Visoke plače

Kje so vzroki nekonkurenčnosti ?

Ukrepe za rešitev krize, ki jih brez vidnih uspehov vedno na novo proizvajamo, se običajno omejijo na zniževanje plač, socialnih pravic in družbenega standarda na sploh. Strukturne reforme kakor se temu »učeno« reče, naj bi izboljšale konkurenčno sposobnost našega gospodarstva, v glavnem z zniževanjem stroškov dela. Že v enem prejšnjih zapisov v časopisu Večer sem iz primerjave urnih plač zaposlenih v Avstriji in Sloveniji dokazal, da bi kar se plač zaposlenih tiče morali biti še kako konkurenčni, saj so Avstrijske plače dva krat večje od naših. Primerjave s Kitajsko, kamor bi nas nekateri očitno radi potisnili, seveda nisem delal, saj smo vendarle v Evropi. V omenjenem zapisu sem zato opozoril, da primerjalno gledano stroški dela ne morejo biti osnovni vzrok za našo nekonkurenčnost in da bi bilo prav, da bi socialni partnerji prave vzroke poiskali in jih, tiste, ki je še možno, odpravili. Sam sem prepričan, da osnovni vzrok nekonkurenčnosti niso zaposleni ampak v mnogo večji meri lastniki in menedžerji. Pri tem v glavnem izvzemam tiste, ki so kot podjetja nastali iz manjših delavnic, se razvijali z lastnim kapitalom in se v pretežni meri zavedajo, da njihovi zaposleni niso le strošek ampak človeški kapital.

Pred nekaj več kot dvajset leti smo prišli do prvih privatizacijskih lastnikov po modelu by-pass podjetij in »certifikatske« privatizacije. Na hitro izvedena privatizacija, brez pravih zakonskih podlag imenovana tudi »divja privatizacija« je po ugotovitvah takratne družbene pravobranilke povzročila v letih 1990 do 1992 za 1,3 milijarde evro oškodovanja družbene lastnine. Prerazporeditev družbenega premoženja, proces je po mnenju politike tekel »zakonito vendar moralno sporno«, ni problematičen le zaradi neupravičenega bogatenja, ampak predvsem zato ker je dobršen del te lastnine prelit v zasebno neproduktivno sfero in odtegnjen od ustvarjanja nove vrednosti in s tem družbenega razvoja in zaposlovanja. Na takšen način nastale gospodarske elite, kjer lastnina ne izvira iz sposobnosti in marljivosti, ampak iz iznajdljivosti in tudi kriminala, ne more ustvariti konkurenčnega gospodarstva in to je problem, ki ga je čutiti čedalje bolj.

Proces ustanavljanja by-pass podjetij, danes v glavnem imenovan kot »veriženje podjetij« ,teče skoraj neovirano že vrsto let. Spretni »podjetniki« z ukinjanjem starih in ustanavljanjem novih podjetij se v teh manevrih v glavnem bogato poplačajo na škodo upnikov in predvsem zaposlenih. Nekatere sprejete zakonske spremembe imajo sicer namen lumparije zajeziti, vendar je to ob nadzoru, kakršen je, premalo uspešno. Gotovo je tudi v teh pojavih iskati razloge za našo nekonkurenčnost, saj v teh procesih velikokrat v vlogi upnikov nasedejo tudi podjetja poslovni partnerji. Proces, ki nenehno ustvarja nove »slabe« kredite in nove brezposelne bi morali takoj zajeziti.

Za konkurenčnost poseben problem pa so gotovo menedžerski prevzemi. Večina prevzemov je izvedena s posojili v glavnem tudi brez ustreznih zavarovanj. Posojila pa se vračajo z izčrpavanjem prevzetih podjetij. Takšna podjetja so v glavnem brez razvoja, brez dodatnega zaposlovanja in poslovno orientirana predvsem na vračanje posojil in utrjevanje lastnine prevzemnikov. Delo je v teh podjetjih zgolj strošek, ki ga je potrebno spraviti na minimum, saj je samo še tu manevrski prostor zato, da se prenaša breme, ki ga predstavlja odplačevanje posojil. Zato ne preseneča, da predlaga ukinitev minimalne plače menedžer in solastnik »tajkunskega« podjetja na osnovi njemu lastnih kalkulacij, ki bi se najbolje izšle, če delajo zaposleni tako rekoč zastonj. Preseneča pa stališče Gospodarske zbornice, ki s takimi predlogi soglaša, čeprav je vsem jasno, da ima tak predlog zelo malo skupnega s težnjo po povečani konkurenčnosti, ampak je oblikovan izključno v interesu tega in njemu podobnih podjetij.

V kolikor k vsemu zapisanem dodam še gospodarjenje s podjetji in bankami v javni lasti, upravljanih s politično nastavljenim menedžmentom in nadzornimi sveti, bi verjetno moralo biti dokazov več kot dovolj, da je največji problem naše nekonkurenčnosti v lastnikih in menedžmentu. Prav bi zato bilo, da se lotimo pravih problemov, zaposlenih in njihovih že tako okrnjenih pravic pa ne krčimo še dalje.

Spreminjanje zgodovine

Zelo me je začudil odgovor štirih odvetnikov, Jožeta Hribernika, Jožeta Ilca, Sama Jerasa in Mihe Velkavrha, ki so zastopali pripadnike Slovenske vojske v zadevi Depala vas, kjer so brutalno pretepli in aretirali sodelavca organov za notranje zadeve (Mladina 11. 4. 2014, str. 5). Trdijo več stvari: 1- da tajni sodelavec organov za notranje zadeve ni bil civilisti; 2-da so predpisi iz leta 1994 izrecno določali, da vojaški organi lahko ukrepajo proti civilnim osebam, ko gre za preprečevanje dejavnosti zoper vojaško silo in njene organe; 3- da so bila podlaga za odločitev Barbare Brezigar, ki je zavrgla ovadbo zoper štiri pripadnike vojaških varnostnih organov, stališča komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb državnega zbora, sekretariata za zakonodajo in pravnih oseb državnega zbora ter komisije obrambnega ministra; 4- da je bil napadeni Smolnikar sam kriv za poškodbe, ki so mu jih povzročili pripadniki SV.

Čudijo me ti in drugi argumenti odvetnikov.

1. Z vidika vojske je vsak, ki ni pripadnik vojske, civilna oseba, tudi če je pripadnik policije ali pa registriran tajni sodelavec organov za notranje zadeve. Taka je tudi zakonska predpostavka, kajti sicer bi moral zakon posebej določiti organe, ki so izvzeti iz civilne sfere v razmerju do vojske.

2. Skrajno vprašljivo je sprenevedanje odvetnikov, ki zamolčijo tisti del zakona, ki je povsem jasno določal, da morajo vojaški organi v primerih, ko nevojaške oz. civilne osebe delujejo zoper vojsko in njene organe, o tem obvestiti organe za notranje zadeve in ti potem izvedejo ustrezne varnostne ukrepe. V Depali vasi vojaški policisti in varnostni organi ministrstva za obrambo tega niso storili, čeprav si vojska ne bi smela sama prisvojiti pristojnosti.

3. Presenetljiva je tudi argumentacija odvetnikov glede vloge tožilke. Doslej sem bil prepričan, da so tožilci pri svojih odločitvah neodvisni in samostojni, vezani na zakon in ustavo. Po pojasnilih odvetnikov pa je Barbara Brezigar svojo presojo oprla na stališča političnih organov. Ob takšnem tolmačenju se mi postavlja tudi vprašanje o razlogih za zastaranje oz. za zavržbo še nekaterih drugih njenih zadev. Dogodki v Depali vasi so bili posledica odpora na ministrstvu za obrambo, da bi pristojni organi preiskali nelegalno trgovino z orožjem.

Vztrajam, v primeru Smolnikar je šlo za vojaški poseg v civilno sfero tako glede na zakonodajo, takratno in sedanjo, pa tudi glede na širše demokratične standarde. Ostaja tudi neizpodbitna ugotovitev sodišča, da je bil odvzem prostosti v zadevi Smolnikar protipraven, pa čeprav je hkrati ocenilo, da aretacija ni bila storjena na grozovit način in je zato obtožene glede grozovitosti tudi oprostilo.

Da je šlo za poseg v civilno sfero so ocenili tudi takratni predsednik vlade, ministri v kabinetu, zunanji pravni strokovnjaki in večina poslancev v državnem zboru. Tako je svojo odločitev pojasnil tudi predsednik vlade dr. Drnovšek marca 1994, ko je poznal vsa relevantna dejstva. K predlogu, da ministra razreši, ga ni prisilil nihče. Nasprotno, v svoji argumentaciji je bil povsem nedvoumen: če ne bi sprejel sankcij, bi poseganje vojske v civilno sfero utegnilo postati norma, ki je nevarna in bi ogrožala vsa slovenska prizadevanja. Povsem nepomembno je, kako je to dogajanje komentiral pred predsedniškimi volitvami leta 2002.

Odvetniki trdijo, da je bil kazenski postopek v zadevi Depala vas voden »za dosego političnih ciljev«. To je sicer argument Janeza Janše. A tudi ta argument nima nikakršne osnove. Odločitve so bile Janševe. Če bi po aretaciji civilista Janez Janša kot minister za obrambo ustrezno ukrepal, predsednik vlade dr. Drnovšek ne bi predlagal njegove razrešitve. To je jasno povedal v takratnem intervjuju za Studio ob 17h. Ker pa ni ukrepal, je za nedovoljeni poseg vojske nosil tudi odgovornost. Zdaj Janša v zvezi z Depalo vasjo govori o državnem udaru proti njemu kot obrambnemu ministru, a dejstvo je, da mu niti njegovih dejanj niti opustitve dejanj ni podtaknil nihče.

Pri Depali vasi je šlo za eno temeljnih vprašanj demokracije: kaj je v demokratični ureditvi dovoljeno vojski in kaj ne. Na to vprašanje je dal odgovor državni zbor z razrešitvijo obrambnega ministra. Upam, da ne le za takrat, ampak tudi za danes in jutri.

