Odprto pismo

S skupino prijateljev smo začeli lansko jesen nositi cvetje in sveče k spomeniku, ki obeležuje ustanovitev Osvobodilne fronte aprila 1941 v hiši na Cesti 27. aprila v Ljubljani (v Rožni dolini proti živalskemu vrtu, malo pred Vilo Podrožnik). Kot zanimivost lahko povem, da je v tej zgodovinski hiši zdaj rezidenca nemške veleposlanice v Sloveniji. Človek se vpraša, zakaj so se med vsemi lepimi starimi vilami v Ljubljani odločili prav zanjo. Ampak ne pišem o tem. Spomenik je na cesti na javni površini. Pišem zato, ker so začele januarja naše rože in sveče nenadoma izginjati. Prinesemo nove, pa jih spet nekdo odnese. Enkrat smo našli priloženo sporočilo ene od ljubljanskih uradnih ustanov, ki pa je bilo, kot smo ugotovili, lažno.

Ta drobna dejanja – to naše in tisto nekoga drugega – bi rad dal v kontekst. Z razkrajanjem države se je začela razkrajati tudi širša družba. V Sloveniji se danes dogajajo reči, ki si jih že desetletja nismo mogli niti zamisliti. Na plano so se priplazili stvori, za kakršne smo vse doslej mislili, da jih pri nas ni. Ste prebrali Camusovo Kugo? Ni mogoče prezreti signalov, ki spominjajo na začetke tistega strašnega slovenskega in evropskega propadanja izpred tri četrt stoletja. Zaradi njih hodimo k temu spomeniku: da ne pozabimo duha in poguma, ki sta takrat vrnila Sloveniji ponos in dostojanstvo. Želimo si, da bi bili v današnjih časih zmožni takega obrata prej, preden nas zaničevanje ljudstva in polzenje elit v hlapčevstvo popeljeta v nov globok nacionalni razkol in novo nacionalno katastrofo.

K spomeniku osvobodilne fronte slovenskega naroda bomo seveda hodili še naprej. In pozivamo vse Ljubljančane, ki mislijo tako kakor mi, da se nam pridružijo.

Peticija dvoličnežev

Ekonomista dr. Igor Masten in dr. Sašo Polanec sta v točki 1. svojega odziva na moj zapis o dvoličnih podpisnikih peticije za privatizacijo zapisala, da niti osnov ne poznam in da zavarovalnica Vzajemna ni državno podjetje, „temveč zasebna zavarovalnica v lasti zavarovancev,“ in da bi lahko v Mladini „osvojili vsaj osnove ZGD.“ Bralce bi zaradi objektivne informiranosti radi obvestili, da položaja Vzajemne „ZGD,“ zakon o gospodarskih družbah ne ureja, ampak da gre, kot je razsodilo tudi vrhovno sodišče (G 1/2006), za posebno obliko družbe (DVZ), ki ima primesi zadružništva in družbeništva in ki temelji na posebnem zakonu. Ekonomista, ki sta delala za Vzajemno, se torej v osnovi motita.

Ekonomista sta v uvodu ravno tako napačno citirala moj članek. Nisem napisal, „da sta za Vzajemno v letu 2009 napisala fiktivno študijo v višini preko 300 tisoč evrov“ ampak, citiram, da je „… Vzajemna pri njiju in pri ekonomistu dr. Alešu Ahčanu naročila dejansko fiktivno raziskavo, vredno več kot 300 tisoč evrov…“ Zato je tudi ta del njunega odziva neosnovan. Predvsem pa cenjena ekonomista nista odgovorila na bistveno. Ni vprašanje, ali je Vzajemna pri Ahčanu, Polancu in Mastenu naročila model ali študijo. Kot ni vprašanje, ali jo je naročila pri njih ali pri posredniškem podjetju. In niti ni bilo vprašanje ali je Vzajemna državno ali zasebno podjetje, morda nekaj vmes.

Oba, Masten in Polanec sta se podpisala pod peticijo „ZA privatizacijo…“, v kateri piše, da podpisniki med drugim zavračajo „od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati.“ Ko je Vzajemna pri njih naročala storitev, je njun sodelavec, ekonomist dr. Aleš Ahčan v objavljenih elektronskih pismih leta 2007 napisal, da „model mora biti najmanj tako kompleksen in softwarsko podrpt da noben „domac pametnjakovic ne bo sral zarad cene“ in pa „ kako bos z navadno stress test analizo upravicu ceno?“ V kontekstu tega dialoga z matematikom dr. Tomažem Slivnikom, ki je zaradi tega sodelovanje pri projektu zavrnil, je jasno, da je šlo za financiranje fiktivne raziskave. Kljub temu pa se oba, Masten in Polanec, po sedmih letih, ko sta imela veliko priložnosti in tudi mnogo novinarskih klicev, od tega nista distancirala.

Ihta: Priprta vrata

Strinjam se z mnenjem Maje Novak, ki je v članku Priprta vrata pisala o morebitnih posledicah postopnih odrekanj delavcev, ki zaradi ohranjanja delovnih mest lepo tiho sprejmejo vse, kar jim država v imenu varčevanja vzame (četudi so s tem pogosto kršene človekove pravice). Taka »priprta vrata« so se že zgodila in dogajala, zato so današnji delavci bolj brezpravna raja kot tisti izpred sto let.

Zaskrbel pa me je njen zapis o učiteljicah (ne učiteljih). Pisateljica Maja Novak med svojim šolanjem namreč ni srečala več kot eno mogoče dve inteligentni učiteljici. Med vrsticami tudi dvomi »o pameti ter profesionalni poklicanosti zaposlenih v šolstvu in javni upravi«.

Zapisana izjava vzbuja posmeh in strinjanje vseh, ki sem jim je šola zamerila. Zapisano bi šlo tudi mimo mene, če bi ne bila prepričana, da je enakega mnenja kot Maja Novak tudi ministrica Setnikarjeva in vsa elita, ki živi od našega prenapihnjenega šolskega sistema.

Ministrica misli točno to: Učitelji bodo tiho sprejeli njen predlog varčevanja – ker so pač butasti.

Učitelji so res ena posebna kasta znotraj javnih služb. Ni ga človeka, ki ne bi dal skozi obvezne osemletke (devetletke). Zato vsi poznamo učitelje, vsi vemo, kaj se v šolah dela in kako bi se moralo delati, pa se ne. In ni ga, ki kljub odličnim ocenam ne bi imel tudi slabih izkušenj z učitelji. Naj je učitelj še tako profesionalen, naj svoj poklic opravlja resnično dobro, vedno se bo med 30 učenci našel kdo, ki mu ni všeč bodisi učitelj sam bodisi njegov način poučevanja. Poklic učitelja je res tak, da ga v živo spremljamo vsi od vrtca naprej, saj smo v šolah preživeli cele dopoldneve in od blizu spremljali delo učiteljev. In zdaj mislimo, da vemo vse o delu učiteljev in o njih samih. Vsak Slovenec je med svojim šolanjem spremljal delovni dan ok. petdesetih različnih učiteljev, to pa je že skoraj vzorec za kakšno raziskovalno nalogo (na osnovnošolski ravni), iz katere lahko izvedemo preproste trditve.

Zanima me, kako bi se v tej »raziskovalni nalogi« izkazale druge skupine ljudi v javnih službah. Kako bi se odrezali zdravniki, novinarji, visokošolski profesorji, če bi otroci z njimi preživeli vsak dan pol dneva 12 let zapovrstjo in to v času, ko so najbolj kritični do odraslih?

Profesor Maks Tušek na fakulteti za šport je menda rekel, da je 30 % učiteljev pridnih, takih, ki ne razmišljajo s svojo glavo in se kot pijanec plota držijo učnega načrta, 30 % je ustvarjalnih in dobrih, 30 % pa takih, ki se otrokom ne bi smeli približati. Ali obstaja tako razmerje (pridnost, ustvarjalnost in popolna nezmožnost) v vseh poklicih?

Kar se učiteljev tiče, menim, da so ustvarjalni in dobri učitelji hkrati tudi pridni in upogljivi.

Torej je večina učiteljev na Slovenskem pridna in upogljiva.

A naj se vrnem k posploševanju Maje Novak. Tudi moje izkušnje iz osnovne šole (ne pa iz srednje) so slabe, spomini neprijetni, boleči, a nikoli nisem razmišljala, da je za to kriva inteligenca posameznih učiteljev. Še več, zdi se mi, da so več slabega povzročili inteligentni, a zlobni, čustveno frustrirani učitelji. Učitelji, ki so morebiti bili izvrstno strokovno podkovani, a mi znanja niso znali predati, ker so bili brez pedagoškega erosa.

Žal mi je, da je tako, a z Majo Novak se na neki način celo strinjam. Učitelji (ne samo učiteljice) smo butasti, ker požremo vse, kar si izmislijo teoretiki, ki dela v šoli ne poznajo. Butasti smo, ker smo ministrici hvaležni za svoje službice. Butasti smo, ker iz leta v leto uslužno izpolnjujemo vsa neumna navodila ministrstva, butasti smo, ker »vsem svétim tam zgoraj« dovolimo, da nas imajo za butaste. Najbolj pa smo butasti, ker smo ubogljivi in upogljivi.

Intervju: dr. Stanka Setnikar Cankar

Vsaj dva velika in pomembna očitka, ki sta nujna dr. Setnikar Cankar, ministrici za šolstvo, je treba zapisati ob intervjuju v Mladini, št. 5. 30. 1. 2015.

1. Ministrica se neposredno in zasebno vtika v delo šol in v delo ravnateljev, usmerja delo inšpekcije.

V Desklah se je dr. Setnikar Cankar pojavila kot rešiteljica problema, zavetnica matere pretepenega učenca, ki sočutno rešuje problem. Ministrica bo materi pomagala najti drugo šolo za njenega sina!

S svojim delovanjem, ki ga zagovarja tudi intervjuju, pa naj ga označuje kakorkoli, prav prostodušno nakazuje, da je ravnatelj kriv, da so razmere na šoli nevzdržne itd. S tem, da je posegla v postopek, je nehote ali celo hote vplivala na odločitev svojih podrejenih (ki v resnici to ne bi smeli biti) in nakazala pričakovanja, kako naj bi preiskovala in odločala inšpekcija in tudi svet OŠ Deskle.

Zanimivo bi bilo uradno izvedeti, in potem tudi preveriti, kdo je dal pobudo za izredni inšpekcijski pregled in kako je bila pobuda uveljavljena – gre za to, da je izredni inšpekcijski pregled presegel predmet izrednega pregleda in da se je prebrskalo in iskalo napake kjerkoli bi pač lahko bile – in so jih tudi našli in tudi zahtevajo sankcije…

Da ne gre za zdrs ministrice, ki bi kot dvakratna dekanja fakultete za javno upravo pač morala do podrobnosti poznati delovanje javne uprave in zakone, in se jih kot ministrica tudi držati, pač pa posebne osebne in gospodinjske »pomoči« šolam, lahko razberemo iz medijev, saj se ministrica dr. Setnikar Cankar ni neposredno vključila samo v reševanje problemov na OŠ Deskle pač pa tudi v zasebnost nesrečnega ravnatelja v Mariboru. V intervjuju z Majdo Juvan je na RTV SLO povedala, da je bil nesrečni ravnatelj pri njej na razgovoru dva dni preden je storil samomor. Ne vemo sicer, kako se je ministrica pogovarjala z ravnateljem – ali je bila strokovna svetovalka za medije ali se je postavila v vlogo vrhovne javne avtoritete za šolstvo ali je imela kakšen poseben predlog ali zahtevo, kaj naj se vendar naredi. Mogoče se je postavila v vlogo terapevtke? Kaj se ve. Upam, da zapisnik o razgovoru obstaja in da bo ministrica za svoj poseg v intimo ravnatelja pač tudi odgovarjala pa čeprav gre za pregrevanje nesrečne zgodbe.

2. Ministrica ne pozna področja, ki ga vodi in ne razume financiranja osnovnih šol in programa osnovne šole, ne pozna dela in nedela ministrstva, ki ga vodi itd…

Gospa ministrica rada poudarja, da je ekonomistka. Morda bi se morala nujno in resno seznaniti, kaj ministrstvo poleg samega sebe še financira, ko govori o varčevanju in svojih res hudih in tudi uspešnih naporih za ohranjanje denarnega blagostanja v sistemu. Glede na to, da ministrstvo verjetno šteje okoli 1800 zaposlenih (skupaj z Zavodom za šolstvo in paraorganizacijami in da poleg tega vzdržuje veliko pogodbenih strank), ki skrbijo za povsem nalaganja dela drugim, da opravičijo svoj obstoj, ima ravno tukaj veliko možnosti za varčevanje … Če bi imela vizijo in ne bi podlegala sindikalnemu in populističnemu diskurzu o denarju, bi vedela, da ne gre samo za denar, da gre za mnogo več. Mogoče bi lahko zagovarjala uspešnejšo in boljšo šolo, utemeljevala manjšo porabo denarja s kvaliteto šol, z učinkovito mrežo šol, mogoče bi lahko utemeljevala in zahtevala preobrazbo šole, ki porabi ogromno denarja za dodatno učno pomoč (pri tem opozarjam, da je izračun, ki ga navajajo mediji, gospa pa ga povzema, povsem napačen), da jo sploh lahko konča četrtina otrok…

Poleg tega pa z varčevanjem seveda ne misli resno, ko trdi, da računa(jo) na večje prihodke v proračunu. Kar pomeni: ne bomo naredili nič, denarja bo dovolj! Za ministrico, ki je ekonomistka in ki skrbi tudi za javni denar in za javno skupno dobro, preprosto porazno.

Kakorkoli, gospa je za zaključek kariere postala še ministrica- po lastni logični izbiri! Mogoče pa bi bila kakšen drugačen logični zaključek kariere lepši in primernejši. Namreč, da bi ne postala ministrica zaradi ministrice pač pa upokojenka zaradi upokojenke.

