Mladina 45/2021

»Vračanje tradicionalnih pogledov na svet je pod velikim vplivom katoliške cerkve«

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica in publicistka. Rodila se je na Reki leta 1949. Na začetku osemdesetih let je bila v prvih vrstah jugoslovanskega feminizma. Njeno kultno delo, Smrtni grehi feminizma (1984), je lani ponatisnila zagrebška založba Fraktura. Kasneje je pisala o vsakdanjem življenju v socializmu, številne od teh knjig, recimo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in Kavarna Evropa – življenje po komunizmu, so doživele prevode v številne svetovne jezike. Pisala je o vojnih zločinih v nekdanji Jugoslaviji, o množičnih posilstvih in o njihovih storilcih. Z Dubravko Ugrešić in še tremi pomembnimi hrvaškimi intelektualkami je bila na začetku devetdesetih let izpostavljena hudi nacionalistični medijski gonji in obtožbam, da z nastopi v tujini in kritikami nacionalistične oblasti škoduje ugledu Hrvaške. Dobivala je grozilna pisma, vlomili so v njeno stanovanje. Zapustila je Hrvaško in doma skoraj deset let ni objavljala. Danes živi na Švedskem in v Istri. V zadnjem desetletju je napisala trilogijo del, posvečenih nadarjenim ženskam, ki so ostale v senci genialnih partnerjev – Milevi Einstein, Fridi Kahlo in Dori Maar. Problem staranja in ženskega telesa je obdelala v knjigi Nevidna ženska, ki je pred tremi leti izšla v Zagrebu. Slavenka Drakulić je preživela socializem, postsocializem in lani tudi covid. V Ljubljano je prišla na predstavitev romana Dora in Minotaver, ki je izšel pri založbi Beletrina.