Mladina 51/2010

Jože Mencinger: "Imamo tri velike probleme"

Dr. Jože Mencinger, starosta slovenske ekonomije, je v bistvu še najbolj nekakšen sodržavljan. Tisti človek javnega prostora, ki ne kalkulira, ampak pove svoje mnenje in se ne obremenjuje ne s starodobnimi ne novodobnimi mantrami. Njegove besede in dejanja že leta zaznamujejo to državo - bolj kot besede in dejanja marsikaterega človeka, ki se rad kiti s svojimi domnevnimi zaslugami in ki zahteva zase čast in slavo. Mencinger, nasprotno, živi v miru svoje življenje. In ima razloge za svojo mirnost.

Josip Osti: Pišem in prevajam v jeziku svojih spominov

Od leta 1990 živi v Sloveniji. Zadnja leta predvsem v Tomaju, v rojstni vasi Srečka Kosovela, ki je »sogovornik« njegove poezije v slovenščini. Svoje novo ustvarjalno okolje tematizira v pesniškem »prvencu« Kraški Narcis, prvi zbirki, napisani v slovenščini. Zanjo je prejel Veronikino nagrado. Za svoj pesniški opus je dobil tudi Jenkovo nagrado. Do sredine devetdesetih let je pisal v srbohrvaščini, nato pa se je kot pesnik ponovno »rodil« v slovenskem jeziku, kar je, pesnjenje v nematernem jeziku namreč, fenomen tudi v svetovni literaturi. Josif Brodski, Czeslaw Milosz in drugi pesniki največjega formata, ki jih je doletela usoda izseljenstva, si niso drznili pisati poezije v drugem kot maternem jeziku. Med pogovorom z Ostijem je tekla beseda o njegovem ustvarjanju v Sarajevu in nato v Sloveniji, o tkanju kulturnih vezi pred razpadom nekdanje skupne države in v času razpadanja ter o tem, kako ga je sprejela tukajšnja kulturna srenja

Matjaž Kek: "Sposobni smo več"

Če se bo kdo spravil v širši regiji iskati inspirativne like, bo težko našel boljšega od našega nogometnega selektorja. Od popljuvanega in že povsem odpisanega peka do vizionarja, ki mu je uspel najbolj suveren kvalifikacijski ciklus v zgodovini slovenske reprezentance - to je pravzaprav nič manj kot dramaturški lok hollywoodskega filma. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako lepo biti Slovenec kot takrat, ko je Slovenija zasluženo nagačila ruskega medveda. A naš selektor trenutka, ko je njegov status eksplodiral vse do Olimpa, v nasprotju z dobro staro slovensko navado ni izkoristil za to, da bi svojim dotedanjim pljuvačem priredil en tak manjši Kočevski rog. Nasprotno, izkazal se je za skrajno konstruktivnega, prizemljenega in povezovalnega možaka, ki je vso svojo energijo usmeril v prihajajoče izzive. Tudi zato je slovenska reprezentanca na mundialu osvojila gromozanske štiri točke. Ravno zato je bilo toliko bolj skrb zbujajoče, ko je v teh zadnjih mesecih Matjaž Kek dal par izrazito mračnih intervjujev. Iz njih je bilo moč slutiti, da so vezi med samo reprezentanco in nekaterimi strujami znotraj Nogometne zveze nacefrane huje, kot smo mislili. Ob koncu takega leta, kot nam ga je podarila naša udarna dvajseterica, se sicer delajo feelgood intervjuji, in tudi ta je seveda tak - a začne se vseeno s prevetritvijo trenutnih kolobocij.