Upanje za prebežnike

V prejšnji številki Mladine smo po pomoti zapisali, da se odločitev ustavnega sodišča glede zakona o mednarodni zaščiti nanaša na pritožbo Romske družine Asani, ki jo zastopa Matevž Krivic. To ne drži, ustavno sodišče je Asanijeve že zavrnilo in jih praktično poslalo nazaj na Kosovo. Omenjena ustavna odločba se nanaša na neko drugo družino Romov s Kosova, ki so v Sloveniji vložili prošnjo za azil. Vsem prizadetim se za napako opravičujemo.

Odprto pismo

V letu 2013 sem se prijavila na razpisano prosto delovno mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Celju.

Vesela in ponosna sem bila, da je sodni svet kot strokovni organ ocenil, da sem izmed prijavljenih kandidatov najbolj primerna za zasedbo razpisanega zahtevnega in odgovornega delovnega mesta. Posebej me je veselilo to, da je sodni svet med drugim očitno ocenil, da ni nujno, da je lahko dober drugostopni sodnik samo karierni sodnik, ki je svojo celotno poklicno pot po diplomi oz. pravosodnem izpitu prebil na sodišču. Tudi sama sem trdno prepričana, da bi lahko sodniško funkcijo v smislu sprejemanja ne le pravno pravilnih, ampak zlasti tudi življenjskih odločitev, z izkušnjami, ki sem si jih pridobila na svoji poklicni poti z opravljanjem različnih pravnih poklicev, opravljala najmanj tako dobro kot kateri koli karierni sodniki.

Že moje prvo imenovanje je sprožilo ogorčene reakcije pri eni izmed neizbranih kandidatk, ki jo očitno od samega začetka podpira SDS na čelu s poslancem Vinkom Gorenakom. Nemočno sem nato spremljala političen pritisk, ki ga je v zvezi z mojo kandidaturo izvajala stranka SDS. V svojem značilnem slogu, brez kakršnih koli resnih argumentov, s podtikanji na moj račun in z mojo osebno diskreditacijo, je gonjo proti meni podpihovala še z verjetno naročenimi negativnimi članki na moj račun v sebi naklonjenih medijih. Tako je poskušala onemogočiti moje imenovanje na mesto višje sodnice in utreti pot kandidatki, ki jo očitno favorizira.

Prepričana, da gre za nedopusten politični pritisk, ki mu parlament ne bo podlegel, sem vse to poskušala čim bolj stoično prenesti; svojo vlogo kot pravne svetovalke pri sklepanju pogodbe v zadevi TEŠ- na kar so leteli očitki o moji domnevni nestrokovnosti - pa sem podrobno pojasnila le sodnemu svetu. Prav tako nisem podlegla nasvetom posameznikov, češ da bom lahko »preživela glasovanje« za sodnico le, če si poiščem podporo leve ali desne politične opcije. Trdno namreč verjamem v neodvisnost sodstva, kar zlasti pomeni, da kandidat za sodnika ne more biti tisti, ki je všeč eni, drugi ali kateri koli političnimi opciji. Najbolj neodvisen kandidat pa je ravno tisti, ki si ga ne lasti nobena politična opcija.

Tokraten izid glasovanja v mandatno-volilni komisiji, in to po tem, ko me je sodni svet že v tretje predlagal za izvolitev na mesto višje sodnice Višjega sodišča v Celju, potrjuje najgloblji strah vseh tistih, ki ne verjamejo več v delovanje neodvisnega sodstva, in sicer, da je lahko uspešen kandidat za sodnika samo tisti kandidat, ki ima politično podporo političnih strank. Takšno sodstvo je seveda lahko samo ujetnik politike in ne neodvisna veja oblasti, kar je zastrašujoče. Takšno stanje obeta konec neodvisnosti sodišč in slej ko prej tudi demokratične družbe in pravne države.

Peticija dvoličnežev

Novinar Borut Mekina je v zapisu Peticija dvoličnežev zapisal, da sva v peticiji za privatizacijo podprla nasprotovanje pisanju fiktivnih študij za državna podjetja, drugače pa naj bi ravnala v preteklosti sama, saj naj bi za družbo Vzajemna v letu 2009 napisala fiktivno študijo v višini preko 300 tisoč EUR. Te zapisane laži ne morejo biti dlje od resnice, kar bi novinar zlahka preveril pri naju ali Vzajemni. A že naslov, s katerim nama avtor poskuša podati žaljivo osebnostno oznako, kaže na odsotnost želje po objektivnem novinarskem poročanju, ampak zgolj diskreditacijo dveh izmed številnih podpornikov privatizacije. Da novinar Mekina ne bi v prihodnje prihajal v skušnjavo in ponavljal neresničnih navedb, jih na tem mestu tukaj izpostavljava:

Prvič, družba Vzajemna ni državno podjetje, temveč zasebna zavarovalnica v lasti zavarovancev. V časopisu, ki toliko piše o državni in zasebni lastnini, bi lahko osvojili vsaj osnove ZGD.

Drugič, Sašo Polanec in Igor Masten v letu 2009 nisva bila v pogodbenem odnosu z družbo Vzajemna. Sodelovala pa sva pri pripravi modulov za upravljanje s tveganji, ki jih je za družbo Vzajemna pripravljala družba Adacta.

Tretjič, za družbo Vzajemna ni bila narejena študija, temveč sistem za upravljanje z obveznostmi in naložbami v okviru regulatornih zahtev Solvency II. Celoten paket metodoloških orodij in pripadajoči informacijski sistem.

Četrtič, sistem za Solvency II je vse prej kot fiktiven. Po njegovem razvoju v 2009 se je v kasnejših letih uspešno implementiral v poslovanje družbe Vzajemna in to pod vodstvom uprav, ki so sicer razčiščevale z nepravilnostmi v družbi Vzajemna. Družba Vzajemna je tako kot prva v Sloveniji dobila delujoč in s strani regulatorja odobren sistem za Solvency II.

Petič, srečna bi bila, ko bi za opravljeno delo prejela 300 tisoč EUR. Sva bila pa zelo zadovoljna tudi z dvajsetino tega zneska.

Šestič, niti spodaj podpisana niti drugi mladoekonomisti si nismo po elektronski pošti dopisovali, da moramo narediti zapleten model zgolj zato, da bi se upravičila cena.

Sedmič, danes se morajo tudi druge zavarovalnice v Sloveniji podrediti regulatornim standardom Solvency II. V ta namen bodo investirale milijone. Po uspešni implementaciji v praksi jim lahko naša ekipa ponudi odlično delujoč sistem. Zato danes takšen produkt ne stane »več kot 300 tisoč EUR«, temveč neprimerno več kot 300 tisoč EUR. Kljub temu pa je za najmanj milijon EUR cenejši od konkurence.

Če povzameva, novinarju Borutu Mekini je pri svojem pisanju očitno zmanjkalo argumentov, zato je zapisal kopico laži. Če jih je toliko v enem odstavku, si lahko predstavljate, koliko jih je šele v celotnem članku. Ker lažnivosti svojih trditev ni preveril pri naju, je po najinem mnenju kršil novinarski etični kodeks. To o novinarju pove vse.

Pogodba s hudičem?

V zadnjih dneh veliko poslušamo o kreditih, vezanih na švicarske franke. Vrednost le teh je skokovito narastla in veliko ljudi se je znašlo v položaju, kjer morajo sedaj odplačati kar dva namesto enega kredita. V sosednji Hrvaški je levo-sredinska vlada premiera Milanovića obljubila interventni zakon, ki bo konverzijo frankov v kune ohranil v zmernem znesku. Tudi naš premier Cerar je namignil na možnost tak-

šnega zakona. Ampak glede na to, kakšno je stanje politike v naši zeleni državici Sloveniji, je velika možnost da se to ne bo zgodilo. Seveda bo izgovor prišel v obliki: »Za gospodarstvo in banke je slabo, če storimo to in to«. A vendar moramo vedeti, da s tem ko so sedaj kreditojemalci obvezani za plačilo še »enega kredita«, ne bodo banke krile nobenih stroškov. Banke bodo samo povečale svoj dobiček od le-teh kreditov. Banke v Sloveniji najverjetneje niso dejansko kupile frankov, ampak so samo vodile evidenco v njih, kar se je izkazalo za izjemno pametno potezo, ki bo omogočila dodaten profit iz naslova kreditov. Trpele pa bodo mlade družine, ki so vzele te kredite, da so si lahko kupile stanovanje, hišo, itd. Gospod Cerar veliko govori o morali in etiki in pa v zadnjem času tudi o duhovni revščini (kaj sploh to je, je dobro vprašanje). Zatorej pozivam premiera Cerarja in celotno koalicijo, da naj uvedejo interventni zakon, podoben Hrvaškemu, ki bo omogočil preživetje tem kreditojemalcem, banke pa bodo še vedno imele profit (saj znajo to preračunat, še preden mi sploh vzamemo kredit). Gospodu Cerarju pa bi se taka poteza obrestovala, saj bi podpora njegovi vladi najverjetneje narastla in bi malce lažje zadihal. Hkrati pa bi dejansko ljudem pokazal »moralo in etiko«, ki jo tako rad promovira. Privatizacija, za katero pa se izjemno rad bori, pa ni nek pokazatelj le-te; kvečjemu je pokazatelj vdaje imperialističnemu pohodu velikega kapitala po truplih slovenskih podjetij.

Intervju: Ljerka Bizilj

Spoštovana kolegica Ljerka Bizilj v intervjuju omenja razmere v Informativnem programu TVS po letu 90; med drugim tako navaja, da so bili po spremembi režima najprej ukinjeni komentarji in okrogle mize kot tudi, da ni bilo več raziskovalnega novinarstva, ker je »bilo urednike strah, da jih bodo novi oblastniki zamenjali«. - V resnici smo komentarje objavljali v osrednjem Dnevniku vse do leta 1998, ko smo jih »preselili« v novo oddajo Odmevi, leta 2000 pa so bili, z uveljavitvijo doktrine o javni radioteleviziji, ki »ne sme imeti svojega mnenja«, zares ukinjeni. Vseskozi so tekla tudi televizijska omizja, do uvedbe Odmevov tudi Žarišča, oddaje Dosje pa so bila priložnost in izziv za raziskovalno novinarstvo. Trditev o cenzuri spodbija podatek, da je Informativni program Televizije v tistih letih s svojimi oddajami iniciral padec dveh ali treh ministrov in da je bila po javnomnenjskih anketah Dela Televizija Slovenija sredi 90-ih po verodostojnosti v samem vrhu med vsemi institucijami v novi državi. Se pa strinjam z oceno, da smo za usodne razmere v Sloveniji krivi tudi novinarji, ker nismo pravočasno razbrali uničujočih potez, ki jih je vlekla politika, v prvi vrsti seveda divje privatizacije.

Politična odločitev

Ustavno sodišče je odločilo, da se vse osnovne šole v celoti enako financirajo z javnimi sredstvi, če so v javni ali pa v zasebni lasti, ker gre za »javno storitev«, ki je »obvezna«.

Dvoumno je že dejstvo, da je »obvezno« osnovno šolsko izobraževanje lahko raznovrstno, saj kje pa je potem ta »obveznost«, in kdo ter po kakšnih kriterijih ima možnost izbire? Osnovno šolstvo je v Sloveniji organizirano prav zaradi obveznosti kot »mreža«, in to tudi prostorska! Za primerno naselitveno zaledje je predvidena, locirana in organizirana posamezna osnovna šola ali podružnica. Trajnostni prostorski razvoj terja racionalno razporeditev in prometno – trajnostno dostopnost posamezne storitve (tudi izobraževanja) na način, da čim manj obremenjuje okolje – torej naseljenost ter njena storitvena mreža morata biti medsebojno racionalno in okoljsko vzdržno organizirani – planirani in izvedeni (vključno s trajnostno naravnanim prometnim režimom in modelom predvsem peš dostopnosti, kjer je mogoče).

Izrednost lokacij za obvezno osnovno šolstvo je dopustna samo za »posebne šole«, kamor hodi populacija otrok s posebnimi (zdravstvenimi ali duševnimi) potrebami, in ki so izjemno locirane vzporedno mreži javnih osnovnih šol (in nikakor ne »namesto« njih!).

Iz navedenih razlogov izhaja, da morajo biti posamezne redne osnovne šole vsebinsko čim bolj enotno koncipirane, s ciljem ponuditi enako kvaliteto šolanja vsem šolo obveznim otrokom v Sloveniji ter biti razporejene po prostorskem principu.

Tudi privatna iniciativa se mora temu v celoti podrediti, če hoče participirati v mreži obveznega osnovnošolskega izobraževanja ter trajnostnega družbenega, prostorskega in okoljskega razvoja.

Predšolsko varstvo ter šolstvo višjih stopenj sta pa druga zgodba.

Spomenik NOB in jaslice

V podnaslovu tega prispevka (objavljenega v Mladini 9. januarja 2015) je vprašanje: »Provokacija ali korak k spravi?« Vprašanje je vsekakor zelo pereče, ne le v Spodnji Idriji, temveč v vsej Sloveniji. Avtor (K. Košak) je dal dovolj podlage, da lahko iščemo odgovor še naprej in upoštevajoč širše družbene okoliščine.

Omenila bom nekaj možnih spremljevalnih dejanj, ki bi kazala na to, da je prikazano dejanje usmerjeno k spravi med nosilci in nasledniki narodnoosvobodilnega boja, na eni, ter zagovorniki sodelovanja z okupatorjem, na drugi strani.