V Butalah volimo poleti

V članku z naslovom „V Butalah volimo poleti“ se vam je pripetila neljuba napaka pri navedbi izjave predsednika republike. V podnaslovu prispevka, katerega vsebine si ne dovolimo komentirati, ste zapisali samo del njegovega stavka in sicer „Z razpisom zelo verjetnih predčasnih volitev ne bom hitel, ne bom zavlačeval.“ To pa ni bilo glavno sporočilo predsednika, zato vas prosimo, da stavek navedete v celoti: „Z razpisom zelo verjetnih predčasnih volitev ne bom hitel, ne bom zavlačeval, v skladu z ustavnim redom jih bom razpisal pravočasno, spoštujoč ustavne, zakonske in poslovniške roke.“

Zelo se vam zahvaljujemo za objavo popravka, s čimer boste omogočili vašim spoštovanim bralkam in bralcem, da se z izjavo seznanijo v celoti, pa naj se z njo strinjajo ali ne.

Kapo dol

Ne bom tajil: všeč mi je, da me je gospa Alenka Bizjak imenovala ’’starejši gospod, ki ima rad svoje mesto’’. Bere se prav fino, pa še res je. Svetovala mi je tudi, ’’da naj se mogoče le zavem’ in ’’ustvarim svoje mnenje’’, ker sem očitno s preveliko naklonjenostjo obravnaval župana Jankovića in obenem z njim delo ljubljanskega urbanista, arhitekta profesorja Koželja. Ker nobeden od naju ne bo spremenil svojega mnenja o županu Jankoviću, o politiku Jankoviću pa bodo itak odločali volivci, je smiselno govoriti le o dejstvih.

Na primer o načrtovanih garažah pod živilskim trgom, ki naj bi po mnenju gospe Alenke ogrožale evropsko znano tržnico, pomemben del Plečnikove Ljubljane in kršile domače in najmanj dva mednarodna predpisa. Huda stvar!

Kaj pa piše v tistem odloku o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika za kulturni spomenik državnega pomena iz leta 2009?

Res je, za Plečnikovo tržnico, v lahnem loku potegnjeno zgradbo s stebri ob bregu Ljubljanice velja med drugim tudi prepoved kakršnih koli destruktivnih posegov v zemeljske plasti pod njo. Pravilno.

Podzemne garaže pa so načrtovane pod sosednjim, nepozidanim prostorom, trgom, kjer se od leta 1895 na prostem prodaja zelenjava. Mimogrede: Plečnik je prav na tem prostoru nameraval zgraditi novi ljubljanski Magistrat, zelje, solata in arheološka dediščina gor ali dol. Očitno je kot avtor menil, da ta veliki gradbeni poseg ne bi prav nič motil njegove tržnice ob Ljubljanici.

Ne preseneča, da so tudi v odloku na tem prostoru dovoljeni posegi, ki so nujni tako zaradi ohranjanja originalne arhitekture Plečnikove tržnice ob Ljubljanici, kot njene funkcije. Razumljivo: stavba, ki izgubi svojo funkcijo in ekonomsko upravičenost, je neusmiljeno zapisana propadu. Zato so izjemoma dopustne tudi ’’predvsem podzemne prometne ureditve’’, seveda usklajene s kulturno varstvenimi pogoji. Podzemne prometne ureditve? Garaže? Točno tako, niso noben bavbav, ne ogrožajo kulturnega spomenika, so v prihodnosti verjetno celo njegova rešitev, nikakor pa kršitev predpisov.

Zato moram kljub vsem simpatijam zelo jasno povedati: opozarjanje, da gre s podzemnimi garažami za poseg v zaščiteno Plečnikovo tržnico, je zelo obzirno povedano, pretiravanje. Garaže se ne bi Plečnika niti dotaknile.

Resnici na ljubo, tudi drugim vehementnim obtožbam izključno na račun župana ne bi škodilo več objektivnosti. Ne slepimo se: pri obnovi pomembnega kulturnega spomenika, ki ni poceni, so v ozadju vedno prisotni različni interesi velikih in malih igralcev, od političnih do finančnih, ki jih je treba uskladiti, sicer ceno plača kulturni spomenik. Samo obtoževanje ene osebe vsevprek ni konstruktivno. Fiasko s Plečnikovim stadionom je dovolj svarilen primer.

Plečnikova tržnica ni namenjena samo občudovanju, zgrajena je bila pred sedemdesetimi leti za prodajo hrane, je javni prostor, takorekoč živ organizem, ki se razvija in spreminja skupaj z ljudmi, kupci in prodajalci. Če želimo tržnico kot zavarovani spomenik dolgoročno ohraniti, je pravo vprašanje, kako narediti vse, da bosta tržnica in trg v celoti čim uspešneje poslovala, danes in v prihodnosti, pod tem ali onim županom, vseeno v kateri stranki je župan in kako se piše.

Sva si pa z gospo Bizjak gotovo edina o tem, da je tržnica s trgom vred obenem veliko več kot samo uporabna arhitektura za vsakdanjo rabo, da je Ljubljani v ponos in da jo je treba ohraniti. Tvegam celo trditev, da bi z ureditvijo celotnega tamkajšnjega javnega prostora plemenite kvalitete Plečnikove arhitekture prišla še bolj do izraza. To se je pokazalo kot nadvse prijetno presenečenje ob celoviti ureditvi in obnovi historičnega dela mesta.

Tromostovje brez avtobusov, vključitev reke Ljubljanice v mestni prostor, Špica, Breg, Mesarski most, NUK kot imeniten zaključek prenovljenega Novega trga, Žale z novim parkom brez barak in druge navlake, Plečnikove zapornice z novega Fabianijevega mostu, še in še bi se dalo naštevati, povsod odkrivamo nove poglede na Plečnika in stare lepote...če jih seveda hočemo videti. Da so najlepše vedute mesta ogrožene?

Ker sem starejši gospod, mi še na misel mi ne pride, da bi komu mlajšemu dajal nasvete, še najmanj, da naj se zave, ustvari svoje mnenje in podobno. Kratek sprehod po lepi Ljubljani pa nikomur ne bi škodil.

Gospo Bizjak prav lepo pozdravljam.

Ustavni sodniki z agendo

Pa se je le našel nekdo z razumom in pogumom, Mladina z Grego Repovžem. Ustavne sodnike je poimenoval s pravim imenom – navadni politikanti! In posledično sostorilci neoliberalne politike, ki Slovenijo peha proti dnu Evrope.

Saj še premoremo razumnike - ne mislim tistih, ki se tako oklicujejo. Človek se razveseli ko v današnji tekmi, kdo se bo bolj prilizoval EU in Ameriki in posledično podpiral ali mirno zrl v zrak ob razprodaji Slovenije, prebere iskren trud Janka Lorencija, ki budi upanje, da ga bo pa kdo le »uslišal«. Če politike s težavo še razumem, (pritisk trojke, lastno preživetje, domači izdajalci /= razprodajalci/) nikakor tega ne zmorem za medije. Saj vas narod vendar hrani in vas bo še bolj, če mu boste pomagali ohraniti temelj temeljev države, gospodarstvo! Kaj se vendar prilizujete zdaj temu, zdaj onemu; ko bo vse premoženje zapravljeno, boste tudi vi padli v tretjerazredno družbo brez razvoja, kot pravi Lorenci in v bedo vseh vrst (še bolj boste morali ubogati!).

Bratje po rodu, tujci po misli

Radi jih imamo, obletnice, radi se jih spominjamo. Celo z zvenečimi imeni jih obeležujemo: abraham, biserna maša, srebrna ali celo zlata poroka. Povezujemo jih s pomembnimi datumi. Večkrat z veselimi, lepimi spomini, včasih so le-ti lahko zelo žalostni. Kot na primer v Grahovem: partizani bi lahko slavili zmago nad okupatorjevimi sodelavci (pa je niso!), predvsem domačini pa so objokovali padle može, sinove, brate, znance ali prijatelje. Oboji spomini so razumljivi . Najbolj boleči pa so za matere; njim ni mar za ideologijo, politiko. Mati z izgubo otroka izgubi del sebe, del, ki ga je imela najrajši. Moški takih čustev ne zmoremo, materina ljubezen je neprimerljiva z vsemi drugimi. Naj oče še tako ljubi svoj sad, materine ljubezni ne doseže! To je enako mamam po vsem svetu, ne samo domobranskim!

Taka – najbolj pristna in iskrena - čustva pa znajo izkoriščati politiki! V plašče čustev preživelih za izgubljenimi sinovi, možmi, brati, … zavijajo svoje nizkotne politične igrice in stremuštva! V imenu pietete do mrtvih? Iz spoštovanja do pokojnih so 6. aprila so v Grahovem odkrili spomenik. Zakaj na ta dan in ne lanskega 23. novembra ob 70-letnici bitke v tej vasi? Ali 9. maja, na svetovni dan zmage nad nacizmom? Zakaj ne 20. aprila, ko bo poteklo 70 let od prisege na bežigrajskem stadionu pri Vsemogočnem Bogu obljubili zvestobo in hrabrost, pokornost nadrejenim v skupnem boju z nemško oboroženo silo pod poveljstvom vodje velike Nemčije (verjetno Hitlerju?!), SS enotam,… proti banditom (morda partizanom?) in komunizmu in njegovim zaveznikom? In zakaj ne 29. junija, ko so pred 70 leti na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirali veliko protikomunistično zborovanje? Zakaj prav 6. aprila? Ker so tistega dne nacisti napadli Jugoslavijo in bombardirali Beograd. Ne, to z domobranci nima nobene zveze! Prisega? Bog ne daj, tega se nasledniki otepajo kot hudič križa! Ne vedo, kako bi se znebili te gromozanske packe; tega ne morejo uničiti ne z »dosjeji«, ne s »hobotnicami«. Tudi z zakonom o arhivih ne. Tako, kot ne pomagata niti žegnana voda niti procesije! Prisega Hitlerju je neizbrisljiva! Pa zborovanje proti komunistom? Tudi tega ne upajo prikazovati, saj je na filmčku moč videti nemške oficirje, njihove inštruktorje in nadzorni svet. A vseeno ostane 6. april:

Slovenski narodni svet

Na dan, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo, so Slovenci ustanovili Narodni svet. imenovali so ga tudi Narodni svet za Slovenijo. Bil je politično predstavništvo Slovencev, ustanovili pa so ga na pobudo bana Marka Natlačena 6. aprila 1941. Sestavljalo ga je 5 predstavnikov SLS in po en predstavnik JNS, Narodne radikalne stranke, SSJ in Samostojne demokratske stranke. Zahtevo nekaterih po sodelovanju KPS so zavrnili (torej ni Komunistična partija zavrnila sodelovanja z drugimi! opomba MW). Narodni svet si je prizadeval ohraniti čim več nepoškodovanih gospodarskih in prometnih naprav in je pozival k redu in miru. Skušal je doseči, da bi se mu podredila jugoslovanska vojska v Sloveniji, po razglasitvi NDH pa je 11. aprila razglasil prevzem vrhovne oblasti v Sloveniji.

