Konzum / V (Novem) mestu nekaj dogaja …

Gostilnica Barba
Topliška cesta 2, Novo mesto
Tel.: 031 80 70 60
Barba kuha od torka do sobote med 11. in 22. uro.

Ambient:
šopingcentrovski hlad je zamaskiran z vinskimi sodi, kantri šik mizami, prijetno osvetlitvijo in smooth, a nekastriranim jazzom na ozvočenju

Napitki:
kar divje, pestro in zanimivo; vinske karte jim še ni uspelo natisniti, kar utegne bolj kot pri izbiri – ki jo šef sale dobro pozna in spretno prodaja – biti težava pri zaključnem obračunu

Vegetacija:
v zanimivi ponudbi kuhinje se – ob vnaprejšnji najavi pa sploh – najdejo tudi fine reči za nemesojedo klientelo

Dostopnost:
parkirišče je na drugi, spodnji strani nakupovalnega središča, potem se je treba malo znajti in povprašati: ko si enkrat tam, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tapasasti prigrizki
sladice

Ne tako fino:
pri hobotnicah jih kar dobro odnaša s soljo

Niz osmih različnih, delitvi med tri jedce namenjenih tapasov je stal 48 evrov, raviol z zajčjim ragujem 8, 50 dni zoreno stejkovino prodajajo po 90 evrov (za kilo), sladice pa po 6 do 8,5 evra.

»Kaj, a smo prišli na kokice?« je Konzumov dežurni šofer v preddverju novomeškega multikina ludo-zbunjeno mencal kot John Travolta v onem znamenitem memu. Gostilnica (oznaka je njihova in glede na raven ponudbe si s tovrstnim pomanjševalništvom delajo več škode kot koristi) Barba si namreč naslov deli s trgovskim centrom, in če človek ne ve, da se obrat skriva na njegovi zgornji zunanji strani, ga čaka kar nekaj tavanja po potrošniških stezicah.

Ob vstopu v Barbo pa se pred gostom izriše precej bolj fleten in prijeten svet – med ogledovanjem polne vinske vitrine in prijetno osvetljenih pogrnjenih omizij smo od pozornega in prijaznega natakarja v roke promptno dobili glažke Isteničevega penečega se rozeja, kakšno minuto kasneje pa smo že začeli poslušati vsebinsko lirična, dolžinsko pa epska pesnjenja glavnega natakarja o jedeh in vinih. Majster se z verbalnimi izvajanji brez dvoma uvršča v sam vrh žanra, katerega nedosegljivi prvak ostaja legendarni Darko Rodica, in vobče demonstrira v teh sitnih časih redkokje videno veselje do opravljanja svojega poklica.

No, dela so se kar resno lotili tudi v Barbakuhinji; dogovorili smo se, da bomo po kopici sproščenemu deljenju namenjenih jedi napadli še dobrih sedem tednov staran, s pretlačenim grahom, polnozrnato gorčico in pečenim krompirjem postrežen porterhouse stejk, ki je bil s pozorno peko nad žerjavico in s pravšnjim razmerjem med intenzivnostjo okusa in sočnostjo eden fletnejših kosov mesa, kar smo jih okusili v zadnjem času.

Kljub izpričanemu mesoznanstvu pa morebitne sledilce vseeno raje usmerjamo na kolekcijo kreativnejših – in cenovno všečnih – dosežkov, ki jih z namenom komunske delitve in spodbujanja sproščene debate postavijo na sredo mize. Krožniki so polni zanimivih intervencij: račjo pašteto potresejo s strto pistacijo, ožganim in nato okisanim ptujskim lukom ter kremo iz maline in ribeza; burratti dodajo rehidrirane češnjeve paradižnike in jo potresejo z rdečim poprom; rezine opečenega, ohlajenega in mariniranega rostbifa opremijo z gelom iz črnega česna, tanko narezanimi surovimi šampinjoni in umamijasto majonezo; tunov bauh tatakijasto opečejo, nato pa ponzu omako zašmelcajo zelo po svoje – z zelenim čajem, jabolčnim sirupom in gelom kislih jabolk; vmes se znajdeta tudi proper vitello tonnato in deska domačih, a izbranih mesnin, ki vključujejo raritete tipa podbradek krškopoljca in špehovka iz mangalice. Hobotnica pride v dveh različicah (obe sta močno preslani) – v precej navadni solati in v posrečenem eksperimentu, kjer hobo sous-vidajo skupaj z rdečim zeljem in jo tako precej funky obarvajo in aromatizirajo.

Veselica se nadaljuje z zanimivimi sladicami; predvsem cmok iz pečene bele čokolade z reduciranim malinovim coulisom in metinim sladkorjem je bil epski.

Barba je prijetna, zelo gostoljubna in zanimiva gostinska postojanka, ki se ji posreči precej uspešno realizirati ambiciozen koncept.