Kolumne
Grega Repovž: Predsednikova poteza: Čista in predvsem čistilna
Nobenega dvoma ni, da predsednik republike Danilo Türk s predlogom, naj stranke za naslednjega slovenskega predsednika vlade imenujejo Marka Voljča kot nekoga tretjega, ki ni ne Janković ne...
Janko Lorenci: Čast in dostojnost
Podeliti mandat Janši?
Bernard Nežmah: Država kot plagiat
Dva aktualna primera
Dr. Bogomir Kovač: Trenutek navdušenosti
Uvedba »zlatega pravila« žal pomeni prej povečanje kot odpravljanje napak ekonomske politike
Maja Novak: Kenokefaliki
Ali: »Ma eno je človek, pej drugo je mona.«
Heni Erceg: Sir, smetana in fašizem
Če Srbi pobijejo 300 Hrvatov, to ni vojni zločin, ampak genocid. Če pa Hrvati likvidirajo kakih sto tisoč ljudi, to ne le da ni genocid, ampak ni niti vojni zločin. Še več, ustaško koncentracijsko taborišče Jasenovac, kjer je bilo ubitih prav toliko Srbov, Židov, Romov, komunistov ..., je v razlagah hrvaške cerkve še danes imenovano »bolnišnica« ali, kar je še odvratneje, »objekt za namestitev nasprotnikov režima«.
ZDA : Slovenija
Res veliki prijatelji?
V preteklih tednih se je veliko pisalo o mednarodnem priznanju Slovenije po osamosvojitvi, hkrati pa (po zaslugi ameriškega veleposlanika) tudi o ZDA in njihovem odnosu do naše države. Manj poučen bralec bi pomislil, da gre za dve tesno povezani temi. A ZDA v tej zgodbi o priznanju Slovenije ni. Priznale so jo šele aprila 1992, dober mesec preden je bila sprejeta v OZN. Ameriški zunanji minister James Baker je v trenutkih, usodnih za Slovenijo, tik pred osamosvojitvijo, 20. junija 1991 Milanu Kučanu in slovenskim predstavnikom kategorično povedal, da bo enostranska razglasitev neodvisnosti pripeljala do nasilja in prelivanja krvi v Jugoslaviji in da se Amerika zavzema za ohranitev enotne Jugoslavije (sicer na novih temeljih). Zaskrbljen je bil, kot je dejal, nad akcijo Slovenije za enostransko osamosvojitev in ni natančno razumel, kaj se s tem želi.