Narodni svet si je prizadeval predvsem, da bi SLOVENIJO zasedel en okupator (!!! - MW) in da bi bila priznana kot politični subjekt, kot neke vrste država, kot je bila na primer Slovaška. Ker pa se je Hitler že pred tem odločil za razkosanje Slovenije, pogajanja, ki so bila v Celju med 12. In 14. aprilom, niso mogla biti uspešna.

(Demokracija št. 14/2002 str. 62 – kronika časa /od 1.4. do 7.4./ )

To je razlog za slavje domobrancev: njihovi predniki so tistega dne ustanovili svojo državo! In vstopili v paradiž ter ugriznili v (tudi od Boga prepovedan) sadež, v sadež fašizma in nacizma! To je izvirni greh Slovencev oziroma tedanje oblasti! Greh z blagoslovom in podporo RKC v Sloveniji; greh, zaradi katerega delamo pokoro vsi Slovenci! In vse kaže, da se bomo še dolgo pokorili. sodelovanje z okupatorjem, z nacisti in fašisti! II. svet. vojna zaradi tega ni trajala nič dlje, a brez te velike packe ne bi bilo vaških straž, ne bi bilo domobranstva, izdajstev, bratomorilstva. Morda bi v novi Evropi celo imeli svojo vojsko - Kardelj, Kidrič, Maček - so si zelo prizadevali zanjo). Morda niti ne bi bilo potrebno osamosvajanje. Zagotovo pa v Grahovem ne bi bilo odkrivanja spomenika žrtvam 23. novembra 1943, žrtvam boja, ki jih desnica in Cerkev (z drugimi podobnimi dogodki) izkoriščata kot sol za posipanje po še ne zaceljenih ranah. Ali zavestno odpirata nove!

Maja Haderlap. Slovenska pesnica in pisateljica s Koroške onstran meje. Že 1989 je prejela nagrado Prešernovega sklada. Za roman Engel des Vergessens – Angel pozabe - je l. 2011 prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno od štirih najpomembnejših literarnih priznanj za nemško govoreče avtorje! Do l. 2012 pa je pri nemški založbi Wallstein izšlo že 10 ponatisov tega dela! Ta Majin »angel« mi je o nacizmu in kolaboraciji povedal več kot ne vem koliko zgodovinskih del z vsemi dokumenti vred. Iz pripovedovanj babice, staršev in drugih sorodnikov je občuteno izluščila in strnila vse trpljenje koroških grabnarjev, ki so ga doživeli od nacistov in izdajalcev v času okupacije. In marsikje še vedno čutijo posledice. Prikazala je pomemben del zgodovine ne le svojih bližnjih ampak cele pokrajine, v marsičem tudi Slovenije: Sovražnik se bojuje s kruhom in vodo, je zapisala na 176. strani slovenskega prevoda, z obleko in mesom, z delom in molkom, nadaljuje. Gestapo se preoblači v partizane, slovenska govorica je njegov zaščitni plašč. Črta fronte zadeva v najbolj ranljivo točko. Za lase njihovih žena, otrok in staršev vlečejo borce iz gozda. Z njihovimi družinami, ki so na njivah, ne v strelskih jarkih, se bojujejo proti njim. Za svoj odpor so trikrat kaznovani in vse do konca svojega življenja se morajo spraševati, ali je bil boj proti nacizmu vreden tega, da so se spustili vanj in s tem pripadnike svojih družin »po kazenski soodgovornosti« na milost in nemilost izročili nacistom. Na strani 160 pa pisateljica piše, kako je razmišljal očetov prijatelj Johi: Pogosto se sprašuje, kako se je pozneje godilo tistim, ki so ovajali domače ljudi, kmete, otroke, ženske in stare ljudi in jih izdajali nacistom. Nacionalno vprašanje je zavrgel v tistem trenutku, ko ga je neki špicelj iz Slovenije, njega in sosede, izročil policiji. Da je lahko Slovenec stopil na policijo in rekel, da ta ali oni dela za partizane, da je torej nekdo verjel, da je prav izročati ljudi, svoje ljudi – to je vendar hujše od tistega, kar so počeli Nemci, ki so izhajali iz tega, da jim večvredna rasa daje pravico vladati drugim, reče Johi…

Naj Angela pozabe preberejo Drobnič in drugi domobranci ter njihovi nasledniki in privrženci! Naj knjigo preberejo dostojanstveniki RKC! In tisti, ki so bili na predstavitvi slovenske izdaje v Cekinovem gradu, zdaj pa so Grahovo obiskali iz pietete do umrlih! Samo izgovor, v resnici so somišljeniki domobrancev!

Drobnič je partizanom oponesel, da so bili v Grahovem v številčni premoči. Ej, saj to ni bila športna igra, vojna je bila! V športu so napisana pravila, da se jih tekmovalci držijo, skrbi sodnik. V nogometu, n.pr., je na vsaki strani 11 igralcev, začetek in konec tekme s piskom označi sodnik; vsako kršitev pravil ustrezno kaznuje. V vojnah ni sodnikov in ni pravil. V vojni ni fair playa. Če že pravila so, jih kršijo običajno močnejši. Nacisti so pobijali otroke, žene, starce in zažigali kmetije, da partizani niso mogli do hrane. Domobranec Drobnič je za služenje okupatorju vsakih 10 dni prejemal vojni dodatek, mesečno 375 lir (njegovi šefi nekajkrat več, najvišji oficirji blizu 10.000 lir. Če je šel domobranec Drobnič na službeno pot, je za to prejel dnevnico 112,5 lir, če je prespal, so mu gospodarji dodali še 37,5 lir. V vojni konca ne odpiska sodnik, premirje je doseženo s podpisom kapitulacije. Tudi v Sloveniji je bila podpisana: 9. maja 1945 je dokument o vdaji nemških oboroženih sil v jugozahodni Evropi (torej tudi za domobranske enote!) v Topolšici podpisal general von Lehr. Ta vdaja še ni bila preklicana, naši domobranci z Drobničem na čelu pa kar rovarijo s poskusom oživljanja nacifašizma. Kar je v nekateri državah zakonsko prepovedano, tudi v Avstriji in Nemčiji!

Sprava? Prepričan sem, da pri nas ni mogoča! Nanjo morajo pristati vse udeležene strani! A sprave ne želita ne slovenska RKC ne desnica! Oboji hočejo oblast! Doklej? Dokler ne bomo sprejeli zakona o prepovedi oživljanja fašizma, nacizma in domobranstva!

Ljubiti

Spoštovani,

prispevke Boruta Mekine vedno rad preberem, saj so pronicljivi in jim je redko kdaj mogoče kaj dodati. Tokrat pa menim, da je g. Mekini pri naštevanju razlogov, zakaj bi bilo hudo narobe, če se Janša ponovno usede na stol prvega ministra, ušlo nekaj zelo pomembnega.

Po mojem mnenju bi moral Janša kazensko odgovarjati, ker je v Mokricah podpisal za slovensko državo škodljiv, lahko rečem kar izdajalski dogovor. Po njem je Slovenija umaknila zadržek do pristopa Hrvaške v EU, še preden se je ta mednarodnopravno veljavno obvezala, da se bo vprašanje hrvaških varčevalcev LB urejalo v okviru nasledstva.

Ker je Janši mogoče pripisati marsikaj, le neumnosti ne, me to prepričuje, da tega ni storil iz nevednosti ali šlamparije. Še posebej se je ob tem treba spomniti, da je za zaključni del pogajanj pooblastil „svojega“ človeka, ki o mednarodnem pravu še danes ne ve dosti. Zakaj neki le? Očitno je, da je bil Janša v takšno ravnanje prisiljen. Zato tako ranljivi ljudje ne smejo zasedati položajev, kjer lahko škodijo državi in narodu.

P.S.

Lep pozdrav in iskrene čestitke, za lekcijo, ki ste jo dali nazadnjakom na Ustavnem sodišču.

Maks Lavrinc, Kamnik

Grand hotel Abgrund

Z velikim zanimanjem sem prebral Horvatov prispevek. Lukacseve pripombe na račun Hotela Abgrund so zagotovo upravičene in govore o nemoči zgolj teoretskega razpravljanja, ko čas vpije po praktičnem uporu. Toda recept, kaj storiti, ki ga ponuja Lukacs, namreč vstop v stranko, ki nastopa kot nosilka revolucije, je prav tako abstrakten, odvisen od ponudbe na zgodovinskem trgu strank. Lukacs ni hotel končati v Hotelu Abgrund, toda nasprotna izbira je bil moskovski Hotel Lux. Za vstop vanj se je moral Lukacs odpovedati svojemu znamenitemu delu „Zgodovina in razredna zavest“, ki je po desetletjih ponovno postalo inspirativno za renesanso kritične misli. Odpovedati se je moral tudi „Blumovim tezam“, s katerimi je zavračal strategijo madžarske KP, ki se je po porazu revolucije 1919 v času Horthyjeve diktature borila na površini za vzpostavitev demokracije, v globini pa za boljševiško diktaturo; Lukacs pa je zahteval, naj se ves boj iskreno koncentrira na vzpostavitev demokracije, nadaljnji program pa naj sledi iz novega stanja. „Blumove teze“ so bile ubeseditev programa Landlerjeve frakcije v KPM in kritika pozicij frakcije Bele Kuna. Iz podobnega razmisleka je kasneje izhajal evrokomunizem. Za vstopnico v Hotel Lux pa se je moral Lukacs temu razmisleku odpovedati. V Hotelu Lux je potem moral sodelovati v samoobtoževanjih in čistkah; svoje spise v sovjetskem eksilu je moral prilagoditi državi gostiteljici, od Stalina inspirirano kritiko Hegla je v „Mladem Heglu“ zavračal s prav vsiljivim sklicevanjem na Lenina in Stalina. Očitno torej tudi ponujena alternativa Hotelu Abgrund ni bila najboljša, a na političnem duhovnem tržišču skoraj edina na voljo. Tudi danes ostaja edino duhovno upanje v Brechtovem stavku iz „Me Ti“: „Mišljenje je nekaj, kar sledi težavam in je pred akcijo.“ Zgraditi je treba tisto tretje, kar ni niti Hotel Abgrund niti Hotel Lux.