Spravo-tvorno bi bilo, če bi se v adventnem času, ko so bili vsi mediji izjemno odprti do sporočil največje cerkve v Sloveniji, njeni najvišji predstavniki končno opravičili za sodelovanje Cerkve v Ljubljanski pokrajini z okupatorskimi oblastmi; če bi sporočili, da obžalujejo prisotnost na slovesnostih, ki poveličujejo domobransko organizirano delovanje v korist nemškega rajha v času druge svetovne vojne; če bi zagotovili, da se najvišji cerkveni predstavniki ne bodo pojavljali v paravojaških formacijah strank, ki rušijo pravno državo v samostojni Sloveniji; če bi objavili seznam maš za celo leto, ki bi bile posvečene slovenskim izgnancem, umrlim v taboriščih vseh okupatorskih sil in borcem slovenskih partizanskih enot (vemo, da so bili v veliki večini verni). V spravo bi lahko naknadno uvrstili tudi dogodek v Spodnji Idriji, če bo ob 27. aprilu 2015 župnik v cerkvi ali pred cerkvijo organiziral proslavo in posebno mašo ob obletnici ustanovitve OF slovenskega naroda in za vse, ki so v zaledju in v borbenih enotah pomagali pri osvoboditvi izpod fašizma in nacizma in k temu, da je Primorska sestavina (republike) države Slovenije.

Ker teh spremljevalnih dejavnosti ni bilo in ker (kot je avtor zapisal na koncu) ima cerkev v tem kraju celo poseben lepo tlakovan prostor za svoje potrebe, je poseganje v javni prostor, ki je narodnoosvobodilnega spominskega značaja, samo še ena od (mnogih) izzivalnih (provokativnih) dejavnosti. Zasedanje javnega skupnega prostora s strani cerkve ni od danes, temveč poteka že več desetletij in se krepi. Tega pojava ne zmanjšuje dejstvo, da je neposredna izvedba pogosto prepuščena cerkvenemu občestvu, saj organi cerkvenega občestva delujejo v skladu z navodili zastopnikov Sv. Duha v cerkvi na tej zemlji. Mogoče pa bo Sv. Duh razsvetlil cerkev v Spodnji Idriji pred Dnevom upora proti okupatorju – kaj se ve. Na Primorskem so duhovniki blagoslavljali partizanske enote. Ta spomin ni star več tisoč let, a bi ga bilo dobro osvežiti.

Pamflet

Spoštovani g. Nežmah,

V dveh zadnjih zapisih ste pozitivno ocenili moj javni angažma (vedno -sicer redakcijsko bolj »diskretno«- objavljen v Pismih bralcev časopisa DELO) v zvezi s protipoplavno varnostjo južne Ljubljane, ki si jo kot odgovornost podajata med seboj: mesto in država, za kar sem Vam seve iskreno hvaležen. A moram pri tem pripomniti, da moram biti za izhodišča zadnjega od dveh svojih pisanj nujno hvaležen objavljenemu hrabremu zapisu novinarke ljubljanske strani Dela ge Maše Jesenšek, objavljenem dne 15. nov. t. l. na ljubljanski strani istega časopisa o predlogu rebalansa proračuna mesta. V njem je celo v naslovu izpostavila namero črtanja vseh sredstev za protipoplavno varnost, kar se je potem, škandalozno, tudi zgodilo. Njen zapis, presenetljivo, ni dosegel niti zanikanja MOL-a, a tudi nikakršnega odmeva v javnosti. Na mojega, pa je, kar dober mesec kasneje, sprenevedavo in zavajajoč glede resnično porabljenih sredstev za dejanske protipoplavne ukrepe, odgovoril g. R. Kus, načelnik Oddelka za zaščito, reševanje in obrambo pri MU MOL, Sam sem smatral za svojo državljansko dolžnost »pro bono publico« iznesti relevantne podatke za trenutne dejanske prioritete MOL-ove urbanistične politike, brez ambicij za kakršno koli priznanje, zlasti pa ne v sklopu večkrat kontroverznih (ne)odzivov sedanjega predsednika RS.

Odpis dolgov

Na novoletno jutro sem, ker ta dan ni časopisov, v Mladini prebral odlični Štefančičev članek (bravo, Marcel!), kako je kapitalizmu uspelo izničiti tako praktične izkušnje vseh poprejšnjih tisočletij in stoletij spopadanja človeške družbe s problemom dolgov kakor tudi odseve teh praktičnih izkušenj v religioznih prepovedih in obsodbah oderuštva - ne da bi se zavedal, da me takoj za tem, ker bi mi 2. januarja (letos delovni dan!) iztekel rok, čaka pritožba zoper ravnanje države, ki pa svojega dolga do tistih 26.000 upokojencev, ki jim je z zloglasnim ZUJF-om leta 2012 protiustavno znižala pokojnine, noče v celoti niti priznati, kaj šele poravnati. Gre prav za tiste iste obresti, ki jih država neusmiljeno izterja od svojih podanikov (in pomaga domačim in tujim „oderuhom“, da jih izterjajo od kogarkoli, tudi od nje same!) - ko bi jih morala ona sama priznati tem opeharjenim upokojencem, je pa ne le pravičnosti, ampak tudi prava hitro konec. Ne damo - in pika.

Kako je to mogoče? Del odgovora je gotovo skrit že v Marcelovem opažanju, da je kapitalizem tudi zato „ustvaril strašanski birokratski aparat, namenjen ustvarjanju in vzdrževanju vseprežemajočega brezupja in strahu“. Ko ta brezup v dušah zacementira še brezdušni sodni aparat, po mentaliteti mnogo bliže državnemu uradništvu kot neodvisni tretji veji oblasti, zavezani spoštovanju prava in človekovih pravic, lažje razumeš, kako je bila tudi ogromna večina teh opeharjenih upokojencev presrečna, ko so jim od ukradenih zneskov pokojnin čez eno leto vrnili 20 % in čez dve leti še 80 % glavnice dolga, čeprav brez vsakih obresti. Kar verjeti niso mogli, da je kaj takega sploh mogoče (ne, da so jim nekaj vzeli, ampak da so jim to potem vrnili!) - le kakšnih pet sem takrat lahko prepričal, da je treba (v pravni državi!) vztrajati in zahtevati tudi zakonite obresti. Tožbe čakajo na sodiščih že več kot eno leto - zdaj sem dočakal prvo sodbo Delovnega in socialnega (!) sodišča: zavrnilno - kakšno pa? Zdaj bomo spet mesece čakali na sodbo višjega sodišča, potem leto ali dve še na sodbo vrhovnega sodišča, potem ostaneta še ustavno in evropsko sodišče.

Enako kot pri Janši. Tu in tam, pa pri izbrisanih, pa pri azilantih itd. - povsod v bistvu enake, povsem očitne (a od višjih sodišč vztrajno „spregledovane“) kršitve temeljnih pravnih načel in pravil. Pa ne zaradi kakšne „komunistične“ okuženosti vseh teh sodnikov, kot slepo in zagrizeno tulijo Janševi gorečneži pred sodiščem, ampak zaradi njihove preproste strokovne nesposobnosti. Ali, če smo nekoliko blažji, premajhne strokovne usposobljenosti, preslabe kvalificiranosti. Za kar so gotovo do neke mere odgovorne tudi pravne fakultete, ki so te sodnike preslabo izobrazile za njihov odgovorni poklic (na kar neutrudno in brez odziva opozarja zlasti dr. Andraž Teršek), pa negativna selekcija med diplomanti v škodo slabo plačanega sodniškega poklica, pa po vsej tranzicijski Evropi hudo razpaseni ekstremni pravniški formalizem, na kar ostro opozarja npr. dr. B. M. Zupančič - in še marsikaj. Nikakršna politična lustracija tu nič ne pomaga, lahko stanje le še poslabša.

Ampak mi našim sodiščem vse odpustimo - samo da so tega kriminalca Janšo spravila za zapahe, pa četudi nezakonito in le za kratek čas. Neko kratko zadoščenje smo pa le imeli! Če nam ga bodo ustavni sodniki do kraja odvzeli, se bomo pa raje spravili nad njih kot nad tiste nesposobne pravnike in politike, ki so vse skupaj zašuštrali.

Pa še nazaj k uvodni temi, k dolgovom in obrestim: vladati pohlevnim in z malim zadovoljnim ljudem pa res ni težko. Nauk za Cerarja: malo korenčka (no, ne premalo - ravno prav!), palico za nekaj časa malo skriti za hrbet ali oviti v vato - pa bo šlo!

Strah pred ustavnih sodiščem

Ustavno sodišče je v precepu. Ali izreči nezaupnico pravni stroki in sodni veji oblasti, ki na vseh stopnjah ugotavlja, da dokazi, četudi indični, nedvoumno utemeljujejo ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno ali naj ugotovi, da so predpisi o pasivni volilni pravici glede varovanja človekovih pravic pomanjkljivi in podariti legitimiteto volilnim rezultatom.

Četudi nimamo enakih niti podobnih etičnih vrednot in interesov, četudi so mnogi s katerimi sobivamo naši kulturni, politični in celo verski in vojaški nasprotniki, jim moramo dopuščati vse tiste pravice ki jih imamo zapisane v ustavi, ki veljajo obče za vse in na katerih temelji človeška civilizacija.

Politika, ki je uspel(a) v temeljih spremeniti družbeni ustroj nastal iz upora proti tistim, ki so si hoteli prilastiti našo domovino, podrediti njene prebivalce, uničiti vse, ki jim niso bili lojalni, ter živeti od tuje dodane vrednosti (po Marksu »presežne vrednosti«), ne zasluži naših simpatij, podpore, spoštovanja in tolerantnosti. Politika, ki govori o skrbi za ljudi, v dejanjih pa skrbi le zase in interese svojih pajdašev, ni naša politika in kot kaže tudi ne politika prebujajoče vstajniške generacije.

Kako slediti prvemu politiku Države, ki javnosti razlaga svoj pogled na nesprejemljivost, da kaznjenci opravljajo zakonodajno funkcijo a hkrati opravičuje legitimnostjo njihove izvolitve v zakonodajni parlament s tem, da so ljudje, ki so vedeli da volijo zapornika, ta paradoks zavestno legitimirali. Zato pretreseno ljudstvo, vsaj tisti njegov del, ki ni skregan z logiko zdrave pameti, v strahu spremlja, kako bo družbeno postavo glede vprašanja ali lahko pravnomočno kaznovan posameznik nepristransko izvaja funkcijo v zakonodajnem telesu, ki je najvišja stopnja od treh vej oblasti, razumel najvišji pravni organ – Ustavno sodišče.

Ali je zaradi nedorečenosti postave, ki so jo sprejeli prav legitimno izvoljeni predstavniki ljudstva, v imenu prava možno pristati, da zakonodajno vejo oblasti izvajajo tisti, ki se v praksi obnašajo proti zakonom, ki jih sprejemajo ?

Kako pa bi delovalo zakonodajno telo, če bi večino poslancev tvorili pravnomočno obsojeni legitimno izvoljeni državljani ?

Zelo verjetno bi delovali v svojem interesu. Postave bi sprejemali ter spreminjali tako, da bi se znebili svojega madeža in kazni. Ob tem bi na račun davkoplačevalcev še legitimno uveljavljali visoke odškodnine in lustrirali sodnike.

Morebitna odločitev vrhovnih varuhov družbene ureditve, da je to možno, bi pomenila dokončno izgubo zaupanja v državo utemeljeno na pravu.

To pa ne izključuje pravice kateregakoli posameznika, četudi z njim večina ne deli istih prepričanj, pogledov na preteklost in prihodnost, da je pravno korektno obravnavan in da najvišji organ, če ugotovi take kršitve, zagotovi ponovni pravosodni postopek.

Če so zakoni slabi in omogočajo, da so ljudje krivično obsojeni ali če omogočajo, da se kdo roki pravice izogne zaradi procesnih pomanjkljivosti vključno z zastaranjem, je treba take postave izpopolniti, tiste, ki jih sprejemajo pa zamenjati.

Potrebno pa se je vprašati kake poslance imamo in katera politika nam jih je podtaknila na volitvah, da sprejemajo take zakone.

Proti razprodaji

Da je deklaracija proti razprodaji v vseh svojih tezah upravičena, mi ni treba posebej poudarjati. Naj se spomnimo samo zahtev evrokratov, ki so o njih mediji samo sramežljivo poročali: Ko prodajate, se ozirajte samo na ponujeno ceno in na nič drugega. To je zahteva rubežnika, ki mu ni mar za „kolateralno škodo“. Vsak kmet bo tudi pri prodaji v stiski ocenil, kako se da izogniti sekundarni škodi. Toda kaj imajo tu iskati rubežniki? Slovenija svoje dolgove odplačuje, rubežnika pa pošljejo nad neplačnika.

Hvalabogu imamo med sicer neoliberalno sestavo parlamenta stranko, ki je deklaracijo podprla.

Nasprotno pa se obnašajo številni mediji. Še svež je napad mladega novinarja TV na Mencingerja, češ da za svoje teze ne zna navesti niti enega primera. Po zasliševalskem vprašanju, ki se je končalo z „navedite mi en primer“, je skušal kolega Mencinger odgovoriti na svoj način, a mu je omenjeni nebrušeni novinarski diamant presekal besedo in ga označil za nekoga, ki govori na pamet. Da sicer uspešen medij izroči poročanje novincu, ki se še ni naučil, da agresivna razkoračena drža in zibanje v bokih med pridiganjem svojih stališč ne spada k dostojnemu poročanju, je znak za alarm: ne bo razprave, bo samo pobijanje heretičnih stališč. Rjoveča leta pač. Pobijanje tez iz deklaracije z iztrganimi številkami nas spomni, zakaj je stari cinik Churchill rekel: „Ne verjamem nobeni statistiki, razen tisti, ki sem jo sam ponaredil.“ Z napačno rabo številk se da najbolje pačiti dejstva.

