Hrbtna stran mesta

Zakaj je Kanglerju policijska preiskava celo koristila

Sama imam Maribor raje kot Ljubljano. In poznam kar veliko ljudi, tudi veliko tistih, ki niso Mariborčani, ki čutijo enako. Razlog za to je v tem, da je Ljubljana bila in še vedno je mesto, ki jo preveva duh pozerjev. Duh poze. In poziranja. Je mesto, v katerem je bistveno, kam greš, kje si bil, s kom si bil, kdo te je videl, s kom si se pogovarjal itd. Seveda je treba biti na pravem mestu in iti tja, biti in govoriti s pravimi ljudmi, biti viden od pravih ljudi itd. ipd. Ta logika in življenjska optika mi je bila vedno tuja, celo več, ob njej se mi je vedno obračal želodec. In zato mi je bil Maribor vedno ljubši. Maribor namreč te logike nima. Vsaj ne kot pomembno ali celo prevladujočo logiko. Maribor je bil delavsko mesto. In kot tak ima neko drugo logiko. In identiteto. Bolj se ceni avtentičnost kot poza. In zanimivo je, da to dejstvo prepoznajo tudi ljudje, ki sami niso Mariborčani. Večina tistih, ki imajo Maribor raje kot Ljubljano, to utemeljuje prav z večjo avtentičnostjo, manjšim prenarejanjem in spakovanjem, ki je značilno za Maribor.
A vsaka stvar ima seveda tudi svojo hrbtno stran. Hrbtna stvar avtentičnosti Maribora je Kangler. S svojo avtentičnostjo, ki ignorira finese in celo pravila lepega vedenja, manifestira neko neposrednost, odsotnost sprenevedanja in pretvarjanja, ki je Mariborčanom in Mariborčankam očitno blizu. Drugim pa prav tako očitno tuja, saj ne le, da jim ni simpatična, ampak jih odbija. Zato je Kangler postal predmet stalnega norčevanja in posmeha, vidijo ga kot neotesanca, celo primitivca. A velik del Mariborčanov in Mariborčank očitno ne misli tako. Kako bi bilo sicer drugače mogoče razumeti podporo, ki jo še vedno kljub vsem razkritjem in vsem sumom ter obtožbam izrekajo Kanglerju? Na trenutke se zdi, da se je navdušenje nad njim celo povečalo. Kar nekako neprijetno spominja na navdušenje, ki so ga poenoteni Srbi začeli namenjati Miloševiću po bombardiranju Beograda. Skratka, vonj po totalitarnosti torej.
A je stvar vendarle nekoliko bolj kompleksna. Kot je to zmeraj, ko gre za voditelje, ki imajo podporo ljudstva. Seveda gre in mora iti v vseh tovrstnih pojavih za pokrivanje libidinalne ekonomije. Hitler je bil tako najbolj skoncentrirana manifestacija v takratni Nemčiji prevladujoče libidinalne ekonomije. Enako bi lahko rekli za Tita. In celo Kučana ali Drnovška. In verjetno velja enako za Kanglerja. Kangler namreč v resnici izredno malo prepričuje svoje privržence. In če to počne, počne to tako nespretno, da bi človek pričakoval, da bo njegova dejavnost rodila nasprotne učinke. Pa jih pri večini ne. Nasprotno: zdi se, kot da s svojo dejavnostjo manifestira tisto, kar bi sicer želel velik del Mariborčanov in Mariborčank. Pa si ne upa. Ali pa ne (z)more. Gre za manifestacijo užaljenega upora. Užaljenega upora drugorazrednih. Ali tistih, ki si mislijo, da to so. In ta manifestacija je neposredna. Brez sprenevedanja. Avtentična. Kot takšno jo prepoznajo. In kot takšno jo podpirajo.
Kangler ves čas artikulira enega temeljev mariborske identitete, namreč identiteto drugorazrednosti. Drugorazrednosti v odnosu do Ljubljane. To dela vidno, jasno in sistematično. Če tudi zavestno, ni jasno. A učinek je v vsakem primeru jasen. Ljudje ga vidijo kot glasnika svojih krivic. In svojih pravic. Kot nekoga, ki artikulira njihove travme in zahteve. Kot nekoga, katerega socialno mesto je jasno. In prepoznavno. In to mesto je mesto na 'njihovi strani'. Kar je natančno zamera, ki jo gojijo do vlade in vlad nasploh: da namreč niso na 'njihovi strani'. Kar seveda pomeni, da vlade Mariborčanov in Mariborčank ne razumejo. In da jih niti nočejo razumeti. Da jih ne zastopajo. In jih niti nočejo zastopati. Da jih ne upoštevajo. In jih niti nočejo upoštevati. In da jih ne poslušajo. In jih niti nočejo poslušati. Verjetno je res, da je bilo v Mariboru kar nekaj županov, ki jih tudi Mariborčani in Mariborčanke ocenjujejo kot boljše župane od Kanglerja. A težko verjetno, da je bil kateri od njih bolj 'njihov'. V smislu, da je bolj jasno in neposredno artikuliral njihove travme. Enako, kot so Nemci imeli veliko boljših politikov od Hitlerja. A je vprašanje, če je bil katerikoli bolj 'njihov'. V tem je grozljivost Hitlerja. In v tem je grozljivost Kanglerja.