Izkoriščanje na fakulteti

Fakulteta za družbene vede (FDV) v odzivu na članek »Izkoriščanje na fakulteti«, ki je bil v Mladini objavljen 11. 4. 2014, trdi, da sem zavajal.

Držala naj ne bi trditev asistentke, da ji je FDV obljubila ustrezno zaposlitev.

Asistentka dr. Eva Vrtačič je 15. 10. 2012 takratnemu predstojniku Oddelka in Katedre za kulturologijo pisala, da bo takoj prekinila sodelovanje s FDV, če je z aprilom 2013 ne bodo zaposlili za določen čas. Napovedala je tudi, da celoletne avtorske pogodbe ne bo podpisala. Res je potem fakulteta vlogo za zaposlitev poslala upravnemu odboru Univerze v Ljubljani (UO UL) in res je, kot navaja FDV, takratni prodekan Jernej Pikalo asistentki 29. 10. 2012 pisal, da na odločitev UO UL nima vpliva, je pa v sporočilu zaprosil tudi, naj se »ne glede na odločitev UO UL študijski program izpelje do konca«. Asistentka bi torej morala dobiti v podpis polletno avtorsko pogodbo, za obdobje od oktobra 2012 do aprila 2013, a je ni. Delo je, ker se fakulteta ni držala dogovora, opravljala »na črno«.

Navedba, da je FDV ljubljanski univerzi pošiljala generično vlogo, drži. Še več, vodstvo FDV je Katedri za kulturologijo prepovedalo, da bi UO UL poslala svoje mnenje glede zaposlitve dr. Eve Vrtačič, ker naj bi šlo za »komunikacijo navzven«. Stališče katedre je UO UL dobil šele po posredovanju visokošolskega sindikata FDV in kmalu po tem odločil, naj se asistentka zaposli.

FDV še opozarja, da asistentki honorarja niso izplačali, ker ni prinesla poročil o delu, ki so podlaga za izplačilo. Vendar je podlaga, da bi lahko asistentka oddala poročila o delu, podpisana avtorska pogodba, te pa FDV asistentki ni dala v podpis oziroma je vztrajala pri celoletni, čeprav je asistentka ni hotela podpisati. Polletno pogodbo je v podpis dobila šele po zaostritvi spora, decembra 2013. Ker je bila datirana s 1. 10. 2012, je ni podpisala.

Nasprotno od tega, kar trdi FDV, drži tudi trditev, da se prodekanu Klementu Podnarju zaposlitev ni zdela sporna. Še preden je kadrovski službi naročil, naj asistentki prepove opravljati pedagoško delo, ker ni podpisala avtorske pogodbe (asistentka od FDV ni prejela nikakršnega sklepa, ki ga v kritiki mojega članka navaja njihova predstavnica za odnose z javnostmi), ji je zagotovil, da bo njena vloga za zaposlitev popravljena na stoodstotno pedagoško obremenitev. V odgovoru na elektronsko sporočilo, v katerem je asistentka prodekana pozvala, naj ji sporoči končno informacijo glede vloge za njeno zaposlitev, je zapisal, da je »danes polno zaseden, tako da bom to urejal jutri«.

Asistentka dr. Eva Vrtačič je bila »na horuk« izbrisana s spletne strani FDV. Julija 2013, ko sem njeno mnenje potreboval za enega od člankov, sem njen kontakt dobil prav na spletni strani fakultete. Takrat je asistentka še delala na FDV, in to brez pogodbe, zato ne drži trditev FDV, da so v »imeniku sodelavcev navedeni samo zaposleni in zunanji sodelavci, ki sodelujejo v pedagoškem procesu, ter ostali zaposleni na fakulteti«. Da bi to držalo, bi zaposlitveni status asistentke julija 2013 moral biti urejen, pa ni bil.

FDV še piše, da ne drži navedba, da je univerza spremenila odločitev glede zaposlitve asistentke. UO UL je že na 6. seji, 30. 1. 2014, k točki 5.3 zapisal: »Predsednik je povedal, da so se člani upravnega odbora že na prejšnji seji seznanili s problematiko zaposlitve dr. Eve Vrtačič na Fakulteti za družbene vede. Po prejetih dodatnih pojasnilih s strani članice je dokumente pregledala pravna služba rektorata in ugotovila nezakonito ravnanje UL FDV. UO UL je soglasno sprejel sklep: UO UL nalaga UL FDV vzpostavitev zakonitega stanja. Stroški, ki bodo pri tem nastali, UL FDV financira iz lastnih sredstev.«

Med naravo in dobički

Brez vode ni življenja, brez pameti so pa poplave, suše in še kaj hujšega. To so neprijetne resnice. Neprijetna ni samo ena.

Kolikor več je državnih in zasebnih univerz in inštitutov, toliko bolj se pamet zanemarja, kar je ena od neprijetnih resnic. Politiko in svet obvladujejo profesorji in učenjaki, ki za pravi denar utirajo pot kapitalu skozi vse naravne in zakonske prepreke, pri čemer uničujejo vse etične norme obnašanja do ljudi in narave. Njihova najstarejša obrt zmore številne čarovnije ter spretnosti pri zapeljevanju, izsiljevanju in zlorabi svojih strank, da zadovoljijo svoje zvodnike, ki zahtevajo samo vedno večji dobiček na račun ropanja ljudi in narave.

Lučka že dolgo kaže rdečo, ko vsem dopoveduje, da je nujno prilagajati naše življenje in delo klimatskim spremembam, vendar vsi gledajo stran, čeprav so naravne ujme vedno bolj pogoste v svetu in tudi pri nas. Potrošni zgodovinarji za vse naše nesreče krivijo rdečo zvezdo in grebejo po arhivih, sedanja rdeča in oranžna svarila za sprotne in bodoče ujme jih pa ne brigajo,čeprav bi se morali vsi skupaj na križišču zgodovine odločati, katero pot bomo izbrali. Gasilci bredejo po poplavnih vodah vse bolj pogosto in rešujejo, kar se še rešiti da. Komaj se jim dobro posušijo oblačila, že tvegajo življenja v peklenski vročini, ko ognjeni zublji vedno bolj pogosto hlastajo po vsem, kar dosežejo na izsušenem Krasu in drugod. To je tudi ena od neprijetnih resnic naše sprotne politike, ki vodi samo iz rok v usta.

Še krave so znorele in mukale od vsega hudega, ker so jih pitali zaradi dobička s kostno moko, ne pa z naravno hrano za pohlevne prežvekovalce. Nato so prešli pospeševalci na višjo stopnjo zavedanja, zato sedaj namolzejo največ denarja z izpolnjevanjem obrazcev za subvencije ter za povračilo vseh vrst škod, od poplav do suše, toče in pozebe. Izplačila za vse to sicer zamujajo, pa vendar manj, kot je to pri plačilih za oddane in prodane pridelke. Zato je bolj udobno pričakati državni denar od vseh sort škod na koruzi, bučah, breskvah in še čem, kot pa trdo delati po naukih o tem, katere sorte bodo samo še na pravih zem-

ljiščih dozorele ob vseh spremembah vremena. Pospeševalci vseh vrst s tako potuho naredijo veliko stroškov vsej državi, ker škode vedno znova poplačamo vsi z davki. To je ena od zelo neprijetnih resnic.

Neprijetne resnice se nam brez sramu režijo v obraz tudi zaradi norosti v urbanizmu, ker ljudje, družbe in druščine gradijo brez pameti hiše, gospodarska poslopja, javne stavbe, obrtne cone ter industrijske objekte na poplavnih območjih ali na plazovitih terenih. Država in občine še vedno nimajo v prostorskih dokumentih določene strategije rabe in varstva prostora, zato lahko vsakdo že za majhen denar, še lažje pa za velike vsote, kupi neprimerno zemljišče za gradnje z uradniki vred, posledice poplav in plazov ter drugih škod na vseh lokacijah pa potem poravnamo vsi drugi.

Klimatske spremembe in vremenske ujme nas bodo vedno bolj teple in nas pehale nekam proti pogubi, zato se vprašajmo, kdaj bo to primoralo politike,učenjake, uradnike in neuko ljudstvo, da bomo vsi skupaj začeli uporabljati pamet za sožitje z naravo. To bo lahko šele takrat, ko bomo finančne zvodnike in pospeševalce nesreč zamenjali z modrimi vodniki za pot v prihodnost.

Pogoji za tak preobrat pri nas in že na tem svetu pa je, da sedanji profesorji in učenjaki za finančne prevare preuredijo svojo knjigovodsko znanje tako, da bodo pod stroške za življenje na planetu vpisali tudi potrebe narave. Pospeševalci vseh norosti od zadnje kmetije do parlamenta bodo morali po novem sami plačevati škodo, ki jo delajo vsem drugim brez prave pameti.

Bratje po rodu, tujci po misli

Sem sicer že na smrtni postelji in samo Slovenec... Pa to je katastrofa: postavljati spomenik velezločinu! Smo edini v Evropi, kjer se to lahko zgodi. In za vsem tem zopet stoji Cerkev kot institucija. In kakšno samo zanikanje resnic, ki jih vsak pošten Slovenec dobro pozna...

