konfliktov, ki pa odpira tri velika vprašanja modusa bivanja: iskanje očiščenja za zločin, begunstvo in kraj smrti.