A v tem je tudi Kanglerjeva moč. Njegov položaj in moč nista odvisna od programa. Od sposobnosti. Od tega, kaj od svojega programa uresniči in česa ne. Kakšen estetski neokus uvaja v mesto. Itd. Njegova moč je v tem, da je glasnik travm in krivic, ki se godijo tistim, ki mislijo, da se jim godijo. In nekaterim se seveda res godijo. Kot glasnik - in tako je bilo vedno z vsemi glasniki - ne deluje v sferi racionalnega. Ampak v sferi iracionalnega.
V tej sferi pa odkritja in obtožbe, ki jih je deležen, ne slabijo njegovega položaja. Ampak ga, nasprotno, krepijo. Krepijo zato, ker mu dodajajo videz žrtve. Razmišljanje poteka nekako v tej smeri: morda je sicer res, da je Kangler počel nezakonite reči, toda kdo v politiki jih pa ne? Kangler je v resnici mala riba. No, in zdaj so se velike ribe zato, da bi preusmerile pozornost s sebe in/ali pa zato, da bi sebi dodale videz pravičnikov in tistih, ki se zavzemajo za zakonitost v tej državi, lotile Kanglerja. To je čisti blef (in to razmišljanje vsaj v tej točki ni daleč od resnice), metanje peska v oči ljudem. A ljudje niso tako neumni. Vidijo, za kaj v resnici gre. In zato ne bodo nasedli. Zato ne bodo podprli zahteve, da se Kanglerja preganja in da odstopi. V resnici Kangler ni nič slabši od tistih, ki ga preganjajo. Je celo boljši. In to iz vsaj dveh razlogov. Najprej je manjši kriminalec od tistih, ki ga preganjajo in ki so se zarotili proti njemu (tu se izpostavljata ime Kresalove in afera z bulmastifi). In drugič, je 'naš', saj zastopa 'naše' interese.
Tovrstnih reakcij je danes Maribor poln. In slišala sem jih celo od ljudi, ki veljajo za kritične intelektualce. Očitno nihče več ne pomisli na preprosto dejstvo, da je treba preganjati vsako kršitev zakona, vsako nepoštenost. Ne. Celo nekateri mariborski intelektualci so prepričani, da naj se Kanglerjeve nepoštenosti preganjajo šele takrat, ko se bodo preganjale trudi nepoštenosti ljudi v sedanji in nekdanjih vladah in ko se bodo preganjale nepoštenosti nedotakljivega ljubljanskega župana Jankoviča. In seveda takrat, ko zadaj ne bo nepoštenjakov, ki imajo od tega koristi. In se spet omenja Kresalovo.
Dotlej pa naj Kanglerja pustijo pri miru.
Kar pomeni, da tako rekoč nihče več noče stopiti v pozicijo zoper Kanglerja. Celo tisti, ki so ga imeli prej zaradi vrste reči v želodcu, so se zdaj v aktivnem zoperstavljanju Kanglerju umaknili. Torej je na delu učinek unifikacije med podporniki, kritiki ali celo nasprotniki Kanglerja. Učinek, enak tistemu ob bombardiranju Beograda, ko so Miloševića podprli tudi prejšnji kritiki. Kar pomeni, da je na delu jasni učinek fašizacije politike. Le da tega nihče ne vidi. Ali noče videti.
Če je v tem, da je bila afera Kanglerju podtaknjena zato, da bi ga umaknili, kaj resnice, je tisti (ali so tisti), ki je celo reč planiral, računal narobe. Enako, kot so narobe računali tudi Američani, ko so bombardirali Beograd. Kangler je namreč z avro žrtve še močnejši in manj dotakljiv, kot je bil prej. In zato ni čudno, da se mu podpora ne zmanjšuje.
Sklep, da je Maribor kot mesto zaradi vsega povedanega torej leglo desničarske politike in vsega, kar je povezano z njo, pa bi bil kljub vsemu preveč enostaven. Maribor v jedru ni desničarski. Imel je namreč leve župane tudi takrat, ko so bili ti že zdavnaj iz mode. Maribor je nekaj drugega. Maribor je mesto politike, kjer šteje občutek, da je župan 'naš'. Kot tak je seveda tudi mesto populistične politike. Kanglerja bi zelo enostavno spravil z oblasti levi populistični politik. Kot je na primer Janković. Le, da ga v Mariboru ni.
Kangler torej ni zgolj hrbtna stran prijetne avtentičnosti Maribora. Je tudi utelešenje iracionalnega v politiki. V tem je njegova moč. In v tem je njegova omejitev. Če se namreč politika prestavi v sfero racionalnega, Kangler v njej nima več kaj iskati.
Seveda pa je vprašanje, ali je politiko sploh mogoče kdaj res prestaviti v sfero racionalnega.