Domobranci so bili izključno samo cerkvena vojska in zato tudi s cerkvenim vodstvom (škof dr. Gregorij Rožman, prof. Erlich, prof. Tomc in drugi) ne pa slovenska vojska, pa še to samo v ljubljanski pokrajini, ne v Sloveniji. Bili so od obeh okupatorjev oborožena kolaboracija za ubijanje borcev odpora proti okupatorjema in zagrešili velezločin proti lastnemu narodu. In to naj postane danes nacionalna vrednota! Neverjetno, kakšna ideološka blaznost!

Toliko od najstnika, ki je začasa vojne moral biti vedno v prvih bojnih črtah in je okusil vse njene strahote.

Kako utišati ekonomiste?

Zadnje čase se je v medijih pojavila navedba, da sem kot finančni minister Republike Slovenije nasprotoval ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vlada Boruta Pahorja je pripravila več verzij zdravstvene reforme. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je v svoj program reforme vključil gospod Dorjan Marušič, dr. med. Bralke in bralce revije Mladina želim seznaniti, da je, kot del te reforme, Ministrstvo za finance pripravilo predlog nove javne dajatve s progresivnimi stopnjami. Ta dajatev naj bi nadomestila dosedanjo zavarovalno premijo. Izvedeni so bili tudi vsi izračuni, potrebni za uvedbo te dajatve.

Izkoriščanje na fakulteti

Glede na zavajajoč članek vašega novinarja Denisa Vičića z naslovom »Izkoriščanje na fakulteti«, objavljen v Mladini dne 11. 4. 2014, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani podaja naslednja pojasnila in zahteva predstavitev posredovanih dejstev na enak način in v enaki obliki, kot je bil predstavljen omenjen članek.

V članku je zapisanih nekaj neresničnih dejstev, med drugim je v prvem odstavku zapisana zavajajoča izjava asistentke: »Delo sem nadaljevala samo zaradi dogovora s tedanjim prodekanom prof. dr. Jernejem Pikalom, da bom prek avtorske pogodbe poučevala še pol leta, dokler bom še imela status mlade raziskovalke, nato pa me bodo zaposlili. Polletne pogodbe nato nisem dobila v podpis, celoletne pa zaradi jasnega dogovora nisem podpisala.«. Vloga za soglasje za zaposlitev dr. Eve Vrtačič na prosto sistematizirano delovno mesto asistent/asistent z doktoratom, za obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 9. 2013 za zaposlitev s krajšim delovnim časom, je bila na Upravni odbor Univerze v Ljubljani poslana dne 7. 11. 2012. Tedanji prodekan prof. dr. Jernej Pikalo je asistentko dr. Evo Vrtačič ob tem opozoril, da na odločitev UO UL fakulteta nima vpliva. Navedba, da smo asistentki dr. Evi Vrtačič obljubili ustrezno zaposlitev, torej ne drži. Tega ni obljubil niti prodekan, niti nihče drug s strani vodstva fakultete. Vloge za zaposlitev pa UO UL dne 29. 11. 2012 ni odobril.

Po zavrnitvi vloge s strani UO UL je fakulteta vlogo, ki smo jo dodatno utemeljili, ponovno posredovala na UO UL, saj je bil s strani fakultete izkazan interes, da se asistentko dr. Evo Vrtačič zaposli oz. da se spremeni njen status. Navedba asistentke Vrtačičeve, da fakulteta ni storila ničesar, da bi se njen status uredil, in da smo univerzi pošiljali »generično vlogo«, prav tako ne drži.

Honorarja za opravljeno delo asistentki dr. Evi Vrtačič fakulteta ni izplačala, saj delavka ni prinesla poročil o delu, ki so podlaga za izplačilo honorarjev.

Navedba, da se prodekanu izr. prof. dr. Klementu Podnarju »zaposlitev ni zdela sporna« ne drži, saj je po sestanku z asistentko dr. Evo Vrtačič, ko ga je obvestila, da avtorske pogodbe ni in ne bo podpisala, izdal sklep, da delavka ne more opravljati pedagoškega dela, ker zato ni ustrezne pogodbene podlage.

Na spletni strani so v imeniku sodelavcev navedeni zgolj zaposleni in zunanji sodelavci, ki sodelujejo v pedagoškem procesu, ter ostali zaposleni na fakulteti.

Novinar v članku tudi navaja, da naj bi univerza spremenila svojo odločitev glede zaposlitve asistentke dr. Eve Vrtačič, kar pa ne drži. Univerza v Ljubljani ni nikoli sprejela drugačne odločitve, Fakulteta za družbene vede pa sklepa Upravnega odbora o odobritvi zaposlitve ni nikoli prejela.

Pot v hlapčevstvo

Knjigo, ki jo je F. Hayek pod gornjim naslovom objavil pred sedmimi desetletji in še vedno velja za »biblijo« neoliberalizma, je M. Štefančič v svojem prispevku uporabil kot izhodišče za zanimivo analizo te ekonomske paradigme. Štefančič o neoliberalizmu ne ve povedati nič dobrega in veliko nas je, ki podobno razmišljamo. Ne manjka pa tudi takih, ki v njegove dogme verjamejo in se po njih tudi ravnajo. Takih je še posebno veliko med bogatimi pa tudi tistimi, ki danes v svetu vladajo. Neoliberalizem povzroča človeštvu vse več škode in zato ne smemo štediti z napori, da se njegovo delovanje omeji, tudi na našem domačem terenu. Nekatere razloge, zakaj večini greni spodobno življenje, izpostavljam v naslednjih vrsticah.

Trg, ki ga neoliberalizem proglaša za vse razrešujočo obliko urejanja razmerij v družbi, ustvarja velike socialne razlike, te pa so med osrednjimi razlogi za nezadostno tržno povpraševanje. To, lahko rečemo sistemsko napako trga, se popravlja z vse obsežnejšim kreditiranjem, res učinkovito pa ji je s svojim neposrednim in posrednim povpraševanjem dorasla le država. V praksi pa ravnajo države glede tega različno. Skandinavske države dajejo prednost bogati porabi države, financirajo pa jo z močno progresivnim obdavčevanjem. ZDA so predvsem v porabi države za socialne namene zadržane, še vedno bogato porabo države pa v velikem delu financirajo z zadolževanjem in lani so na ta način pokrile 20 % zveznega proračuna. EU pa svojim »obrobnim« državam – med nje se uvršča tudi Slovenija – v tipični neoliberalni maniri vsiljuje politiko nizkih davkov in izravnanega proračuna, ki je najlažje uresničljiva s krčenjem države, predvsem njenega socialnega dela. Ta zadnji pristop torej ne upošteva sistemske napake trga o nezadostnem povpraševanju, njegova zgrešenost pa se odraža v visoki brezposelnosti, ki je prizadela »obrobne« evropske države in ji ni videti konca.

Današnji trg tudi sicer - torej ne zgolj zaradi nezadostnega povpraševanja - lahko učinkovito deluje le ob močni državi, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine državljanov. Tudi glede tega ima neoliberalizem resne zadrege, vsaj iz treh razlogov. Enkrat zato, ker močno državo že v načelu odklanja, drugič zato, ker državo predvsem razume kot orodje za podporo uresničevanja interesov velikega kapitala, in tretjič zato, ker bogatenje obravnava kot osrednjo vrednoto in s tem močno spodbuja korupcijo. Zaradi vseh treh razlogov so države, ki resneje uresničujejo neoliberalne usmeritve, ekonomsko manj učinkovite. Lep primer za to je prav Slovenija, saj nam gre po letu 2004, ko je Janševa vlada pričela pospešeno slediti usmeritvam neoliberalizma, gospodarsko vse slabše. Po drugi strani so države, ki se jih dobro upravlja in tudi pri socialni porabi niso zadržane, ekonomsko med najbolj uspešnimi. Primer za to so predvsem skandinavske države. Pa tudi za Nemčijo velja ta ocena, čeprav je tudi res, da ta država sočasno evropskim »obrobnim« državam zaradi interesov njenega kapitala vsiljuje močno neoliberalno ravnanje.

Kot rečeno, je kriza, ki jo doživljamo v Sloveniji, predvsem posledica neučinkovitega in neetičnega upravljanja države, ki ga rodi uvajanje in uporaba neoliberalnih dogem, v enem delu pa ga povzroča tudi neprimerna sistemska ureditev, po kateri državo upravljamo. Če sprejemamo to oceno, bomo veliko lažje opredelili, kaj nam je prednostno storiti za izhod iz krize.

Kapo dol

V Mladini z dne 7. marca 2014 je bilo objavljeno pismo meščana g. Franceta Zupana, ki z veliko naklonjenostjo obravnava delo župana Zorana Jankovića in njegove urbanistične ekipe. Pri tem se obregne kritično ob civilne pobude, ki da g. župana želijo »osebno diskvalificirati in ga napadajo po medijih« vse v želji, da bi Ljubljana še naprej ostala dolga vas. Zanj smo moteč element v mestu, ki z 8.272 podpisi branimo zaščiten predel mesta, hvaljeno, kar evropsko znano ljubljansko tržnico, pomemben del Plečnikove Ljubljane, ki je razglašena za spomenik državnega pomena. G. Zupan očitno podpira gradnjo garaže pod tržnico, s čimer bi poleg domačih predpisov, kršil tudi mednarodna predpisa kot je Granada Convention for the Protection of Architectural Heritage of Europe ter Valleta convention on the Protection of Archeological Heritage.

G. Zupanu je očitno prav in normalno, da župan v svoj volilni program vključi zaščiten predel zgodovinskega mestnega jedra, si ga enostavno prisvoji, da ga bo spremenil po svojih hotelskih potrebah. Tako se pri nas vzgaja preproste ljudi, ki niso poučeni, da celo najvišja znanstvena ustanova v državi, SAZU, poseg v ta predel z garažno hišo, v celoti zavrača.