Sploh pa je čas, da se spet spomnimo na to, kaj je demokracija. Iz ust vseh političnih propagatorjev neoliberalizma slišimo floskulo: „Ni nobene alternative.“ Nedavno umrli Ulrich Beck je nemško gibanje PEGIDA označil, tako je poročal ARD, kot „ekstremizem sredine“ (Extremismus der Mitte). Dresdenske demonstracije, na katere hodijo pestre množice, so sicer lovišče za desnico in skrajno desnico, toda ko demonstrante pozivajo, naj upoštevajo, da Nemčija potrebuje imigrante, se to od njih odbija. Nekaj nemških komentatorjev je že ugotovilo, zakaj: na cesto niso šli zaradi naslovne parole „proti islamizaciji Zahoda“, temveč zato, ker jih nihče v ničemer od njihovih realnih težav ne posluša, ker jim nenehno samo trobijo (z Angelo Merkel na čelu): „Es gibt keine Alternative“ - Ni nobene alternative. Bistvo demokratičnega procesa je iskanje in ponujanje alternativ. Da „ni nobene alternative“, pa je geslo totalitarizma. Vemo torej, kje smo. Odgovor na to parolo je lahko „Politike imam polhen kufer“ in neudeležba na volitvah, v dresdenskem primeru pa „sredinski ekstremizem“. Opozarjanje na demokracijo pa je v atmosferi totalitarnega neoliberalizma postalo tako „subverzivno“, da je zmerna leva stranka takoj razvpita kot „ekstremna levica“.

Božidar Debenjak, Ljubljana

Nova podpora peticiji

Spoštovani,

Marjan Horvat na 24. strani letošnje druge številke Mladine navaja, da se med slovenskimi političnimi strankami le Združena levica zavzema za takojšnjo ustavitev (raz)prodaje državnih podjetij. To ne bo držalo. Socialni demokrati prav tako odločno nastopamo proti razprodaji Slovenije. Predlog sklepa o prenehanju veljavnosti Sklepa o soglasju k odtujitvi naložb Republike Slovenije, Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Slovenske odškodninske družbe, d.d., Modre zavarovalnice, d.d., D.S.U, družbe za svetovanje in upravljanje, d.o.o., in Posebne družbe za podjetniško svetovanje, d. d. smo na Odboru Državnega zbora za finance in monetarno politiko podprli, na seji Državnega zbora 19. novembra 2014 pa sem naše mnenje predstavil takole:

Socialni demokrati smo zadržani do privatizacije državnega premoženja. Po našem prepričanju mora le-ta temeljiti na strateškem premisleku o razvojnih prioritetah države in širših učinkih, ne le na gospodarsko, pač pa zlasti na socialno okolje. Izvedena mora biti na način, da bo podjetjem omogočala rast, zviševala dodano vrednost, krepila standard ljudi in imela ugodne učinke na javnofinančne prihodke. Privatizacija, v kateri so ogrožena delovna mesta, je za nas nesprejemljiva.

V letu 2013, ko je bil v Državnem zboru sprejet seznam petnajstih podjetij za odprodajo, je bila Slovenija soočena z grožnjo družbeno-ekonomske razgradnje. Ustvarila se je namreč doktrina šoka, ki je temeljila na napačnih interpretacijah makroekonomskih značilnosti države. Namen zastraševanja je bil pridobitev določenih podjetij. Kot je mogoče sklepati danes, so bili kupci nekaterih podjetij znani že v naprej.

V tistem obdobju so bile gospodarske napovedi potvorjeno negativne, obeti izboljšanja slabi, obrestne mere za najemanje kreditov države pa prenapihnjene. Kopičile so se napovedi skorajšnjega grškega scenarija, dobršen del takratne opozicije pa je klical po trojki. A odziva, ki bi pravzaprav izvršil program klicateljev, k sreči za dobro nas vseh, ni bilo. Če na vse to obesimo še prtljago vseh napak dvajsetletnega upravljanja z državnim premoženjem, kot sta politično kadrovanje in nepregledno delovanje, smo zaobsegli okoliščine, v katerih je bila takrat sprejeta odločitev o odprodaji.

Socialni demokrati verjamemo, da je država lahko dober lastnik podjetij. Zato pred odločitvijo za odprodajo dajemo prednost zagotavljanju pogojev učinkovitejšega upravljanja. Ko smo bili soočeni s pogajanji za vstop v vlado premiera Mira Cerarja smo tem vprašanjem posvečali posebno pozornost. In takrat smo glede privatizacije podjetij v delni ali pretežni državni lasti prišli do dogovora, ki je zapisan v koalicijskem sporazumu, citiram.

»Slovenija bo nadaljevala s procesom privatizacije le pod pogojem, da bo ta strateško premišljena in osmišljena ter bo razvijala delovna mesta, ustvarjala nova ter omogočala rast in razvoj privatiziranih podjetij.« Konec citata.

V okviru poglavja Gospodarstvo pa je pod točko 3 zapisano:»Nadzorovana (strateško premišljena) privatizacija. Potrebno je nadaljevati s privatizacijskimi procesi, pri čemer je potrebno izhajati iz strategije in klasifikacije naložb. Presojati je potrebno od primera do primera, skozi jasne kriterije izbire in z vidika družbenoekonomskih učinkov posamezne privatizacije (npr. mrežni učinki). Ključna infrastruktura naj ostane v lasti države, pri čemer se kupnina nameni za zmanjševanje zadolženosti, za prestrukturiranje podjetij z zdravimi jedri in izvoznimi trgi, financiranje strateških razvojnih projektov države in financiranje demografskega sklada v obsegu predvidenim z veljavnim zakonom.« Konec citata.

Pod to besedilo smo se Socialni demokrati podpisali in Socialni demokrati pričakujemo dosledno izpolnjevanje dogovorjenih zavez. Te morajo, kot izhaja iz povedanega, veljati tudi za 15 podjetij z zloglasnega seznama.

Socialni demokrati opozarjamo, da se je treba v prihodnje izogniti primežu nenadnih in nepremišljenih odločitev o razpolaganju državnega premoženja. Izhodišče mora postati strategija upravljanja kapitalskih naložb države, ki naj nastane skozi širšo javno razpravo. Socialni demokrati poudarjamo, da moramo ob tovrstnih razpravah odpirati prostor novim podjetniškim modelom, socialnemu podjetništvu, kooperativam, delavskim odkupom, predvsem pa z delavskim soupravljanjem in udeležbo na dobičku razvijati moderne pristope ekonomske demokracije.

Koga boste pa naslednjič volili?

Vlado Miheljak se je v svoji kolumni najprej (ironično) prištel k tistim, ki da zapletenih pravnih vprašanj res ne razumejo, nato pa (resno) k tistim, ki so prepričani, „da ustavnih sodnikov ne usmerja črka zakona in ustave, ampak neka druga motivacija“, namreč politična pristranskost. Z dokazom, da res ne razume tudi bolj preprostih ustavnopravnih vprašanj, je, čeprav nehote, takoj postregel sam - s tole trditvijo: „Če ustavno sodišče ni varuh zakonitosti in ustavnosti, ampak demokracije z vsakokratno podobo, predstavo in zlorabo, je a priori politični organ.“

Mimogrede: v tej tezi je, kar ni ravno zgled korektnosti, uporabil tudi stari polemični trik „zamenjave teze“, ko polemiziraš s podtaknjeno, ne z resnično nasprotno tezo. Ta se je namreč glasila „US je varuh demokracije“ in ne „US je varuh demokracije, kakor jo razumemo in prakticiramo mi, Odbor 2014“. Kako jo razume in prakticira ta odbor Janševih gorečnežev, je zame druga od dveh sramot, ki obe „odlikujeta“ naš sedanji politični trenutek. Zakaj in v čem druga, tu ni potrebno pojasnjevati - prva pa je sramoten odnos ogromne večine antijanševskega javnega mnenja, medijev in politike do vprašanja, ali je tudi „kriminalcu“ Janši treba priznati enake ustavne pravice kot vsem drugim ali ne. Ja, druge pravice morda, gotovo pa ne te, da je lahko poslanec, čeprav je bil zakonito izvoljen!? In ko ustavno sodišče soglasno (!) potrdi, da tudi ta ustavna pravica (biti izvoljen za poslanca) velja tudi za obsojenca Janšo, dokler ne bodo razsodili o vsem, kar okrog tega še čaka na zadnjo razsodbo, se pljuvanje po ustavnem sodišču, da je s tem pokazalo svojo politično pristranskost, samo še razplamti! Halo?

Zakaj pa naj bi ustavno sodišče, če ga štejemo (tudi) za varuha demokracije, s tem „demaskirali“ kot „a priori političen organ“ (Miheljakova teza)? Že „a priori“ je (vsako) ustavno sodišče pravno-političen in ne morda apolitičen organ - in če Miheljak tega morda ne ve, je to prva od stvari, ki bi jo ob komentiranju problemov ustavnega sojenja resen komentator moral vedeti. No, pa recimo, da to ve - in da je hotel reči le, da teza o US kot varuhu demokracije razkrije US kot izključno (ali pretežno) političen organ. Enako zgrešena teza, ki jasno dokazuje ustavnopravno nevednost njenega avtorja v tej točki. Tako „po črki ustave“ kakor po njenem duhu je demokracija eden od ustavnih temeljev naše ureditve - in obramba teh temeljev je ustavnopravna, poudarjam, pravna, ne zgolj „politična“ funkcija ustavnega sodišča. Zelo podobno nevednost je nekaj dni za Miheljakom pokazal še Dnevnikov kolumnist Troha s trditvijo, da je stališče ustavnega sodišča o pomembnosti opozicije za parlamentarno demokracijo „sklicevanje na žurnalistično definicijo politike“ in ne na ustavo - na te in druge njegove teze sem odgovoril že v Dnevniku.

Enako jasen dokaz ustavnopravne nerazgledanosti je tudi široko razširjena teza, da (citiram Miheljaka) „še manj razumemo, kako lahko (skoraj brez napake) vnaprej predvidimo, kako bi/bo kakšen sodnik/sodnica o kaki materiji presodil/a“. Tega ne pojasnjujem prvič: drugod po svetu k temu stremijo, to štejejo za dobro (predvidljivost sodniških presoj) - pri nas to medijski komentatorji (enako kot laični pisci pisem bralcev) razglašajo za nekaj slabega. Taka je raven ustavnopravnega znanja pri nas.

Ves ta bes na US si bom drznil označiti kot kvazi-levičarsko zadrtost. Zakaj zadrtost, sem, upam, dovolj pojasnil že zgoraj. In zakaj kvazi-levičarska? Zato, ker zame pod levičarske ideje, ki zaslužijo to ime, ne sodi prepričanje, da je desničarskega nasprotnika treba „pobiti“ z vsemi razpoložljimi sredstvi, ki se ponudijo, pa naj bodo zakonita (in etična!) ali ne. Sapienti sat!

A naj vendarle dodam še tole. Levičarji upravičeno mislimo, da so naše ideje naprednejše (in zato boljše) od desničarskih. Tisto prvo, da so naprednejše, levičarjem (vsaj po svetu) praviloma priznavajo tudi desničarji, ki se zato (praviloma) sami označujejo za konservativce. Mislijo namreč (eni zares, eni pa iz tega kujejo dobičke), da se napredek, za kakršnega se zavzemamo levičarji, v praksi sprevrže v dejansko nazadovanje družbe (ekonomsko, politično, etično - vsakršno).

Težava je v tem, da zgodovina v zadnjih 200 in nekaj letih ni dala v celoti prav ne enim ne drugim. Zato je zadnja desetletja povsod po razvitejšem svetu približno enako levičarjev in desničarjev - vmes (tretja tretjina?) pa so še skeptiki ali ideološko neopredeljeni, ki potem na volitvah ali abstinirajo ali pa izbirajo trenutno manjše zlo. No, razmerja so seveda lahko tudi malo drugačna, a to bistva zadeve ne spremeni.

Če so za taka razmerja res „krive“ predvsem zgodovinske izkušnje človeštva (in mislim, da so), potem lahko, mislim (in tudi Miheljak je o tem že mnogokrat prepričljivo pisal), levičarji mirno priznamo, da dosežki „naših“ oblasti doslej niso bili ravno bleščeči - ne ekonomsko ne politično ne etično: od Robespierra do Stalina in Pol Pota, če omenim le te tri. „Jugoslovanski eksperiment“ je tu gotovo posebno poglavje te zgodovine - a tudi njega hudo bremeni marsikaj, česar današnji nostalgični spomini na njegove pozitivne dosežke ne morejo in ne smejo prikriti: ekonomski kolaps, politična nesvoboda, strahotni povojni poboji in še marsikaj.

Mi seveda ne pride na misel, da bi zaradi tega opustil svoja levičarska prepričanja - skušam pa svoje ideološke somišljenike prepričati (s svojo prakso, ne teoretično), da bomo za naše ideje pridobili več ljudi z načelnostjo in poštenostjo tudi do nasprotnikov kot s kvazi-levičarsko zadrtostjo.

