Njegova senzibilnost je izjemna – bržkone našemu najprodornejšemu režiserju mlajše generacije Žigi Divjaku (1993) uspeva z gledališkimi projekti kontinuirano osvetliti najbolj žgoče družbene teme. Brez moraliziranja nas s svojo umetnostjo sprašuje, ali je to res skupnost, v kakršni si želimo živeti. Cenita ga občinstvo in stroka – v zadnjih letih je prejel nekaj najprestižnejših nagrad, samo letos Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za vrhunske stvaritve na umetniškem področju, njegova predstava pa je bila že drugič razglašena za najboljšo predstavo Borštnikovega srečanja: tokrat je bil to avtorski projekt Gejm, ki se sprašuje o odgovornosti slovenske mejne politike za življenje in usodo beguncev. Trenutno pa ga najbolj zaposluje okoljska problematika, ki bo predmet njegovega novega gledališkega projekta Vročina – premiera je predvidena za jesen. Prepričan je, da nam zmanjkuje časa: če bi zares dojeli stanje, v katerem je naš planet, bi šli takoj na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.
Izjave tedna
»Začnite delat lenuhi!«
Kolumne
Janko Lorenci: Remšnik
Idila in godlja
Vlado Miheljak: Vrnitev
(vonj, barva, okus in cena poslančeve vesti)
Grega Repovž: Da se
V teh dneh je v javnost prišlo več novic s podobno vsebino. Tako je Borut Rojc, ilirskobistriški občinski svetnik iz stranke SD, javno okrcal nekdanjega ministra za šolstvo Jerneja Pikala, da v...
Dr. Bogomir Kovač: Mehki pandemijski totalitarizem
Z vsakim krogom pandemije smo bliže Orwellovemu svetu 1984
Kultura
Portret
Stane Tomazin, igralec, ki ga vznemirja lenoba
Kulturni portret
Ulica
Alma
Hudo
Plavajoči žar
TV komentar
Tanja Fajon pove več
Pozor, kultura
Ta dež ne bo ponehal
Več kot polovica kulturnoustvarjalnih delavcev razmišlja, da bi panogo zapustili