Ne zanikam, da župan ni naredil za mesto tudi kaj dobrega, predvsem je mesto veliko bolj čisto, a stanje na področju onesnaženosti zraka je še naprej zaskrbljujoče, kar ocenjuje študija Aphecom, ki jo je izdelal Inštitut za varovanje zdravja v letu 2011 v Ljubljani. Mesto krši dovoljeno letno koncentracijo že 7 let, dnevne dovoljene koncentracije pa so kršene v povprečju vsake tri dni. Tako mesto krši pravo Evropske unije zaradi neizpolnitve obveznosti Direktive Sveta 1999/30/ES o mejnih vrednostih substanc, ki onesnažujejo zrak. Po sodbi sodišča EU naša država krši pravo EU in bodo sledile visoke denarne kazni.

Menim, da je nezaslišan primer »urejanja« mesta te županske ekipe prav prodaja Plečnikovega stadiona zasebniku, pri tem pa javnosti lagala, da gre za njegovo obnovo. Megalomanski načrti, kot se je izkazalo, pa so predvidevali kar manjši hotel, nakupovalno središče, plezalni center, mesto otrok, televizijski studio in pralnico avtomobilov. Plečnikov oder, t.i. glorieto, pa bi predelali v restavracijo. Tako »obnovo«, ki bi iznakazila Plečnikovo mojstrovino, ki je še vedno kulturni spomenik državnega pomena, je podpiral župan s podžupanom arhitektom Koželjem, odločno pa nasprotovala umetnostnozgodovinska stroka pri ZRC SAZU.

Danes Plečnikov stadion pred očmi vseh nas klavrno propada v zasebni lasti. Moral pa bi biti obnovljen za športne prireditve vsem šolam in tudi rekreacijo meščanov.

Naj si g. Zupan ustvari svoje mnenje tudi o dejstvu, da država Češka dejansko obnavlja Plečnikovo dediščino pri njih in je njena kulturna delegacija razočarana zapustila Ljubljano ob ogledu o stanju njegovih arhitekturnih stvaritev pri nas. Očitno je odpadla zamisel, da bi kandidirali skupaj z nami za vpis na znameniti seznam UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine.

Mogoče se bo g. Zupan le zavedel, da je župan Janković najlepše mesto podedoval in da so najlepše vedute mesta pod njegovim županovanjem zelo ogrožene. Kot starejši gospod, ki ima rad svoje mesto, kot piše, se bo mogoče tudi spomnil, da so v preteklosti mesta uspešni možje bili tudi meceni, se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino mesta s finančnimi darovi in niso načrtovali in spreminjali spomeniško zaščitenih objektov v svojo korist.

Problema Stožic tu namenoma ne omenjam, dejstvo pa je, da je župan v kriminalistični preiskavi skupaj s sinom že kar nekaj časa. In dejstvo je tudi, da je mesto megalomansko zadolžil.

Intervju: dr. Dušan Plut

Ob branju besed vidnega izobraženca dr. Dušana Pluta me preveva občutek, da nič ni, kot bi moralo biti, kot smo hoteli.

Ker se zgodovina najbolje tolmači iz lastnega zornega kota in ker izhajam iz zdravniške družine bom navrgel nekaj opažanj iz prve roke, ker je ta vir manj zmotljiv od vseh drugih.

Starejši Žirovci še danes pomnijo legendo celotnega območja - dr. Bernika, ki mu ni bilo odveč v zgodnjih jutranjih urah po snegu hoditi kilometre daleč v pomoč bolnim ljudem. Ker je bil upokojen si je za nagrado privoščil skodelico vročega čaja, medtem ko so mu domačini sušili premočene nogavice, da se je lahko vrnil domov. Osebno pomnim večje število zdravnikov, ki so nam v sedemdesetih in osemdesetih letih hodili na obiske - Slovence, Srbe, Hrvate, Makedonce... Večina pogovorov je bila o zdravju, o zdravstvu, o razvoju in dostopnosti zdravil z enim samim namenom - POMAGATI LJUDEM. Spomnim se, da so prihajali sredi noči, resnobni in zaskrbljeni, z bojaznijo ali so morda kakšno zdravilo predpisali narobe, pa so stikali glave do zgodnjih jutranjih ur, klicali po telefonu po vsej državi, da bi odpravili morebitno napako. Grel sem se na energijah te neskončne človekoljubne požrtvovalnosti. Vsako človeško življenje je bilo za njih neprekinjeno bojno polje porazov in zmag, ne glede na to, ali je šlo za delavca, kmeta, gospodarstvenika. Na pogrebe so hodili vedoč, da so storili vse, kar je bilo možno, mirne vesti; svojci so sožalja sprejemali brez najmanjšega očitka.

Tako je bilo ne le v Sloveniji, temveč tudi v Zagrebu, Tuhinjskih toplicah, Malem in Velikem Lošinju, po celi Črni Gori in verjamem na vsakem kvadratnem milimetru tedanje SFRJ.

V letu 2014, ko se razkriva poln obseg korupcije v zdravstvu, ko se dela javno v zavodih in nato prikrito zasebno, ko si zdravniki polnijo žepe, ki jih sproti prazni država, ko ni možno izdajati dragih zdravil, ko je legionela na Onkologijah, ko so nepregledne vrste čakajočih, ko se udejanja kolaps javnega zdravstva v luči neukosti, neizobraženosti, nezainteresiranosti prenekaterih zdravnikov za paciente, ko si več ne upamo v bolnišnice, da nas v njih ne ubijejo ... se mi zdi, da si, podobno kot dr. Plut, tudi sam leta 1991 prihodnosti nisem zamišljal tako.

Kako smo si podtaknili varnost

Redno prebiram kolumne Vlada Miheljaka, večinoma z odobravanjem. V Mladini št. 14 z dne 4. 4.2014 pa se mu je pod naslovom »Kako smo si podtaknili varnost« vrinila netočnost. Zapisal je: »V to nekritično miselno falango se je takrat postavila tudi uradna borčevska organizacija in s tem pretrgala dotedanjo naravno zavezništvo s civilno družbo. Izdala je tiste, ki so ji pomagali preživeti v najhujšem protienobejevskem obdobju. No resnici na ljubo, članstvo ni sledilo modremu vodstvu. Kot je takrat poročala Mladina, je skupina starih borcev (Lado Ambrožič-Novljan, Baldomir Bizjak, Franc Črnugelj, Alenka Gerlovič, Ignac Gregorač, Franc Miklavčič, France Pečelin, Tone Premk, Jože Sevljak, Albin Vengust, dr. Branko Vesel in Vlado Habjan) rekla ne Natu in lastnemu vodstvu.«

Pri tem spominjam, da so bili navedeni tedaj člani posebne organizacije izven ZB, imenovane »Slovenska pot«, ki je bila kritična do vseh integracij, v skrbi za ohranitev slovenske suverenosti.

V borčevski organizaciji pa ni bilo upora. Glavni odbor je tedaj po posvetovanjih z organizacijami na terenu skoraj soglasno, le s tremi glasovi proti, sprejel pozitivno stališče do Nata. Tudi sam sem kot član tega organa glasoval ZA v prepričanju, da si s tem glede na zgodovinske izkušnje zagotavljamo večjo varnost med drugim tudi z ohranjanjem vojnega zavezništva z ZDA in Veliko Britanijo iz časov velike antihitlerjevske koalicije. In nikakršnih ekspedicij v tujino, tipa Afganistan, si nismo mogli predstavljati.

Današnje razmere so drugačne. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je kritična do Nata in njegovih mednarodnih akcij. Je pa kljub temu še vedno veliko razlogov za našo prisotnost v njem.

Spreminjanje domovine

Ob ponatisu knjige »Okopi« Janeza Janše je Mladina v št. 13 z dne 28. 3. 2014 v članku »Spreminjanje zgodovine« ponovno obnovila svoj pogled na t. i. »afero Depala vas« iz leta 1994. Bistvo tega članka je osredotočeno v ugotovitvi, da v Depali vasi »ni šlo za nobeno zaroto Milana Kučana, ampak za temeljno vprašanje, kaj je v demokracijah dovoljeno vojski in kaj ni«. V okviru te teme je s posebnim prispevkom z naslovom »Preko meje zdravega razuma« sodeloval tudi g. Milan Kučan.

Kot zagovorniki štirih takratnih obdolžencev v zadevi »Depala vas«, ki so bili v procesu pravnomočno oproščeni vsake krivde, smo prisiljeni odgovoriti na nekatere navedbe Mladine in g. Kučana.

Bistvo Mladininega komentarja, pa tudi prispevka g. Kučana, leži v ugotovitvah, da »vojaški organi ne smejo zaustaviti civilista, ga aretirati, pretepati…«. Kučan celo zapiše, da bi naj uslužbenci obveščevalne službe VOMO, torej vojaške osebe, »brutalno pretepli civilista«. Kučan zatrjuje, da je vse to »dogajanje potekalo v režiji ministra in nikogar drugega. Sodnega epiloga pa ta dejanja niso doživela zgolj zato, ker je zaradi zavlačevanja postopek za osnovno kaznivo dejanje zastaral. Šlo naj bi torej za pravno manipulacijo in ne za nedolžnost vpletenih. Imena takratnih tožilcev so znana«. Ker se pri tem uporablja izraz manipulacija, je s tem v zvezi potrebno vsaj nekaj pojasniti:

- trditve, da je bil Smolnikar civilist, ki so ga nezakonito aretirali vojaški organi, je točna le toliko, da je bil Smolnikar oblečen v civilna oblačila, sicer pa je bil registrirani tajni sodelavec organov za notranje zadeve;

- trditev, da vojaški organi ne smejo zaustaviti in aretirati civilista, je pravno nevzdržna, nasprotno: zakoniti predpisi so izrecno določali, da vojaški organi lahko ukrepajo tako proti vojaškim kot tudi civilnim osebam, ko gre za odkrivanje in preprečevanje dejavnosti zoper vojaške organe in sile. V skladu z zakonitimi predpisi je imela varnostna služba zato vsa pooblastila uradnih oseb, kot jih ima sicer civilna policija;

-očitek Barbari Brezigar, da je zavrgla ovadbo zoper štiri pripadnike vojaških varnostnih organov, je povsem neutemeljen. Za takšno svojo odločitev je imela Brezigarjeva vso podlago, saj jo je oprla na stališče Komisije za nadzor na delu varnostnih in obveščevalnih služb državnega zbora RS, Sekretariat za zakonodajo in pravne osebe DZ, Komisije obrambnega ministra (iz obdobja, ko je bil minister Jelko Kacin), itd.