Zgodba o neuspehu

Članek z zgoraj navedenim naslovom se me je resnično dotaknil na več ravneh. Avtorica Ivana Djilas zelo dobro opisuje razmere in dogajanje v naši državi, kam naš sistem in s tem posledično razvoj države in posameznika v njej pelje. Človeka kar strese ob tako realistično, skoraj že brutalno, opisani osebni pripovedi nekoga, ki je živel življenje, v katerega ga praktično subtilno silijo vsa družbena pričakovanja. To kaže na dvoličnost našega družbeno-političnega sistema in pokaže na vse naše sistemske pomanjkljivosti in hibe. Kako ne-varno je postalo naše okolje, ki posameznika najprej izkoristi za vse potenciale in sposobnosti kar jih premore, ožema in ožema ter na koncu ožame, nato pa odvrže kot neuporaben iztrošen proizvod, ki mu ne služi dovolj. Za vogalom je novi sveži mladi objekt(i), ki je pripravljen ponoviti zgodbo s (tragičnim) koncem, dokler ponovno ne prestopi roba, v katerega je bil ves čas nevidno prisiljen. In tako se zgoba ponavlja in ponavlja, samo da je v korist spodbujanja gospodarske rasti (t.i. kapitala), kar se s pridom zagotavlja s pomočjo raznih metod kot so fleksibilizacija delovne sile, krčenje javnega sektorja, večanja normativov, iskanja bolj učinkovitih in profitabilnih načinov dela, ki bi prinesel še več zaslužka na zaposlenega ipd., vse v službi kapitala in njegovih lastnikov. Brezkompromisno in brezsramno, čeprav še vedno odeto v tančico pretveze za namen varčevanja za skupno dobro, ki pa se na koncu vedno sprevže v vse večjo neenakost med ljudmi in bojem posameznikov za vsakdanje preživetje, ohranjanje dostojanstva v teh življenjskih razmerah, kjer so vsakdanji izzivi postali osebni strah pred izgubo oz. iskanjem nove službe, materialnimi posledicami tega, izogibanje praga revščine, nehumanimi razmerami za življenje njihovih otrok, ki so največje žrtve tega sistema ter socialno-psihološke posledice, ki na koncu koncev to brutalnost življenja v takšnih okoliščinah zreducira na osebno raven, kot je opisala avtorica. To »dodano vrednost« sistema na koncu nosi posameznik, ki je skozi objektivizacijo kapitalističnega sistema postal socialno izključen objekt, katerega nihče ne potrebuje, ker ni več učinkovit ali vsaj zadosti profitabilen, da bi lahko maksimalno služil sistemu. Postane kolateralna škoda katero mora sistem izločiti, da se lahko naprej poganja, kot je to v njegovem kapitalističnem interesu. Posameznika in posledično njegove družine napolnijo številni dvomi o njegovi pravilnosti, sposobnosti, učinkovitosti, biti zadosti dober ipd., kaj za vraga slabega je naredil, da se mu je vse to zgodilo. Občutek sramu ga načenja in začenja se utapljati v vseh slabšalnih in manjvrednostnih občutkih, ki postanejo del njegove samopodobe in doživljanja samega sebe skozi prizmo (ne)uspeha. Vse to človeka postopoma popolnoma onesposobi in dehumanizira, kar je končna stopnja človekovega dostojnega življenja, ki mu omogoča normalno delovanje. Posledice tega lahko vedno pogosteje vidimo v naši okolici v obliki vseh tragičnih zgodb, stisk, trpljenja, samomorov, umorov. Brutalno in grozljivo, kar nam ta zgodba pravzaprav želi sporočiti.

Ta osebna pripoved je ravno zato tako zelo dobra, ker nam vsem nastavlja ogledalo v kakšnem svetu živimo. Do kakšnih skrajnih človeka nedostojnih razmer smo priplavali. Empatija, solidarnost, poštenost, ipd. so postale težko dosegljive oz. nezaželene lastnosti, ki motijo proces rasti.

Na čisto osebni ravni pa doživljam to Zgodbo o neuspehu popolnoma nasprotno njenemu naslovu – Zgodbo o pogumu. Spoštovana Ivana Djilas je s to izpovedjo izkazala velik pogum, ki ga zelo očitno premore in kateri jo je v življenju, kljub najbrž ne vedno rožnatim razmeram, pripeljal in gnal naprej za dosego boljšega in lepšega življenjskega okolja zase in za svojo družino, kar je najbolj naravna želja vsakega človeka. To je zgodba o pogumu zato, ker je v tej težki situaciji poleg izjemno veliko le-tega, potrebnega prav tako tudi veliko osebne refleksije, moči, lucidnosti za kar človek potrebuje veliko osebnih pozitivnih virov. To je zgodba o želji po svobodi, zgodba o pozitivnem gledanju na življenje, o upanju in želji za boljši in lepši jutri, ki ga želimo deliti s svojimi najbližnjimi. In to je človeško, humano, naravno. Rezultat te in še mnogo podobnih človeških zgodb tako ni osebni neuspeh, amapak neuspeh države, sistema, širšega družbenga okolja, ki je usmerjen na izkoriščanje – narave, človeka, okolja. In to je žal naša realnost in ogledalo, ki nam ga tako lepo, samorefleksivno pokaže avtorica Ivana Djilas. In zato sem ji hvaležna. S tem, ko je delila svojo zgodbo z vsemi nami, nam je omogočila tudi premislek o pomembnih stvareh, ki nas obdajajo, o naši socialno-psihološki resničnosti in hkrati o samem sebi, kar človek potrebuje, da je zmožen globlje samorefleksije ter s pomočjo tega lahko in želi prispevati k skupnemu dobremu. To nam vsem daje priložnost, da rastemo in postajamo boljši ljudje z najbolj humanimi lastnostmi kot je sočutnost, dobrosrčnost, dobronamernost in pripravljenost pomagati. Hvala za to možnost. Z vso svojo sočutnostjo in dobrosrčnostjo vam želim, da vam dedek Mraz izpolni vašo željo in vam omogoči novo lepo življenje. Vse dobro na vaši novi poti.

Kulturni boj

N’Toko, avtor članka »Kulturni boj, Zakaj smo iz vnašanja umetnosti v okolje naredili takšno umetnost?«, objavljenega v Mladini, 31.12.2014. omenja tudi IPF kot eno od ovir pri organiziranju kulturnih dogodkov. Kot oviro za organiziranje kulturnih dogodkov jo avtor prepozna zato, ker IPF organizatorjem pošilja položnice za „okoriščanje z avtorsko glasbo“ za nekaj sto evrov. Avtor seveda lahko ima svoja stališča, ko pa z njimi seznanja javnost, mora poznati tudi dejstva in zakonodajo, ki velja ne samo v naši državi, ampak praktično po celem svetu. Ker pavšalne navedbe neprimerno in zavajajoče prikazujejo dejstva, zahtevajo dodatna pojasnila, ki jih prikazujemo v nadaljevanju.

Področje jasno in nedvoumno ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah Slovenije (ZASP). N’Toko, avtor prispevka »Kulturni boj« zagotovo zelo dobro ve, kaj je avtorska in kaj so sorodne pravice. Prav tako smo prepričani, da kot ustvarjalec prav gotovo ne odreka pravice do nadomestila izvajalcem in proizvajalcem fonogramov, ki niso hkrati nujno tudi avtorji, in ki imajo (tudi) v primeru javne uporabe seveda vso pravico do nadomestila za svoje delo. Poleg avtorja pri nastanku zvočnega zapisa sodelujejo zlasti glasbeniki – izvajalci, pesem pa se izda na različnih nosilcih zvoka, vse to pa omogoča uporabnikom predvajanje tudi ko avtorja ni zraven, na primer v lokalu ali na neki javni prireditvi. Ali N’Toko v resnici zanika pravico vseh, ki sodelujejo pri izvajanju pesmi, ki jo je napisal in za katero zagotovo želi, da bi bila predvajanja velikokrat in na veliko različnih krajih in prireditvah?

IPF, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, je kolektivna organizacija, torej vezni člen med uporabniki in upravičenci, med katerimi so kot nepogrešljiv člen v verigi poleg avtorjev tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov. Morda pa si avtor prispevka sicer predstavlja kakšen drugačen način zbiranja pravičnih in primernih nadomestil? Ali bi mogoče moral sleherni organizator sklepati dogovore za uporabo glasbe z vsemi posameznimi izvajalci in založniki, katerih dela želi uporabiti? Kolektivne organizacije omogočijo uporabnikom, da na zelo enostaven način dobi dovoljenje za uporabo varovanih avtorskih del in za njihovo uporabo plača. Ali pa mogoče avtor prispevka meni, da uporabe glasbenih del na primer v lokalu ali na neki prireditvi ni treba plačati? Da torej izvajalci in proizvajalci fonogramov niso upravičeni do plačila za svoje delo?

IPF je kolektivna organizacija, ki tako kot kolektivne organizacije v drugih državah, omogoča izvajalcem in proizvajalcem fonogramov, da prejmejo plačilo za svoje delo, uporabnikom pa z zmanjševanjem birokracijo na zelo enostaven način omogoča, da legalno in proti plačilu predvajajo glasbo. Kolikšno nadomestilo bo uporabnik plačal, je odvisno od več različnih kriterijev in posploševanje na neke pavšalne zneske v resnici zamegli natančno predstavo. Kljub temu pa povejmo, da se pri povprečni prireditvi višina nadomestila začne že pri 30 EUR, seveda pod pogojem, da organizator izpolni svoje zakonske obveznosti (predčasna prijava prireditve in pravočasno posredovan spored predvajanih del).

V resnici si je težko zamisliti za uporabnike glasbe enostavnejši način njihovega poslovanja, kar dolgoletna praksa v Sloveniji in tujini nedvomno potrjujeta. Ob predpostavki, seveda, da se vsi zavedamo, da je delo glasbenikov nekaj, kar si zasluži plačilo, kot vsako drugo delo in da avtor N’Toko te pravice (so)ustvarjalcem ne odreka. Za dodatna pojasnila pa smo mu seveda vedno na voljo.

Predsednikova modrost

Pričenja se sodni proces proti novinarki Anuški Delić, ki je v člankih razkrila dokumente Sove o povezanosti skrajne, militantne, desnice in opozicijske SDS. Njeno pisanje je sovpadalo z vstajništvom pred parlamentom, kjer je militantna desničarska skupina, izvrstno trenirana, poskušala zlorabiti in razbiti vstajniške demonstracije z izvrstno trenirano akcijo. Nekako v istem času so prebivalci Blok opazili vaje uniformirane skupine mladcev; pripovedovali so, da so njihove vaje pogoste in da na uniformah ne nosijo nikakršnih identifikacijskih oznak. Podatkov in pričevanj o nenavadnem delovanju je bilo kar nekaj, višek pa doseglo s proslavo v Kočevski Reki, kjer je bila postrojena paravojaška, politična formacija, za katero je upravičeno soditi o njeni povezanosti (in financiranju) s politično stranko SDS.

Dogodki kar silijo k primerjavam z dogodki v Nemčiji leta 1933, v letu vzpona Hitlerjeve nacional socialistične stranke s podporo jurišniških enot, ki so ustrahovale civilno prebivalstvo, ki so skrbele za varnost svojega vodje in bile pravzaprav nelegalna paravojaška formacija. Takratni nemški predsednik ostareli in nemočni Paul von Hindenburg na Hitlerjevo jurišanje na oblast ni reagiral, tudi zaradi tega, ker je imel Hitler ne majhno podporo nemškega kapitala.

Podobno nemočno kot takratni nemški predsednik deluje tudi Borut Pahor, ki se ne zna (ali ne more) distancirati od Janeza Janše in njegove SDS. Še več, v imenu tako imenovanega uravnoteženja se udeležuje SDSovskih manifestacijah, nazadnje na zboru v Kočevski Reki, ko so predstavniki SDS celo potvorili zgodovinsko fotografijo in iz nje odstranili rdečo zvezdo na čepicah takrat postrojene vojaške enote.

No, takšnih zgodovinskih potvorb smo s strani stranke SDS že vajeni.

Priznati je treba, da je stranka SDS imenitno organizirana, zagotovo najbolj učinkovito med vsem strankami na Slovenskem. Imajo vse potrebne službe, vključno z bogatim dokumentacijskim arhivom, za katerega so pridobivali relevatne podatke iz arhivov obeh slovenskih obveščevalnih služb v časih, ko so bili na čelu teh služb strankarski privrženci. Prav zbrani podatki so osnova za izsiljevanje tako svojih somišljenikov kot političnih nasprotnikov. Tudi grožnje s silo jim niso tuje, nekateri so se tako ’prostovoljno’ umaknili – na primer Iz parlamentarne komisije, ki je raziskovala orožarsko afero.

Težko je verjeti, da o delovanju strankinih udov nihče ne bi nič vedel, vedeli so in vedo, toda nihče si ne upa ukrepati. Tudi Borut Pahor, ki se je znova okitil z lovoriko najbolj priljubljenega Slovenca leta 2014, sodi med tiste, ki vedo, pa ne povedo, kaj šele, da bi zmogel toliko poguma, da bi povedal svoje stališče. Največ, kar zmore, je, da prizna, da se včasih stališča državljana Pahorja morda razlikujejo od stališč predsednika Pahorja.

Samo ugibam lahko, zakaj predsednik Borut Pahor ne zmore pokončnosti in poguma; lahko je pač tako omleden frazer, druga možnost pa je, da je Pahor morda predsednik, ki ga izsiljujejo in da zaradi tega deluje tako neprimerno in omledno.

Vsekakor bi veljalo razmišljati o pobudi za odpoklic. Borut Pahor je vrhovni poveljnik in kot tak nima kaj iskati na postroju strankarske paravojaške formacije.

Intervju: Dr. Miro Cerar

Ogorčenje zaradi razprodaje državnega premoženja in v njem tudi infrastrukturnih in uspešnih podjetij, narašča v javnosti vedno bolj. K temu je te dni pripomogla ne samo peticija »Preprečite razprodajo«, podpisana od uglednih posameznikov in več tisoč državljanov, ampak tudi – po moji oceni – precejšnje sprenevedanje, ki si ga je v intervjuju, objavljenem v Mladini privoščil predsednik vlade dr.Cerar. Pa pojdimo po vrsti.

Predsednik pravi, da načelno ni zato, da se taka podjetja, kot je Telekom, prodajajo. Toda pravi, da postopkov ne moremo ustaviti, ker bi s tem izgubili kredibilnost. In pravi, da če država (toda konkretno kdo v njej?) enkrat da neke izrecne obljube in te obljube potrdi v državnem zboru, mora predsednik vlade to spoštovati.

