Janez Janša, intermedijski umetnik

Bil je 11. avgust 2007. Poročna dvorana na ljubljanskem gradu je bila slovesna kot vedno. Nasproti matičarja so sedeli nevesta, ženin in njuni priči. Potem jih je matičar poklical po imenu. Ob nevestinem so se vsi le prijazno nasmehnili. Ob ženinovem imenu pa so onemeli. Kako, prosim? Kakšen Janez Janša?! In da bi bila zmeda popolna, je matičar poklical še priči. Janeza Janšo in Janeza Janšo.

Milan Erič, ilustrator, slikar in risar

Mestna galerija Ljubljana trenutno gosti najbolj hudomušno razstavo pri nas. Marsikoga bo spomnila na čas otroštva, pa ne le zaradi igračk, na katere naletimo tu in tam, temveč tudi zato, ker so na razstavi poleg slik in risb na ogled tudi čisto prave čičke čačke. Te so večinoma posute po tleh in obiskovalec se mora ob pogledu nanje odločiti, ali jih bo pohodil ali iz pietete preskakoval.

Barely Modern, bend

Trije mladi fantje. Dva iz Logatca, eden iz Ljubljane. Žiga Petkovšek na kitari. Jan Vihar na bobnih. Miha Kononenko na basu. Njihova muzika je garažna, surova. So spevni, a tudi punkovsko ostri. Igrajo garažni rokenrol.

Peter Movrin, modni oblikovalec

Masivni črni usnjeni plašči, ki spominjajo na viteza teme. A pod njimi se skrivajo krhka svilena krila. Ali pa moška oblačila v svetlo roza in zelenih barvnih odtenkih. Pa rjavi usnjeni suknjiči s trakovi, buhtečimi kot rože.

Blaž Porenta, ilustrator

Opustele pokrajine, po katerih tolčejo viharji, povodnji, požari in pošasti vseh vrst. Leteče orjaške dvoglave želve. Volkodlaki, ki se jim cedi iz gobcev. Demoni z ognjeno žarečimi očmi ter zašiljenimi ušesi in zobmi.

Maja Smrekar, intermedijska umetnica

Ljubljanska Galerija Kapelica je te dni videti kot promocijska stojnica na sejmu mlečnih izdelkov. Na brezhibnem razstavišču so izobešene spolirane fotografije novega jogurta Maya YogHurt. Na eni je vidna njegova bela, gosta struktura. Na drugi kraljuje plastična steklenička, odeta v modro-rdeče-sivo celostno podobo.

Simona Muc, promotorka ročnega pletenja

Med mehke niti, ki se vijejo iz volnenih klobčičev ter se s pomočjo izurjenih prstov, pletilk in velike mere potrpežljivosti počasi spreminjajo v oblačila, v šale, kape, rokavice, puloverje ali krila, pa tudi druge uporabne izdelke, od igrač do preprog, se je usodno zapletla že v najzgodnejših letih. Ko jo je babica naučila plesti, jih je štela le pet.

Matevž Luzar, režiser in scenarist

Domovi za ostarele zbujajo strahospoštovanje. Ali pa morda samo strah. Ker naj bi bili naša zadnja postaja. Ampak ali so res samo to? Zakaj ne bi bili tudi začetek kakšne nove poti? Takšne, kjer lahko, če imaš le dovolj moči, končno uresničiš vse tisto, kar si si vedno želel, pa tega nisi znal, zmogel ali upal?

Nana Milčinski, gledališčnica in pevka

Ko je bila čisto majhna, ji je babica namesto pravljic brala dedkove pesmi. Tudi tiste, ki jih je napisal o njej. Šlo je za tople, nežne rime o tem, kako deklica Nana vidi svet okrog sebe, pa tudi o tem, kakšne življenjske preizkušnje jo še čakajo in kako naj se spopada z njimi.

Primož Bezjak, igralec in plesalec

Večina ga najbolj pozna po vlogi mladega avtomehanika, ki po spletu okoliščin pristane na podeželju severovzhodne Slovenije in se do ušes zaljubi v ženo lokalnega mafiozota. Odigral ga je v filmu, zaradi katerega so v kino drli še celo tisti, ki sicer nikoli ne zaidejo vanj.

Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec

Je eden najbolj izstopajočih pisateljev našega časa. O tem ni nobenega dvoma. Že s prvim romanom Grenki med je na svoje veliko presenečenje uplenil dve vidni lovoriki, najprej nagrado za najboljši prvenec in nato še kresnika, nagrado za najboljši roman leta. Takrat bi lahko še ugibali, ali ni imel kot začetnik, ki je pisal »iz čiste ljubezni do nakladanja in fantaziranja«, morda le velike sreče, a v naslednjem desetletju in pol mu je čisto vsak naslednji roman prinesel novo nominacijo za kresnika.

Aleksij Kobal, slikar

Modrina, veliko modrine. Spodaj modrina kopastih, puhastih, a tudi nekoliko svareče sivih oblakov. Zgoraj modrina prostranega neba.

Silence, bend

Nežna. Čuteča. Srce parajoča. Boleča. A kljub temačni podobi kar nekako pomirjujoča. Tako zveni njuna zadnja plošča Musical Accompaniment for the End of the World. In dejansko je glasbena spremljava za konec sveta. Govori o plesu med zvezdami. O tem, da lahko najceneje letimo s pomočjo našega uma.

Ajdin Bašić, grafični oblikovalec

Najbolj ga poznamo kot tesnega sopotnika vsega, kar je povezano s kulturo in umetnostjo. A ne le zato, ker je velik »art lover«. Je tudi eden tistih, ki pomenijo nepogrešljiv most med kulturo in umetnostjo ter občinstvom. Je avtor številnih plakatov, vabil, katalogov, knjig, publikacij, letakov in drugih vidnih sporočil za umetnike in kulturne institucije.

Neža Peterca, oblikovalka torb

Spletna stran Hypebeast, ki opozarja na primere dobrega oblikovanja, je v začetku januarja objavila novičko o minimalističnem bombažnem nahrbtniku vojaško zelene barve z imenom Big Bag Wolf. Pripeli so tudi povezavo na spletno stran avtorske ekipe Blind Chic.

Jasmina Cibic, vizualna umetnica

Na nadstrešnih videopanojih nekaterih londonskih avtobusnih postajališč se je maja znašel poziv k sodelovanju v hudi nagradni igri No Experience Necessary, ki naj bi izžrebanemu srečnežu, četudi bi bil popoln začetnik, omogočila samostojno razstavo. Sporočilo so lahko zaznali le potniki znamenitih dvonadstropnih avtobusov, a kljub temu so mnogi sledili navodilom, klikali po posebni spletni strani ter čakali na bliskovit preboj in bleščečo umetniško kariero.

The Toronto Drug Bust, bend

Spomladi so se v Ljubljani mudili organizatorji štirih velikih glasbenih festivalov, ki so stalnica poletnega dogajanja v naši širši regiji. Ekipe madžarskega Szigeta, hrvaškega Terranea, srbskega Exita in avstrijskega Waves Vienna so si ogledale nastope 15 uveljavljajočih se slovenskih bendov in vsaka bi morala izbrati po enega favorita za svoj festival. To ni kar tako. Nastopi na festivalih, ki se jih redno udeležujejo svetovno prepoznavna glasbena imena, so za mlade glasbenike velika spodbuda. So pa tudi priložnost za nagovarjanje novega občinstva.

Matic Zorman, fotograf

Soba, v kateri so poleg golih, scufanih sten le še preproge in rožnata zavesa, a je kljub temu dom. Družina, ki v soju svetilke na tleh bere časopise. Stena, polepljena z otroškimi risbicami. In pod njimi deklici, obe z amputirano nogo. Otroci, ki nabirajo kamenje. In delavci, ki porušene stavbe spreminjajo spet v gradbeni material.

Aljaž Tepina, igralec

Tretji Batman, ki mu je pohod na filmsko platno omogočil režiser Christopher Nolan in v katerem si je tesno oprijeti črni kostum ponetopirjenega superjunaka spet nadel Christian Bale, je bil nedvomno eden najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta. Potem pa se je njegova premiera v koloradskem mestu Aurora nepričakovano sprevrgla v najbolj množičen strelski masaker v ameriški zgodovini ...

