Številka 16/2011

Mikel Lezamiz: "Naše gospodarstvo se že prebuja"

Mikel Lezamiz je direktor za izobraževanje v Združenju kooperativ Mondragon v Baskiji v severni Španiji, največjem konzorciju podjetij na svetu, ki so v lasti zaposlenih. Lezamiz, sociolog, politolog in ekonomist, velja za najboljšega poznavalca zgodovine, delovanja in tudi sedanjih izzivov, s katerimi se spoprijemajo kooperative, ki so vodilna skupina podjetij v Baskiji in po deležu dobička sedma najmočnejša gospodarska entiteta v Španiji. Danes je v združenju v 120 podjetjih zaposlenih okrog 100 tisoč delavcev lastnikov in združenje se uspešno kosa s konvencionalnimi podjetji. Kooperative so v lasti zaposlenih, njihova moč pa temelji na načelu en človek - en glas. Baskovske kooperative so dokaz, da je mogoče razviti visoko konkurenčna podjetja, ki so tudi solidarna in imajo močno socialno dimenzijo.

Dr. Zora Konjajev: "Zdi se mi, da počasi lezemo gor"

Dr. Zora Konjajev se je rodila leta 1921 na Ptuju, a od mladih nog živi v Ljubljani. Izhaja iz rodu Stritarjev, glasbenikov in pisateljev. Po maturi na klasični gimnaziji je v Ljubljani študirala medicino. Študij je prekinila vojna. Med vojno je kot študentka medicine sodelovala v OF, bila zaprta in oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Delala je v partizanski bolnišnici Kanižarica, kjer je sodelovala tudi pri operaciji komandanta partizanske vojske Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju. Najin pogovor se je gibal v časovnem loku skoraj devetih desetletij. Zajel je pevsko delovanje sester Stritar, njeno doživljanje partizanstva in povojnega razvoja zdravstva. Dr. Zora Konjajev, ponosna pripadnica narodnoosvobodilnega boja, je prepričana, da bodo prihodnji rodovi še bolj cenili vrednote NOB kot današnji. Zadovoljna je, da se mladi danes »ponovno oprijemljejo vrednot, kot so osebna integriteta, spodobnost, tovarištvo in sodelovanje. To zbuja upanje.«

Ivana Simić Bodrožić: »Dokažeš se na hrbtu drugega.«

Ivana Simić Bodrožić je lani napisala roman, ki so ga na Hrvaškem nestrpno čakali. Vsaj tako so zatrjevali literarni kritiki, potem ko so noč preživeli med platnicami Hotela Zagorje. Pisateljica, rojena leta 1982, je rodni Vukovar zapustila na predvečer vojne. Z bratom in mamo so odšli na morje na počitnice in se nikoli več vrnili domov. Več kot desetletje pozneje je izvedela, da je bil njen oče med ubitimi hrvaškimi branitelji v Ovčari.
Pisateljica, ki je bila prej pesnica, v svojem prvencu skozi oči dekleta opisuje medvojno življenje pregnanih v Zagrebu. Živi v svetu ignorance in brezbrižnosti, ubornosti in ščurkov, a je borka in v resnici optimistično dekle. »V življenju je vedno tudi smeh,« je zatrjevala v sredo v Ljubljani.
Za svoji dve literarni deli - pesniško zbirko Prvi korak v temo in roman Hotel Zagorje, ki je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan - je dobila tri velike hrvaške literarne nagrade. Še letos si želi izdati novo knjigo, zbirko kratkih zgodb. Pravi, da je napisala roman, ki ne spodbuja sovraštva: »Želim, da moja otroka poznata zgodovino, a nočem, da sovražita svoje sosede zaradi tega, kar se je zgodilo meni.«

Dr. Bogomir Kovač: "Boljša je vsaka pot kot brezpotje"

Resna kriza je tudi čas za resen premislek. In ker očitno to je resna kriza, torej blokada vodenja na vseh ravneh, smo se k resnemu pogovoru usedli z dolgoletnim Mladininim kolumnistom, dr. Bogomirjem Kovačem, strokovnjakom za krize in za vodenje. Kovač (1952), sicer profesor na Ekonomski fakulteti, je eden najboljših teoretikov vodenja velikih družb - korporativnega upravljanja. Poleg tega je imel srečo, da je delo sedanje vlade spoznal tudi skozi prakso, v času vodenja Kadrovsko-akreditacijskega sveta, ko se je zdelo, da bo Borut Pahor spremenil slabo kadrovsko prakso, ki jo je vpeljal že Janez Janša. Kovač je položaj razočaran zapustil. In tako se seveda po dogodkih, ki smo jim bili priča zadnji teden, postavlja vprašanje, nad čim smo sploh še lahko navdušeni. Kdo nam je ukradel svetilnik?