Toda: obljube, dane ustno in brez ustreznih pogodb s kupci ali njihovimi vladami so v pravnem smislu glede konkretnega kupoprodajnega odnosa še pred podpisano pogodbo nezavezujoče in imajo kvečjemu moralno veljavo. Prav nihče ne more terjati odškodnine zgolj na podlagi takšnih ali drugačnih obljub, danih preden je veljavna kupoprodajna pogodba sklenjena. Zato vztrajanje, da odpoved ni možna, navaja na to, da so naši vladajoči le podpisali nekaj pravnofinančno obvezujočega, za kar javnost ne ve in kar je bilo storjeno še brez ustreznih pooblastil (Sicer pa ste, g. predsednik, po vaših besedah obljubo prodaje Telekoma potrdili tudi Merklovi). Simptomatično je tudi vaše navajanje, da ste mnoge stvari izvedeli šele po prevzemu mandata, da pa nimate razloga, da ne bi bila vaša dejanja transparentna brez oznak o zaupnosti. Zato ponovno predlagam, da objavite prav vse, kar se nanaša na sprejetje t.i. obljub, kdo, kdaj in kako jih je dal ter kakšne konkretne, dejanske in iztožljive pravne in finančne obveznosti nastanejo, če teh obljub ne izpolnimo! In na direktno vprašanje, kakšne so obveznosti, ki preprečujejo umik obljube in na pripombo, da so te nezakonite, ste se odgovoru izognili in dejali, da naj se z eventualnimi nezakonitostmi pri tem ukvarjajo pristojne institucije (ali je katera že dobila prijavo vsaj na podlagi suma?). V nadaljevanju še pravite, da bi oziroma boste tudi vse, ki v postopkih te prodaje počnejo nezakonitosti, prijavili. V kontekstu še pripominjate, da se ne smete zaleteti, da mora biti nepravilnost res ugotovljena itd. Ta, velikokrat uporabljena mantra o »pristojnih institucijah« pa pomeni v bistvu le prelaganje odgovornosti.

In še o sklepu državnega zbora o seznamu 15 podjetij za prodajo. Z zavračanjem predloga nekaterih poslancev, da zbor ta sklep prekliče, je bila vaša stranka odločilna, da je sklep ostal v veljavi. Če bi bili vi kot ustanovitelj in vodja stranke SMC resno proti tej prodaji, bi ta preklic vsaj tiho podprli (in s tem dobili napram EU tudi trden alibi). Državni zbor je v svoji zgodovini preklical in spremenil nič koliko slabih zakonov, zato s stališča možnih postopkov in prakse to ne bi bila prav nikakršna izjema.

Pri tematiki nacionalnega interesa navajate, da so to najprej pravna država, slovenstvo, narod, jezik in še okolje; o nacionalnem ekonomskem interesu pa nič. Ali morda menite, da ta ne obstaja, da je lahko naša ekonomija taka, kot jo narekujejo vsakokratni interesi večjih, močnejših od nas ? In dalje pravite, da je privatizacija odziv na dejstvo, da smo majhni, obubožani, brez ugleda in ekonomske moči. To je v veliki meri res. Toda pri tem mi nehote prihaja na misel verz še iz Koseskijevih časov: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti«...

K temu ni kaj dodati. Za to kaotično privatizacijo smo predvsem krivi sami; to je dejstvo. Ampak dejstvo je tudi to, da takšni vazalski odvisnosti očitno nočemo nasprotovati v nobenem segmentu in tega niti ne poskušamo. Pač pa se vanjo čedalje bolj pogrezamo in ni nas malo, ki smo za našo suverenost in nacionalno identiteto upravičeno zaskrbljeni...!

Intervju: Dr. Peter Jambrek

V zadnjem intervjuju sociolog, dr. Peter Jambrek, pravi, da premočna država duši civilno družbo in gospodarstvo. Po njegovem »bi se moralo v Sloveniji vzpostaviti normalno zahodnoevropsko stanje, ko država s preobsežnim aparatom ne duši svobodne javne in zasebne proizvodnje.« Ob tem intervjuvanec dodaja, da je zanj »pomemben empirični podatek, kje je Slovenija«. In kje je?

Velikost sredstev za socialno zaščito, izraženo kot odstotek BDP, ostaja vseskozi evropsko podpovprečen in to s trendom zmanjševanja, kar je neodvisno od konjunkture ali recesije v gospodarstvu. Kajti indeks realne rasti sredstev za socialno zaščito je občutno manjši od indeksa realne rasti BDP v vseh letih merjenja. Medtem ko se delež revnih povečuje, ostaja delež zaposlenih na področju socialnega varstva v Sloveniji trikrat manjši od evropskega povprečja, podobno velja tudi za javni sektor v celoti, ki je občutno manjši od evropskega; pri nas je v celotnem javnem sektorju zaposlenih le 18,6 % ljudi, evropsko povprečje pa znaša 23,5 %, medtem ko je v skandinavskih državah ta delež velik čez 30 %. Kljub temu smo prav v času krize pri nas še bolj skrčili javni sektor kot pa to velja za evropsko povprečje, kjer se je delež socialne zaščite glede na BDP okrepil najbolj v kriznih letih, od 2009 dalje. Leta 2007, torej pred sedanjo krizo in v času našega največjega ekonomskega razcveta, smo za socialno zaščito v Sloveniji namenili 15,5 % BDP, medtem ko so istega leta evropske države za isti namen porabile 18,3 % svojega BDP. Enako velja celo za socialne transferje v naravi, tudi po njihovem deležu v BDP smo pod evropskim povprečjem. Evropska statistika opozarja, da se ta kazalec (pomoč v naravi) ujema s splošno podhranjenostjo nacionalnih socialnih sistemov, bolj ko so skromni, manjši je tudi delež pomoči v naravi in obratno (Social Europe 2014). In odnos do kapitala? Tu si naša država sistematično prizadeva – gre za enega od redkih ciljev, ki jih uresničuje konstantno in dosledno, - da pri višini obdavčitve kapitala tako rekoč ostajamo na evropskem dnu: leta 2007 smo kapital obdavčili v višini skromnih 5,3 % BDP, medtem ko je v Evropi povprečna obdavčitev kapitala v višini 9,4 % BDP.

Podhranjenost socialnega sektorja je razvidna tudi navznoter stroškovne strukture, ko skupna sredstva za socialno zaščito in zdravstvo merimo v odstotnem deležu od celote državnih izdatkov; ta delež je pod povprečjem EU-17 in pod povprečjem evro držav, za razliko od državnih sredstev za gospodarstvo, kjer smo občutno nad povprečjem EU-17 kot tudi nad povprečjem evro držav in sicer kar za tri odstotke (Freysson, Wahrig 2013; Eurostat). Kdo v takšnem – podhranjenem - kontekstu nosi večje breme socialne države? Pri nas predstavljajo največji vir financiranja socialnih prispevkov sami zaposleni (26,8 % virov), najmanjši vir pa delodajalci (19,9 %), medtem ko je za Evropo značilna obratna porazdelitev socialnih bremen, delodajalci 36,1 % in zaposleni 20,1 %.

Posledice: iz evropske primerjave nacionalnih sistemov socialne zaščite (narejene še v času pred sedanjo gospodarsko krizo, gl.: Frazer, Marlier 2009) sledi, da slovenski socialni sistem nikakor ne spada med dobro razvite, kar je bil glavni očitek naši državi že pred vstopom v EU. Slovenski sistem uporabnikom nudi premajhno stopnjo socialne varnosti, manjšo celo od nekaterih bivših socialističnih držav, kot so Češka, Madžarska, Romunija in Slovaška. V skupni klasifikaciji – kjer se križa razvitost celotnega nacionalnega socialnega sistema z učinki, ki jih ta proizvaja v zvezi s preprečevanjem revščine – je Slovenija med sedmimi kategorijami šele v predzadnji kategoriji, skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Grčijo, Italijo, Litvo, Poljsko in Portugalsko (za to kategorijo je samo še najslabša, v kateri je zgolj Latvija). Poanta: razmejitev med debelo, vitko in anorektično državo ni v zvezi s konjunkturno-recesijskimi nihanji v gospodarstvu niti z bančno-tajkunskimi baloni. Gre za logiko osamosvojiteljev. Dobili smo, kar so hoteli.

Pamflet: Olimpijska lopovščina

Novinar Bernard Nežmah je v članku z naslovom »Olimpijska lopovščina« z dne 19.12.2014 navedel neresnične informacije: »Malo pred volitvami so za prvega moža kajakaške zveze postavili Andreja Ribiča, ki ga je Jankovič prepričal, da v imenu zveze podpre njega. Kajakaši naj bi torej podprli njega in ne Vehovarja, kajakaškega šampiona, ki je desetletja delal v kajakaštvu??????« V nadaljevanju popravljamo neresnično navedeno vsebino.

Kajakaška zveza Slovenije je novega predsednika Andreja Ribiča povabila k sodelovanju avgusta letos, predvsem zato, ker se je v preteklosti že izkazal in nam velikokrat pomagal kot sosed v Tacnu pri izvedbi programa in velikih tekmovanj. Zaradi tega smo ga prosili če lahko prevzame vodene Kajakaške zveze Slovenije v naslednjem štiriletnem obdobju, kar je na naše veselje tudi sprejel.

Za nas športnike ni pomembno kdo in čigav je človek – kot je očitno medijem, ampak kdo je pripravljen pomagati in del svojega prostega časa nameniti športu.

Novi predsednik Kajakaške zveze Slovenije je na zasedanju predsedstva zveze, na katerem se je razpravljalo o kandidaturi Andraža Vehovarja – mimogrede bila je dolgo pred tem, ko je svojo kandidaturo napovedal Zoran Janković, takoj povedal, da sam ne pozna dovolj razmer in situacije v zvezi, ter da bo zato spoštoval glasove vseh 9. članov predsedstva. Sam je sicer popolnoma legitimno povedal, da kandidature Andraža Vehovarja ne podpira in za to tudi povedal razloge, ki pa nikakor niso bili vezani na Zorana Jankovića, za katerega se takrat še ni vedelo, da bo eden od kandidatov. Andraž Vehovar je na seji predsedstva dobil podporo 6. članov predsedstva, dva sta bila proti, eden pa vzdržan. Predsednik Andrej Ribič je brez ugovora spoštoval odločitev večine.

Ker je bil Andraž Vehovar na seji imenovan za kandidata za skupščino OKS, le to mu je omogočilo tudi kandidaturo na mesto predsednika OKS, je s tem dobil dolžnost predstavljanja Kajakaške zveze Slovenije na skupščini.

Andrej Ribič ni nikoli izpostavil možnosti odvzema pooblastila, kar bi mimogrede lahko naredil kot je to naredila Ragbi zveza, s čemer bi tudi takoj ustavil kandidaturo Andraža Vehovarja saj bi s tem, ko nebi bil več zastopnik KZS na skupščini, izgubil možnost kandidirati za predsednika - kandidat za predsednika mora biti nujno član skupščine.

Predsednik zveze Andrej Ribič na Andraža Vehovarja, po tem, ko je bil imenovan za predstavnika Kajakaške zveze Slovenije ni imel več stvarne možnosti vplivanja. Za Andraža Vehovarja lahko le sklepamo, da je na volitvah podprl in glasoval za samega sebe in ne koga drugega, a volitve so pač tajne in tega ne bomo nikoli zanesljivo vedeli. Tako vaše pisanje ne odraža resničnega stanja, kaže pa tudi na nepoznavanje pravil volitev predsednika OKS.

Poudarjamo, da je Kajakaška zveza Slovenije delovala pošteno, pregledno in načelno, kot je od nas pričakoval predsednik Andrej Ribič. Zaradi tega nas podtikanja in namigovanja na obnašanje oseb ali teles znotraj Kajakaške zveze Slovenije, ki niso sledila naštetim vrednotam še toliko bolj prizadenejo.

S spoštovanjem,

Intervju Branimir Štrukelj

Menim, da bi v razpravi o sindikalnih strategijah morali upoštevati razliko med idealnimi tipi teh strategij, in dejanskimi strategijami, ki jih oblikujejo različna zgodovinska sindikalna gibanja. Richard Hyman v knjigi Understanding European Trade Unionism (2001) omenja tri idealne tipe sindikalnih strateških orientacij: prvič, sindikati lahko delujejo kot čisti ekonomski ’agenti’, ki se primarno omejujejo na zaščito neposrednih ekonomskih interesov lastnega članstva oz. na kolektivna pogajanja na (predvsem) podjetniški ravni (ekonomistični sindikati); drugič, sindikati so lahko primarno razredne organizacije; in, tretjič, sindikati lahko delujejo tudi kot so-ustvarjalci družbenega reda - ’socialni partnerji’.

Ti trije idealni tipi, pravi Hyman, tvorijo trikotnik, trojno napetost, ki je zasidrana v identiteto vsakega evropskega sindikata. Dejanski evropski sindikati so ’hibridi’. Praviloma so kombinacija dveh idealnih tipov: v Veliki Britaniji trga in razreda, v Nemčiji trga in družbenega sodelovanja oz. socialnega partnerstva, v Italiji pa socialnega partnerstva in razreda. Narava teh hibridov se v obdobjih velikih prelomov lahko spreminja. »V obdobjih spremembe in izzivov (se) lahko pojavi preusmeritev: tretja, doslej večinoma prezrta dimenzija lahko začne pridobivati na teži. To je osnovna razlaga dinamičnega značaja sindikalnih identitet in ideologij« (Hyman, 2001: 5).

Videti je, da se na veliko spremembo celotnega režima regulacije – na prehod iz ekonomije povpraševanja na ekonomijo ponudbe, ki se je sprožil v zgodnjih 80., evropski sindikati niso ustrezno odzvali. Prav ta strateška neprilagodljivost je v obdobju konca gospodarske rasti (in stopnjevanja brezposelnosti), sorazmerno močan dejavnik krize sindikatov – njihovega spontanega zdrsa / drsenja v območje ekonomističnega sindikalizma ter temu primernega trenda dolgoletne desindikalizacije v večini evropskih okolij. Primerjave pa kljub temu kažejo, da so bile v strukturno neugodnih pogojih, ki so se izoblikovali po velikem prelomu, med generalno neuspešnimi sindikalnimi strategijami najmanj neuspešne le strategije, ki so vsebovale (vsaj) izkušnjo – takšen je italijanski primer, velikih razrednih sindikalnih integracij.