- očitek g. Kučana, da so pripravniki VOMA »brutalno pretepli civilista« je zavajajoč in neresničen. »Civilist« Smolnikar je v »napadu« vojaških specialcev utrpel le lahke telesne poškodbe (izvedensko poročilo treh izvedencev medicinske stroke), ki so mu bile prizadejane z »blago topo silo« (ugotovitev izvedenca dr. Balažica). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da do teh poškodb ni prišlo zaradi »brutalnega napada« specialcev, ampak zato, »ker se je voznik v BMW-ju (Smolnikar) upiral aretaciji in so ga zato bili prisiljeni na silo izvleči iz vozila in odpeljati na VI. upravo MORS« (uradni zaznamek Policijske patrulje Ljubljana).

Kljub zgoraj na kratko povzetim dejstvom, pa so morali obdolženci in pravi krivec (kot se je izrazilo tožilstvo) takratni obrambni minister, obveljati za krive za vsako ceno in to bi moralo veljati vse do danes. To je sicer poizkušalo storiti že I. stopenjsko sodišče samo, ko je ob razglasitvi oprostilne sodbe obrazložilo, da obtoženci niso storili očitanega kaznivega dejanja na grozovit način, da pa je šlo za protipraven odvzem prostosti, kljub temu, da to dejanje sploh ni bilo predmet obtožbe. Že tekom postopka smo citirali komentar k KZP iz leta 1977, ki ga je napisal dr. Živko Zobec. »Če sodnik izreče oprostilno sodbo, iz obrazložitve sodbe ne sme izhajati ničesar, kar bi govorilo o tem, da je obtoženec storil kaznivo dejanje«. Naravnost nepojmljivo je, da je sodišče prekršilo ustavno kazenskopravni standard, ki ga je priznavala že teorija kazenskopravnih predpisov iz leta 1977.

Kazenski postopek, ki je trajal več kot 10 let, je bil postopek za dosego političnih ciljev. Že s tem je bil kršen 2. člen Ustave, da je Slovenija pravna država. G. Kučan pravi, da je samo Janša izključno odgovoren za »afero Depala vas«. Naj glede tega citiramo npr. samo odlomek iz intervjuja, Bernarda Nežmaha s pokojnim dr. Janezom Drnovškom, ki je bil objavljen v Mladini št. 44 v letu 2002. Vprašanje se je glasilo: »Če se preselimo na Depalo vas. Zaradi napada vojaških specialcev na civilista ste zaradi objektivne odgovornosti odstavili obrambnega ministra Janšo, kasneje se je izkazalo, da je ta civilist v resnici tajni sodelavec policije, da je šlo za spopad med policijskimi in vojaškimi posebnimi enotami. Kaj o tem kot premier veste o tem več danes? Kakšno zgodbo vidite zdaj?« In odgovor dr. Drnovška:« Takrat je dejansko šlo za tekmo ali nezaupanje med strukturo, ki jo je postavil obrambni minister Janša in med strukturami, ki so prej eksistirale na notranjem ministrstvu in so bile bolj kontinuiteta bivšega sistema.«

Ali kot je takrat zapisal dr. France Bučar v članku v Delu z naslovom »Zlom pravosodnega sistema«: »V aferi Depala vas je šlo za »nečasten primer« in »da so se na hrbtu nič krivih obdolžencev poravnavali politični obračuni, s katerimi sodišče nima nič opraviti«.

Menimo torej, da je razpredanje Mladine, zlasti pa še trditev Milana Kučana, da je »prek meje zdravega razuma vsiljevanje interpretacije«, da je šlo pri Depali vasi za napad in odstranitev obrambnega ministra, res prava manipulacija.

Ni časa za igro

Staš Zgonik je v članku Ni časa za igro zelo nazorno povzel spremembe v prosti igri otrok, ki smo jim predvsem v urbanih sredinah priča v zadnjih dveh desetletjih. Orisal je posledice, ki jih prinaša vse bolj strukturirana in formalizirana otroška igra, kjer cilje določajo odrasli ter obenem narekujejo poti do njihove uresničitve.

V članku bi bilo smiselno poudariti še, da je širši kontekst, v katerega lahko umestimo obravnavano tematiko, sprememba razumevanja položaja otrok v sodobni družbi, ki še posebno odmeva v prevladujočem pedagoškem diskurzu. Otrokom določa vlogo šibkejših članov, ki jih je potrebno nadzorovati in varovati na vsakem koraku in za vsako ceno. Velik zagovornik te ideje je gotovo tudi trenutni tržni sistem, saj omogočanje (prekomerne) varnosti otrok pač ne pride brez dobička.

V zadnjih nekaj letih se tudi pri nas kot odgovor na potrebe otrok po stiku z naravnim okoljem vse bolj uveljavlja gozdna pedagogika. Prosta igra otrok s sovrstniki v naravnih habitatih kot so gozdovi, travniki, obrežja rek in morij, kot kažejo številne znanstvene raziskave, bistveno prispeva k optimalnemu fizičnemu, socialnemu, čustvenemu in kognitivnemu razvoju otrok ter neposredno zmanjšuje simptome t.i. motnje pomanjkanja narave.

Izkušnje ljubljanskih otrok z ZOOPIjevih gozdnih uric, kjer imajo ti enkrat tedensko v popoldanskem času priložnost za prosto igro s prijatelji v gozdu, kažejo, da so te zanje priložnost za ponovno vzpostavitev vezi z naravo, vključno z učenjem sprejemanja nevarnosti. Otroci imajo aktivno vlogo pri izbiri prostora za igro, materialov in pravil igre. Igrajo se brez vnaprej določenega programa, zato ob zaključku sicer ne znajo našteti vseh latinskih imen dreves, pa vendar domov odhajajo mirni, osredotočeni, zadovoljni in se želijo vedno znova vračati.

Če otrok ne pozna narave, je ne more imeti rad, zato zanjo tudi ne more skrbeti. Dovolimo mu, da poleg učenja glasbila, tujega jezika, športa, izkusi še, kakšen je občutek, ko spleza na drevo. Je neprecenljivo in brezplačno.

70 milijonov evrov proti ministrici

Avtor članka trdi, da se ZSSS leta 2002 ni postavila v bran takratnemu ministru za zdravje Dušanu Kebru pri njegovem prvem poizkusu ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako se naj ZSSS ne bi bila postavila v bran ministru za zdravje Dorijanu Marušiču leta 2010, ko ga je takrat skušal znova ukiniti.

Obe trditvi sta netočni, kar se lahko prepriča vsakdo, ki obišče spletno stran ZSSS, na kateri so objavljena stališča ZSSS do predlogov dokumentov vseh ministrov za zdravje v obdobju 1993 – 2014. Tako so na spletni strani ZSSS objavljena stališča predsedstva ZSSS z dne 9. 10. 2003 o Kebrovem osnutku bele knjige o zdravstveni reformi (iz julija 2003), v katerih med drugim piše: »V socialnem sporazumu smo se strinjali s krepitvijo solidarnosti v obveznem zdravstvenem zavarovanju in z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja«.

Dorijan Marušič je bil minister od 7. 4. 2010 do 10. 2. 2012. Predsedstvo ZSSS je 8. 3. 2011 sprejelo stališča do njegovega dokumenta iz februarja 2011 z naslovom »Nadgradnja zdravstvenega sistem do leta 2020«. Med drugim je v njih zapisano: »Predsedstvo ZSSS soglaša s predlagano ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Stališča do dokumenta »Nadgradnja zdravstvenega zavarovanja do leta 2020« temeljijo na resoluciji 5. kongresa ZSSS iz decembra 2007 za popolno in dostopno zdravstveno varstvo – proti korporatizaciji zdravstvenega varstva. Resolucija opredeljuje temeljni interes delavcev do celovitega zdravstvenega varstva in zato predlaga ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ker je solidarnost pri zbiranju sredstev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja za delavce z nizkimi dohodki pravičnejša od vzajemnosti v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, resolucija v primeru ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja soglaša z dvigom prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ukinitev bo odpravila tudi kršenje evropske zakonodaje na področju evropskega trga zavarovalniških storitev in pri izvajanju nove direktive o čezmejnem pretoku pacientov.«

Z Marxom v EU

Spadam(o) v tisto (tretjo) skupino ’gibanj’, ki jim ustanavljanje strank v nobeni obliki ni cilj, kot je bilo pravilno opisano v pismu stranke Solidarnost (v odzivu na članek z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v pismih bralcev v številki 12). Celo več. Smo tisti, ki izhod iz strankokracije vidimo v aktivnem državljanu, ki mu je potrebno omogočiti, da v čim večji meri neposredno politično odloča. Npr. tako, da se mu s spremembo volilne zakonodaje omogoči, da postane odločilen pri izbiri kandidatov vsaj s preferenčnim glasom. In to sem javno izpostavila tudi na ustanovni seji Odbora, kamor sem zašla čisto slučajno in nepovabljena. To, in ne ustanavljanje novih strank, bi morala biti osnovna zahteva vstaj. Da bi zaradi tega morali stati pred parlamentom in vztrajati tako dolgo, da bi spremembe volilne zakonodaje sprejel še parlament v sedanji sestavi. Volitve na stari, klasičen strankarski sistem bodo samo ponovitev istega – in tisti, ki bodo pri tem sodelovali, bodo pač postali ’isti’. O tem, kot tudi o Univerzalnem temeljnem dohodku sem dokaj neuspešno izgubljala energijo na kakšnih treh sestankih Odbora. Kajti njim, Odboru, je bilo od prvega dne jasno, da so se tam zbrali Intelektualci, ki bodo ubesedili (njim!) nerazumljivo kakofonijo zahtev ulice z ustanovitvijo nove stranke. Tako kot so tudi samo oni čutili ’plebiscitarno zahtevo po novi stranki’ – dokler niso te ’resnice’ skupaj z mediji tudi v resnici vzpostavili.