Rok Predin, animator, slikar in glasbenik

V začetku junija je bilo v Londonu bučno. Kraljica Elizabeta II. je praznovala 60-letnico vladanja in zvrstile so se številne slovesnosti. Eno so pripravili celo na strehi kraljičinega doma, Buckinghamske palače, in večtisočglava množica poslušalcev ga je takrat lahko doživela v drugačni, sodobnejši in bolj pisani podobi. Tudi zato, ker so njegovo pročelje med nekaterimi glasbenimi nastopi prekrile posebej za to priložnost ustvarjene animacije.

Lucija Stepančič, pisateljica in restavratorka

»Ej, sto let naju ni bilo tukaj,« se zamisli dolgolaska, medtem ko vijugata po ovinkasti cesti. »Ne, samo devetdeset,« ji med zehanjem odvrne kratkolasa očalarka.

Jure Pukl, saksofonist in skladatelj

Obvlada muziciranje. Vanj preliva svojo dušo. Ima pa tudi apetit po avanturističnem raziskovanju glasbe, ki je jazzu pravzaprav dajalo pogon že od samih začetkov.

Katja Šulc, pevka

Zapeljivka v visokih petah in z rdečo šminko. In razparanim srcem. In dušo, polno izjokanih solz. Ampak, hej, saj bodo še fantje. »There will be boys, new loves, new joys,« si zapoje. In še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In že jo pet mladeničev potegne v vrtinec plesa, ki se pomika od ene do druge kulise, značilne za zlato dobo črno-belega filma. Od rdeče preproge do obdobja dinozavrov. Od bojišča do domišljijskega sveta superjunakov.

Igor Štromajer, intimni mobilni komunikator

11. maja 2011 se je za vedno poslovil od enega svojih umetniških del. Naslednji dan se je poslovil od drugega. Ko je 37. dan prekinil svoj neobičajni dnevni ritual, je prenehalo obstajati 37 umetniških del.

Tadej Pogačar, umetnik, kustos in galerist

Prestižna bostonska univerza Massachusetts Institute of Technology (MIT) je pred časom razpisala petmesečno raziskovalno štipendijo za transdisciplinarne raziskave v umetnosti, kulturi in tehnologiji.

Boštjan Narat, glasbenik in filozof

So ženske, ki ljubijo pse. In so moški, ki ljubijo ikebane. Prve ne tečejo z volkovi. Drugi se jim smejejo, a vedno potihem. Prve ne morejo spati objete. Drugi jih zato uspavajo od daleč stran. Prve vračajo klice prepozno. Drugi so zaradi njih navadno nesrečni. Ker ženske, ki ljubijo pse, ne ljubijo moških, ki ljubijo ikebane …

Tanja Radež, oblikovalka

Rada zbira. Pravzaprav kar vse po vrsti. Najrazličnejše drobne in tudi malo večje predmete, ki so nas bolj ali manj usodno zaznamovali, pa če se tega zavedamo ali ne.

Milanka Fabjančič, ilustratorka

Začelo se je sila preprosto. Poklicala je v celjsko tovarno Emo ETT in jih vprašala, ali bi bili za sodelovanje. Ali bi morda kakšno serijo njihovih emajliranih izdelkov za kuhinjo, denimo lonce ali pa skodelice, potiskali z ilustracijami, ki bi jih naredila skupaj z njenim življenjskim sopotnikom, Miho Pernetom, ki je prav tako slikar in s katerim skupaj ustvarjata umetniško blagovno znamko Ha ha.

Arjan Pregl, slikar

Spal je. Potem se je zbudil in to zapisal v posebno beležko. Nato je jedel. In to zapisal v beležko. Potem je delal. Skuhal si je čaj. Igral se je s hčerko. Si strigel nohte. In vsaka od teh dejavnosti, naj je bila še tako nepomembna, običajna, nenavadna ali totalno intimna, je končala v beležki. Zapiske je nato razporedil v nekaj bolj splošnih kategorij in iz njih naredil enostaven graf. Barvno tortico iz fimo mase.

Tomaž Furlan, intermedijski umetnik

Začelo se je med študijem kiparstva. Naredil je ogromno oblačilo iz pene, si ga nadel in se z njim odpravil na mestni avtobus. A ni vstopil vanj. Oblačilo, ki je imelo spredaj in zadaj nekajmetrski podaljšek, ga je spustilo le do vhodnih vrat.