Iz tega bi se dalo sklepati, da je strateška kombinacija, ki v obdobju konca rasti sindikatom (še) zagotavlja preživetje, kombinacija strategije razredne integracije in socialnega partnerstva. Brez (vsaj izkušnje) razredne integracije se socialno partnerstvo v pogojih konca rasti namreč neizogibno spreminja v ’concession bargaining’ (pogajanja o popuščanjih). Tovrstna pogajanja so z vidika članske logike nevzdržna. Logičen rezultat te nevzdržnosti je zdrs v ekonomizem in interesno pluralizacijo / fragmentacijo sindikalnega prizorišča.

Pri oblikovanju in uveljavljanju strategije razredne integracije pa obstaja nek temeljni problem. Strategija sindikalnega ekonomizma je samodejna, saj se empirično spontano reproducira in uveljavlja. Strategija socialnega partnerstva je v osnovi politična izbira, ki temelji na oceni koristi (ali vsaj percepcije koristi) in stroškov vključitve sindikatov v območje političnega odločanja. Problem z razredno integracijo pa je, da kot organska, delujoča strategija lahko nastaja le ob oknih priložnosti, kakšna so bili stavkovni valovi v Angliji in Italiji v 60. ali v Sloveniji ob začetku 90. in, mogoče še bolj izrazito, ob prelomnici sredi prejšnjega desetletja.

Ob tej drugi veliki prelomnici, v obdobju vstopa v EU in v kontekstu monetarističnega obrata, so se v Sloveniji začeli kazati znaki ’mi vs. oni’ sindikalne strategije. Ob rastočem delavskem nezadovoljstvu, ki je izviralo – podobno kot v Italiji v 60. letih, iz sistematične desetletne intenzifikacije dela (ter kombiniranja te intenzifikacije z – navkljub gospodarski rasti, sistematičnim omejevanjem rasti plač), ter eksplicitni napovedi uvedbe radikalne neo-liberalne spremembe, so se sindikati v Sloveniji dejansko prvič po osamosvojitvi poenotili. November 2005 je napovedal možnost oblikovanja močnega avtonomnega razrednega gibanja.

Problem je, da so se po teh dogodkih sindikati vključili v neekvivalentno politično menjavo, saj so odpoved uvedbe enotne davčne stopnje zamenjali za obujanje delovanja ESS in podporo politiki omejevanja inflacije. V to menjavo vprašanje privatizacije, ki je tedaj že bila v polnem zamahu, ni bilo vključeno. S tovrstnim sprejetjem prenove, med tem zamrznjene, vloge socialnih partnerjev, so se sindikati dejansko vključili v stabilizacijo razmer, ki so bile zaznamovane z masivnim dotokom poceni denarja ter (temu ustreznimi) procesi menedžerskih privatizacij in uveljavljanja megalomanskih podjetniških tržnih strategij. Ker se je položaj delavcev v obdobju te ’konjunkture’ le še dodatno slabšal, socialno-partnerska vloga sindikatov pa je ta razmerja legitimirala, je pred tem nakazana možnost razredne integracije začela razpadati. Delavci so začeli množično zapuščati sindikate. Po izbruhu krize se je potem strategija socialnega partnerstva iztekla v ’concession bargaining’ – v pogajanja o popuščanjih. Temu je ustrezal močan zdrs v ekonomizem, in njegove neizogibne implikacije: medsindikalna tekma za pridobivanje članstva ter močna interesna fragmentacija celotnega sindikalnega prizorišča. Val desindikalizacij, tudi če se bo ustavil, se bo ob tovrstnih strateških kombinacijah lahko opredmetil le v množici medsebojno konkurenčnih, ozkih, z logiko ekonomističnega sindikalizma ’artikuliranih’ interesov.

Skratka: Ob zgoraj omenjenih ’oknih priložnosti’ se sindikati lahko poenotijo na razrednem programu; ali pa ne. Če se poenotijo, bo nastalo razredno gibanje. Tovrstno gibanje, ker zagotavlja moč in možnost vstopa v ekvivalentno menjavo, kombiniranja s strategijo socialnega partnerstva sploh ne izključuje. Če pa se ne poenotijo, se bo okno priložnosti zaprlo. Preostala jim bo potem le strategija ekonomizma in/ali kombinacija tega in socialnega partnerstva, ki je, kot smo pokazali, v obdobju konca rasti in ekonomskih kriz dokaj neobetavna.

Dr. Miroslav Stanojević, Ljubljana

Veliki rop

Medtem, ko slovenska javnost še naprej opozarja na veliko škodljivost prodaje „paketa 15 državnih podjetij“, se dejavnosti, potrebne za izpeljavo prodaje, nemoteno nadaljujejo. Psi torej lajajo, karavana pa gre naprej in jo pasji lajež kaj malo briga.

Skoraj je odveč spominjati, kako negativno in zadržano so se sedanji glavni akterji, predvsem predsednik vlade, pa tudi finančni minister, pred volitvam opredeljevali do te prodaje. Ampak v politiki je pač normalno, da se obljube ne izpolnjujejo, verjamejo pa jim le naivneži. Toda glej vraga: po isti logiki je neresno ali vsaj neobvezujoče, če naj našim (čigavim konkretno?) obljubam, da bomo prodali petnajsterico, verjame EU ! Torej naše državljane lahko vlada vleče za nos, pri EU pa mora izpolnjevati vsako, tudi tja v tri dni dano obljubo?

Novi predsednik vlade je med drugim obljubil, da bo raziskal, kako bi bilo možno odstopiti od obljubljene prodaje. Menda pa je kasneje izjavil, da je stvar pregledal in da odstop ni možen. Torej - prodali bomo, pa naj stane, kolikor hoče.

Spoštovani predsednik dr. Cerar! Če naj bo delo vlade, kot ste obljubljali, transparentno in odgovorno, vas v imenu mnogih državljanov Slovenije prosim, da javno in natančno objavite, kako in kaj ste ugotovili glede dajanja obljube ter „obveznosti“ in ˝nepreklicnosti˝ te prodaje, med katero so tudi temeljni infrastrukturni objekti. V to ugotavljanje sodi tudi, kako je bila omenjena obljuba dana, ali je bila zgolj ustna, ali pa so prejšnja predsednica vlade ali kakšni njeni ministri podpisali kakšen obvezujoči dokument ter odkod je obljubljevalec dobil za to potrebna pooblastila. Saj se taka, za Slovenijo usodna obveznost, menda ne sprejema kar tako, brez dokumenta in brez ustrezne pooblastilne podlage! Ali pač?

Če pa je edini motiv te obveznosti, da se s to prodajo izognemo sankcijam EU (tudi za te mora obstajati pravna podlaga ), pa nam prosim razložite, zakaj se je npr. Italija lahko javno uprla prodaji svojega „paketa“ državnih podjetij, češ da za prodajo ni primeren čas, pa ji niso bile zagrožene kazni ? Zakaj pa grozijo nam ? In zakaj se tudi Francija javno opredeljuje, da še nekaj let ne bo ustrezno znižala svojega proračunskega primanjkljaja? In če je to posledica tega, da smo mi pač majhni in nevplivni, zakaj ne bi pred vso javnostjo Evrope enkrat vendarle sprožili javni spor za dokazljivo neenakost?

In še argument, da potrebujemo denar. Toda - ali se danes kaj odzivamo na dejstvo, da so obrestne mere kreditov padle skoraj na nič?

Spoštovana vlada, ta „razprodaja pod pultom“ je zadnja prilika, da vsaj deloma popravimo katastrofalno izvedbo nekdanje tkim certifikatne horuk privatizacije, ki je bila podlaga za dolgoletno ropanje in izčrpavanje nekdaj cvetočega slovenskega gospodarstva. Ali pa mu bomo s to prodajo izničili potrebno domačo razvojno perspektivo in jo dali v roke tujim kapitalskim interesom?

Privatizacija za telebane

Krasen članek, daleč nad telebanskostjo, napisan z veliko resnega profesionalizma. Nadvse razumljiv prav telebanom, ki še verjamejo pravljicam neoliberalizma, da je državna lastnina ena sama neučinkovitost (elita v glavnem ve, da gre za ropanje Slovenije in hkrati za njene interese). (Brez prilizovanja ob tem: Mladina je še edini, najbolj neodvisen - popolnoma najbrž ni - in kvaliteten medij.)

Naslov mi ponuja možnost, da še bolj po telebansko napišem zakaj gre. Elita bogatih, tudi 1 % imenovana, se (čedalje bolj, pravzaprav vedno) boji za svoje premoženje in privilegije, ki si jih je nagrabila zlasti po padcu socializma in posledični »svobodi«, le-ta pa se je »razvila« v neoliberalizem in globalizacijo. Kapitalizem že po definiciji in v ciklusih škriplje po vseh zglobih, zato nič ne gleda kdo in kako se je in se še bo pririnil v njihove vrste. Glavno je, da pride mednje in poveča »članstvo«, ter tako pomaga v boju za povečevanje profita in varstvo pridobljenega. Če vzamemo v obzir samo Merklovo in evropsko ljudsko stranko, ki sta podprli JJ, pri tem pa sta vedeli vsaj za mednarodno korupcijo, je trditev na mestu. Na vrh pa se je v tej skrbi po ohranitvi »pravih« vrednot, »svobode in demokracije«, proti »političnim zapornikom« itd., zavihtela še večno poštena(?) RKC!

Že ljudski rek pa pravi, da milijona ne moreš zaslužiti, lahko ga samo ukradeš. Ko jih torej dovolj ukradeš - milijon danes ni več avtomatska vstopnica v elito - ti pri tem zakonodaja drži vrečo, ali vsaj gleda vstran in eto, pa si pravi demokrat, čislan v Bruslju in širše, ker si z dušo in srcem za privatizacijo.

Pokonci, torej

Ko poslušam in prebiram medije, vedno znova opažam, da v svojih prispevkih nimajo radi samo udarno kritičnost, ampak, da jim je tudi vse jasno kaj je prav in kaj ni. Že zdavnaj sem opazil, da tisti, ki jim ni potrebno sprejemati odločitev, bolj natančno vedo, kaj je bolj prav in koristno za našo družbo, kot nosilci odločanja. Najbolj je to vidno pri tistih, ki so že zasedali javne funkcije in so jih po določenem času zapustili, ker pri vsem svojem znanju niso uspeli uveljaviti svojih zamisli. In sedaj zopet solijo pamet tistim, ki so dolžni sprejemati odločitve. Sam bolj cenim tiste, ki vztrajajo in poizkušajo nekaj narediti, ker je to edina pot, da bomo nekoč postali bolj normalna država. Pri tem jim je dolžna pomagati tudi civilna družba, ker bo sicer vedno težje najti kompetentne in poštene politike.

Še nekaj kar se medijev tiče. Skoraj praviloma poročajo samo o slabih plateh določenih ukrepov, ne pa tudi o dobrih. Denimo, ob novi ureditvi študentskega dela poudarjajo samo to, koliko bodo študentje zaradi tega manj zaslužili, koliko bo to dražje za delodajalce in ta prekleta država zopet zbira denar za proračun oz. pokojninsko blagajno. Skoraj nič se ne sliši o tem, da je bilo študentsko delo nelojalna konkurenca rednim zaposlitvam, da se bo študentsko delo štelo v pokojninsko dobo, da bo študentska zaposlitev lahko tudi referenca za bodočo redno zaposlitev in da država zbira denar za bolj normalno financiranje tistih dejavnosti, od katerih pričakujemo državljani, da bodo normalno delovale.

Ob tem, ko v javnosti narašča nezadovoljstvo z vlado, se vse preveč pozablja, da na dogajanje vplivajo tudi mnoge druge institucije. Denimo, v politiki vlade se v veliki meri odraža ustaljena praksa v delovanju javnih služb. Kako bi se sicer lahko zgodilo, da bi vlada prišla pred sindikate s tako neživljenskim predlogom za zmanjševanje plač? To je pač lažje kot opraviti razlikovanje med tistimi, ki opravljajo svoje delo strokovno in prizadevno ter tistimi, ki predvsem čakajo na konec delovnega časa. To se lahko spremeni samo z večjo profesionalizacijo, za kar je potreben čas.

Dalje, guvernerja in Svet Banke Slovenije je potrebno vprašati, kako o njihovem deležu pri izvajanju strestnih testov naših bank, o njihovem vplivu na to, da so bili za naše banke uporabljeni drugačni kriteriji, o vplivu na izbiro institucij, ki so opravljali strestne teste in njihovo ceno, o prenosu slabih in tudi DOBRIH kreditov na slabo banko. Njihovo poročilo je potrebno dati na razpolago strokovni javnosti v oceno. To je zlasti potrebno zato, ker je potrebno preprečiti, da nas ne bo Evropska centralna banka tudi v bodoče ocenjevala po drugačnih kriterijih, ko se je to dogajalo do sedaj.

V državnem zboru so telesa, ki odobravajo naša pogajalska izhodišča do EU in drugih mednarodnih organizacij. Zakaj jih ne vprašamo, kako oni skrbijo za našo suverenost in interese ter zakaj tudi na novo komisijo EU ne poizkušajo vplivati glede njene politike do urejanja javnih financ, ki je dokazano naredila v preteklosti že dosti škode?

Najbolj nujno je pa, da vlada naloži Slovenskemu državnemu holdingu kot takojšnjo glavno skrb za povečanje donosnosti in POVEČANJE državnega premoženja ter za njegov dolgoročni razvoj. Urejanje notranjih predpisov, izdelava strategije odnosa države do posameznih vrst premoženja in morebitna prodaja premoženja naj bo na drugem mestu. Mislim, da bi moralo biti pri tem vodilo, ki ga je bodoči gospodarski minister Počivavšek uporabljal pri varovanju podjetja v Podčetrtku in sicer, poslovati tako dobro, da bo podjetje tako drago, da se ga ne bo mogel privoščiti vsak špekulant ter da vse, kar bi se dogajalo v zvezi s prodajo, se mora dogajati na, ne pa pod mizo.

