Mladina 48/2017

Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj

V vseh razvitih državah delež starejših hitro narašča. Leta 2005 je v Sloveniji živelo 60.459 oseb, starih 80 let ali več, leta 2015 že 99.523. Do leta 2060 bo v Sloveniji skoraj tretjina prebivalstva starejša od 65 let. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se povečuje; v obdobju od 1995 do 2015 se je v Sloveniji dvignila s 74,1 leta na 80,5 leta, do leta 2035 se bo po predvidevanjih podaljšala še za dodatnih 2,9 leta. Vedno več bo ljudi, ki bodo zaradi bolezni in onemoglosti potrebovali nenehno pomoč. Znašli smo se na razpotju, ko se moramo kot država odločiti, ali bomo šli v smeri severa Evrope, kjer so dosegli široko soglasje, da je treba poskrbeti za starejše in da mora država pri tem imeti pomembno vlogo, ali pa v smeri katoliške jugovzhodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni sebi, svojcem in dobrodelnim organizacijam. »Danes se po vsej Evropi, tudi pri nas, favorizirajo neformalne oblike dolgotrajne oskrbe, pa ne zato, ker bi bile za starejše res najboljše, ampak zato, ker so za državo cenejše,« opozarja Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, ki že trideset let deluje na področju socialnega varstva starejših.