Mislim, da se je bolje osredotočiti na urejanje nekaj ključnih problemov in v zvezi z njimi izvajati pritisk na vse odgovorne institucije, kot pa s protesti rušiti vlado. Prezgodaj je tudi ocenjevati ali je oz. bo predsednik vlade dober ali slab. V našem interesu je, da tej vladi damo možnost, da preživi cel mandat ter ji pomagamo z usmerjeno dobronamerno kritiko, ker sicer lahko kar pozabimo, da bomo privabili nove ljudi v politiko.

Privatizacija

V Mladini št. 46 direktor Heliosa Aleš Klavžar odgovarja na članek novinarja Petra Petrovčiča iz prejšnje številke, češ da je njegov zapis z »vidika časovne dimenzije nejasen«. Jaz trdim, da so Klavžarjeve trditve enoznačne in sprenevedave.

Kot je znano, je pred tremi tedni avstrijski Ring, kateremu je konzorcij državnih in privatnih prodajalcev pod vodstvom SDH letos aprila prodal Helios, v Londonu prejel prestižno nagrado »Deal of the year«. Novo vodstvo je to nagrado na celostranskih oglasih promoviralo v več slovenskih medijih. Upam, da so naši levi in desni neoliberalci doumeli, da je nagrada jasno sporočilo slovenski vladi, da je bila najmanj cena, za katero je bil Helios prodan, prenizka in da je Ring kupil odlično družbo. Knjigovodska vrednost Heliosove delnice je bila 727,38 evra. Začetna prodajna cena 600 evrov se je lani poleti nenadoma znižala na 520 evrov. Kako so se pogajali strokovno podkovani prodajalci? So imeli druge cilje? Vsekakor so oškodovali državo in delničarje Heliosa. Jim lahko zaupamo?

Z »vidika časovne dimenzije« je Ring po podpisu Kupoprodajne pogodbe s konzorcijem 16. oktobra 2013, pol leta preden je nakazal kupnino (3.4.2014), gospodaril po Heliosu. Ali je to zakonito? Ne le virtualno, tudi fizično so nekateri Ringovci sedeli v prostorih Heliosa, Heliosovci pa so večkrat odhajali na Dunaj. Vse z namenom, da se pripravi čist teren za vstop kupca. Eden glavnih špicljev je bil prav zdajšnji direktor.

V Prevzemni ponudbi in prospektu za odkup delnic družbe, ki jo je pripravila Alta invest (kdo pa drug?) aprila 2014, so v Sporazumu o poslovni združitvi (BCA), podpisan 16. oktobra 2013, zapisane zaveze Ringa. Med drugim o stopnji zaposlenosti, kjer piše, da bo ostala nespremenjena ali se celo povečala. Kakorkoli obračamo, te obveze se novi lastnik ni držal. Za tiste, ki želijo čimveč dobička spraviti v svoj žep, je najlažji in najhitrejši način zmanjšanje števila zaposlenih. Za take podvige je pač treba imeti dober želodec. Izgubil pa se je pri iskanju novih trgov in kupcev, kar dokazujejo letošnji rezultati. V tromesečju junij, julij, avgust 2014, ki velja v lakarstvu za enega boljših v letu, je prodaja za 11,9 % manjša od istega obdobja leta 2013, ko je Helios še vodila od novega lastnika močno kritizirana prejšnja uprava. Seveda ne smemo zanemariti objektivnih razlogov, kot je vojno stanje v Ukrajini, posledično slabše razmere v Rusiji. Vendar je dobro vedeti, da je nova metla to prodajno linijo kadrovsko in strokovno močno oslabila.

V Altini prevzemni ponudbi lahko najdemo še izjavo, da »prevzemnik ni in niti v prihodnje ne namerava zastaviti premoženja ciljne družbe kot zavarovanje za financiranje prevzema«. 24ur.com je 1. julija 2014 objavil vest, da je revizorska hiša Deloitte potrdila, da Helios ni financiral prevzema in da bo vodstvo skupine Helios vse nadaljne javne izjave, ki bodo v nasprotju z ugotovljenimi podatki, razumljene kot zlonamerne in škodoželjne, zato se bo družba temu primerno odzvala. Jaz zdaj sprašujem, čemu so služili podpisi večine direktorjev posameznih podjetij v skupini bivšega Heliosa marca na Dunaju (še pred prevzemom!) in aprila v Ljubljani. V teh dokumentih je omenjenih več kot sto milijonov evrov, namenjenih prav za akvizicijo Heliosa.

Mimogrede. Zaradi zlorabe notranjih informacij pri prodaji delnic Heldoma, kamor je okrog 150 zaposlenih v Heliosu vložilo delnice Heliosa, in s tem oškodovanja ostalih delničarjev, bi morala Aleša Klavžarja obravnavati vsaj protikorupcijska komisija.

Čas za spremembo

Medtem ko se na dolgo in široko razpravlja o smiselnosti premikanja ure dvakrat letno, in se marsikomu zdi ta administrativni ukrep povsem nesmiseln, se pa la redko kdo vpraša o smiselnosti ure, uradnega časa, ki na neki dani lokaciji velja, ne da bi ga skozi leto kakorkoli spreminjali. Govorimo seveda o astronomskem času, edinem pravemu času, če temu lahko tako rečemo, namreč, da je ura poldne, ko je sonce najvišje na nebu. In to je vse, kar šteje. In če so nekdaj ljudje čas doživljali povsem ciklično, vstajali ob sončnem vzhodu in hodili spat ob sončnem zahodu, poleti spali manj in pozimi več, v novodobnih časih, ne le neoliberalnega kapitalizma, temveč npr. Mao Cetungove Kitajske, še zdaleč ni nič tako, kot v astronomiji sicer brezpogojno velja. Med l. 1912 in 1949 je Kitajska poznala tri časovne pasove, od 1949 pa vse do danes ima Kitajska po dekretu Mao Cetunga en sam čas in se požvižga na navidezno gibanje Sonca še mnogo bolj, kot nekdanje cesarske dinastije, ki so sicer obladovale marsikaj, a si le nikdar niso domišljale, da vladajo Soncu. Tudi sicer je nasploh videti, da imajo vsi imperiji težave s Soncem, oz. če hočete z vrtenjem Zemlje okrog osi, zadnja aktualna varianta neoliberalnega kapitalizma pa še posebej. Njega dni se je bilo treba zmeniti kako določiti časovne pasove, in od kod sploh pričeti šteti. Gre za t.i. geografsko dolžino, ki je povsem arbitrarna, šteti lahko pričnete od koder koli že, če so drugi to vaše štetje pripravljeni priznati, in ker je bila Britanija nekdaj imperij in pomorska velesila ji je nekako uspelo prepričati ostali svet, da šteje časovne pasove od Greenwicha vzhodno in zahodno, po eno uro na vsakih 15 stopinj. Seveda se niti s Soncem niti z Angleži niso strinjali Francozi, ki so želeli, da se nulti meridian postavi v Pariz, no to se ni zgodilo, so se pa odločili, da bodo eno uro naprej, čeprav zato ni nobene potrebe. Bretanja npr. leži zahodno od Greenwicha in bi se glede na svojo lego morala ravnati po angleškem času, pa se ne. To še v večji meri velja za Španijo. Ste vedeli, da je bil do l. 1940 v Španiji v veljavi “angleški čas”, torej eno uro nazaj, kar je tudi prav, astronomsko dosti ustrezneje. Za eno uro naprej ga je l. 1940 prestavil general Franco zaradi usklajevanja z Nemčijo in Italijo. Tu imamo čudovit primer, kako politika poseže v astronomijo. Francov čas velja v Španiji še danes, pač pa ima angleški čas Portugalska.

Na srečo se uradni čas v Sloveniji lepo pokriva z astronomskim časom, eno uro vzhodno od Greenwicha. V isti pas sodi tudi Poljska, vendar npr. ne Grčija, čeprav bi lahko, ta je še eno uro naprej, tako kot cela Turčija, čeprav ta sega vse do 45 poldnevnika vzhodno in bi si zaslužila dvoje časovnih pasov, a ima samo enega.

Na kratko lahko sklenemo, da je čas prej politična in ekonomska kategorija kot pa astronomsko dejstvo. Domorodno pleme v Amazoniji s tem nima nobenih težav. V čas se je politika vtikala že od nekdaj. Ste se kdaj vprašali zakaj imata julij in avgust, eden za drugim po 31 dni. A obstaja za to kak pameten razlog? Nobenega, razen tega, da je hotel biti Avgust prav toliko pomemben kot Julij Cezar in je hotel, ne le da se mesec imenuje po njem, temveč da ima prav tako 31 dni. So pa potem zato skrajšali februar.

Da sklenemo, Slovenci imamo s časom še najmanj težav, pa je videti da delamo največji cirkus. Največji cinizem pri vsem skupaj pa je, da ob tem ko dvakrat na leto premaknemo uro in stokamo zaradi porušenega bioritma, spregledamo da se nanj kapitalizem prav nič ne ozira. Delovni čas v kapitalizmu nikoli ni bil prilagojen nikakršnemu bioritmu, temveč produkcijskemu procesu. Vstajanje pozimi ob 4h zjutraj

npr. , večizmensko delo, ste se kdaj vprašali v katerem času živijo letalski piloti? Produkcijskemu procesu se morajo prilagoditi celo domače živali, krave v hlevu je treba pomolsti glede na poletni čas in ne glede na njihov bioritem!

Kapitalizem se globalizira in z njim tudi čas. Rusija je najprej zreducirala število časovnih pasov z enajst na devet, zdaj se je Moskva, da bi se bolj približala Nemčiji? odločila ostati skozi vse leto v zimskem času, Kanada in ZDA z Aljasko bi šle rade s šestih na pet pasov, Samoa pa je celo premaknila dan naprej!

Kapitalizmu gre vrtenje Zemlje in astronomski čas na živce. Kapitalizem potrebuje en sam čas, eno samo uro, povsod, globalno pač. Zgled pa je dal Mao Cetung.

Smo Slovenci suvereni?

Dr. Božo Repe ima sicer prav, ko med drugim ugotavlja, da smo z vključevanjem v Evropo nanjo prenesli tudi suverenost razpolaganja s slovenskim prostorom. Ampak zakaj bi to bilo nekaj slabega? Da smo v bivši državi Jugoslaviji bili Slovenci sami gospodar slovenskega prostora, da na primer nismo imeli skupnega ministrstva za okolje v Beogradu, kot ga sedaj imamo v Bruslju, in da je zadnja instanca odločanja o okolju in prostoru bila v Ljubljani, je bilo pravzaprav slabo. Spomnimo se samo, kako nesrečno so morali v Dobovi menjavati električne lokomotive, ker nam iz Beograda nisi mogli vsiliti skupnega tehničnega standarda. Na tem področju smo pač bili suvereni in ’se nismo dali’. Sicer je to nesrečno dejstvo odigralo pomembno vlogo pri slovenskem osamosvajanju, ker srbske lokomotive niso mogle privleči ’mitingašev’ do Ljubljane. Ampak to s tehniško odličnostjo ureditve nekega prostora nima veliko skupnega. Tudi zakonodajo s področja urejanja prostora in varstva okolja smo si pisali sami. A to je potem samo razkrilo sebičnost Slovencev, ki so hoteli biti v korak z najboljšimi in ne v korak z bratskimi narodi. Biti v korak z najboljšimi, pa je bila seveda čista utvara. To kar so na področju industrijskega varstva okolja v 70-tih in 80-tih letih ob pomoči Inštituta J. Stefan počeli v koncernu Iskra, v Ljubljanski banki in mnogih drugih gospodarskih organizacijah v Sloveniji, je bilo čista domišljavost, proizvod onesnažujočega političnega sistema, ki že zaradi tega, ker je bil onesnažujoč, ni mogel zagotavljati čistega okolja. Suverenost ti pač dovoljuje, da počneš karkoli, in če si z Balkana, pač ne moreš početi kaj pametnega. Ali bi, na primer, če nas v to ne bi prisilila širša skupna domovina Evropa, zavarovali tako velik kos (37,85 %) nacionalnega ozemlja (http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/ barometer/index_en.htm). Res je, da smo si s tem močno omejili možnosti za prostorski razvoj. Ampak to je vendar nekaj povsem zanemarljivega v primerjavi s splošno koristjo, s prispevkom, ki ga obsežno varovanje pomeni za ohranjanje biotske raznovrstnosti na Zemlji. Tudi zato je tako pomembno, da se na Balkanu oblikuje veliko naravno območje (Hrvaška je v Naturo 2000 že vključila 36,53 % državnega ozemlja, Bolgarija 34,32 %, in te številke, vključno s slovensko, iz leta v leto naraščajo - spletni naslov glej zgoraj). Tako bo Evropa lahko pokazala vsem drugim kontinentom, da tudi sama žrtvuje veliko svojega ozemlja v dobro Zemlji, njeni naravi, in ne, da v ta namen zgolj zahteva žrtve od drugih: na primer od Brazilcev, da varujejo Amazonsko območje pred gospodarskim izkoriščanjem, ali od Afričanov, da preženejo pastirje iz velikih naravnih parkov (Serengeti, Kruger itd.), od Malezije in Indonezije, da nehata krčiti džunglo in saditi oljne palme itd. In kakorkoli na to pogledamo, izguba suverenosti je v tem primeru zares nekaj pozitivnega. Konec bo balkanizacije. Nemirni del Evrope se bo umiril, ko se bo nanj vrnila samorasla narava, ko bodo po prostoru tekale samo še prosto živeče živali, med njimi tudi sedaj ogrožene. Ne bo več etničnih in verskih razprtij. Ne bo več rezanje vratov in preprodaje organov in kar je še podobnih balkanskih razvad. Zato je, spoštovani dr. Repe, vstop v EU in izguba suverenosti nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenskemu narodu, kot je bilo nekaj najboljšega za Kristusu, ko so ga pribili na križ. Izginili bomo, pa kaj zato. Za nami bo ostalo veliko delo (žrtvovanje) v dobro Evrope, človeštva in Zemlje.