Univerzalni temeljni dohodek bi naj tudi bil (po Miheljaku v isti Mladini) razlika med Solidarnostjo in Združeno levico. Zagovorniki UTD smo sicer prepričani, da bo zagovarjanje UTD in z njim povezane vrednotna orientacija v resnici kmalu postala nova ločnica v parlamentu. Ločnica med tistimi, ki ne razumejo in tistimi, ki razumejo izzive sedanjega časa: da je nujno na nov način poskrbeti za eksistenco vseh v pogojih ničelne gospodarske rasti in okoljskih omejitev v globaliziranem svetu. In da je UTD tista alternativa, ki lahko v takih pogojih učinkoviti naslovi problem ekonomske in politične neenakosti (po dr. Kovaču v isti Mladini). A zgoraj omenjena Miheljakovi teza (še) ne drži. Morda bi držala, če bi si vodstvi Solidarnosti in TRS-a zamenjali članstvo; ali obratno.

Omenila sem že, da sem stranki Solidarnost, takrat Odboru, sama predlagala UTD kot eno od programskih sider. (Tako kot tudi Ljudski skupščini. Pa Piratski stranki. Pa VLV, itd.…. Par let prej sem imela predstavitev Predloga UTD tudi v okviru DPU – samo da menda nobenega od njih tam ni bilo.) A kolikor vem, v času Evropske državljanske pobude o UTD le-te niso omenili v nobenem Odborovem novičniku, v nobeni izjavi za javnost, v nobeni kolumni. No, zadnji mesec pobude so posneli luštkan spot. In dr. Dušan Keber je po koncu(!) EDP govoril o UTD, kjer pa recimo ni omenil že več let delujoče Sekcije za promocijo UTD, ki je EDP soorganizirala. Sodeč npr. po neobstoječih retwittih, pa se tudi zdi, da članstvo Solidarnosti ideje UTD ni ravno posvojilo. Vse skupaj pa je dokaj slab znak o tem, kako so se pripravljeni boriti za uresničitev svojih programskih točk.

Solidarnosti v tem pogledu Sekcija UTD ne priznava, da je ’vredna’, da nadaljuje naše delo na promociji ideje UTD. In to kljub temu, da je bil cilj Sekcije točno to: da UTD postane ena od programskih prioritet političnih strank - najraje vseh - v smislu boja za socialno državo. Ali katera stranka v Sloveniji ni za socialno državo? Pri tem pa nismo imeli nobenih strankarskih prioritet, veseli bi bili, če bi npr. NSI in SLS prepoznali v UTD dejstvo ’krščanske ljubezni do sočloveka’, tako kot to velja za evangeličanske cerkev po svetu. Na žalost – ker je bila zmagovalka prejšnjih volitev - spričo abotnega in diletantskega pristopa ob umeščanju ideje UTD v koalicijsko pogodbo kot ’ne dovolj dobro’ ocenjujemo tudi Pozitivno Slovenijo. Nekako smo si ves čas naivno predstavljali, da politični akterji ne bodo začeli tam, kjer smo strokovnjaki in aktivisti začeli pred desetimi leti, pač pa bodo nadaljevali kjer smo zdaj. A morda je zanje dobro, da začnejo na začetka. Samo… mi (in vi) jih nimamo časa čakati.

Zato smo se sedaj prisili, da sami kandidiramo na Evropskih volitvah z neodvisno Listo UTD (zbiramo podpise). Da če je slučajno komu zavzemanje za UTD (končno postalo) merodajno merilo za podporo, naj tega glasu ne vržejo stran za tistega, ki se za UTD bori ’samo v luči volilnih žarometov’. Zakaj bi morali zaupati njihovim obljubam, namesto da kandidate ocenjujemo po dejanjih? Zdaj lahko npr. dejavno sodelujejo v neformalni javni razpravi o Zakonu UTD (glej Sekcija UTD). K temu vabimo tudi vse druge politične stranke in zainteresirana gibanja in posameznike. Prav tako v tem trenutku sodelujemo pri nastajanju nove UTD organizacije na ravni Evrope, ki je samoniklo zrasla iz našega skupnega enoletnega prizadevanja v okviru EDP o UTD. Organizacija bo uradno razglašena 10.4.2014 na konferenci o UTD v okviru Ekonomskega in socialnega komiteja EU v Bruslju. In zelo smo ponosni, da ima Slovenija v teh okvirih renome druge oz. prve najboljše EU države v promociji UTD.

Povsem drugače kot s Solidarnostjo pa je s stranko TRS. Med ustanovnimi članicami TRS-a je kar nekaj (bivših) zagovornic UTD. Prav tako je Politbarometer junija lani pokazal, da 96% TRS-ovcev UTD podpira (zaradi nizke zastopanosti TRS je to seveda statistično vprašljiv, a zanimiv podatek). In tako lahko Lorencijevi tezi (v isti Mladini) o tem, kako so voditelji požrli stranke, ob SDS in PS, dodamo še TRS. (Pa seveda Zares.) Kjer zaradi tega, kako ’vodjo’ v čudne vode nosi, čudno nosi tudi stranko. In zato me v tem trenutku enostavno nič ne bo prepričalo, da je katera koli slovenska varianta politične stranke, te androcentrične patriarhalne hierarhije, vredna podpore. (V slovenskem primeru eden najbolj enostavnih indikatorjev ne/demokratičnosti strank ni še nikoli zatajil: preveriš zahtevo po 50% zastopanost žensk pri pisanju programa in v vseh organih strank, pa veš, kje so.)

V primeru obeh trojic, Solidarnosti in Združene levice pa je njihova programska sorodnost ali nesorodnost irelevantna tudi z vidika, da si zagovorniki UTD in neposredne demokracije znamo življenje predstavljati tudi izven nostalgij prejšnjega - in miselnih horizontov 19. - stoletja. Še posebej, ko se z njimi dela na način ’omnipotentnih’ gesel oz. reklamnih puhlic. Kar za njih očitno ne velja.

Z Marxom v EU

Spoštovani g. Hanžek,

v svojem pismu Mladini z dne 14.3. ste napisali vrsto “malenkosti” v zvezi z mano, ki so v celoti izmišljene. Prvič, nikoli nisem vodil nikakršnih razgovorov z Vami in še manj, da bi vodil kakršnekoli razgovore z Vašo ali katerokoli drugo skupino v imenu Solidarnosti. Nikoli nisem bil član politične stranke in še manj kandidat za predsednika. Res pa je, da sem Vas bežno srečal na protestu pred Državnim zborom, kjer sva se predstavila, nikoli pa z Vami nisem vodil nikakršnega pogovora. Ne privatnega, ne kot predstavnik kakršnekoli politične stranke. Prav tako je v celoti izmišljena Vaša trditev, da naj bi bil v Solidarnosti zadolžen za energetiko. Kolikor vem, ni in tudi ni bilo v Solidarnosti nikogar , ki bi bil specifično zadolžen za energetiko. Še manj, da bi bil to jaz. Vaše navedbo so tudi tu v celoti izmišljene. Prav tako ni res, da bi Solidarnost povzela moja stališča glede projekta TEŠ6. Tudi tu ste si zadevo v celoti izmislili, v programu Solidarnosti o kakem “Golobovem” stališču glede TEŠ6 ni ne duha ne sluha.

Kar se projekta TEŠ6 tiče, g. Hanžek, dvomim, da lahko midva razpravljava o projektu na istem nivoju. Vsekakor ne na tehnološkem, ne ekonomskem in še manj na področju korupcije. V slabem dvoletnem obdobju svojega dela v AUKN sem skupaj s kolegi vložil več prijav korupcije v gospodarstvu kot vrsta vlad RS pred nami in po AUKN skupaj in prepričan sem, da več kot ste jih Vi vložili v celem svojem življenju. Tudi v zvezi s projektom TEŠ6. Sem pa kadarkoli pripravljen z Vami razpravljati, privatno ali javno, o ekoloških vidikih TEŠ6 in ekoloških vidikih uresničljivih energetskih alternativ. Na osnovi trdih dejstev, ne izmišljotin, polresnic, špekulacij ali ideoloških floskul.

Lepo Vas pozdravljam,

Z Marxom v EU

Berem odmev Matjaža Hanžka (Trajnostni razvoj Slovenije) in Solidarnosti in že oba naziva teh strank povesta dovolj, kaj je za Slovenijo in EU ta hip pomembno. Oboje in še marsikaj! Potem pa iskanje, poudarjanje razlik, skorajda obtoževanje in vztrajanje na svojem (programu). Meni, kot državljanu in potencialnemu volivcu levice pomenijo taki prepiri razočaranje in slab zgled za pravičnejšo, bolj solidarno in pošteno državo. Pa saj to vam je menda jasno!? Neko obliko »podrejenosti« temeljni ideji, socializmu, upoštevajoč njegove stranpoti in »uporabo« dobrih praks kapitalizma, boste morali sprejeti, če hočete vsaj za silo vplivati na politiko te države. To, kar zdaj prepočasi dozoreva, ne vliva zaupanja! Morda je tudi preširoko? Poljaki so ustanovili Antiklerikalno stranko in uspeli s tretjim mestom! Mi pa kar socializem in to takoj. No ja, cilj mora biti visok, da kasneje omagaš.

Veliko bi povedali volivcem z na primer popravkom/revizijo v evropskem merilu najbolj krivične denacionalizacije, z vračanjem oropanega v vseh mogočih oblikah, z obrzdanjem Cerkve in njenih mega apetitov, z novimi načini boja proti nezaposlenosti (skrajšanje delovnega časa, UTD, vlaganjem v razvoj, kadrovsko selekcijo na podlagi rezultatov …) itn.

Za vzor si vzemite - vem, da bo zvenelo povsem »kontra« - Cerkev in desnico; ne kot »program«, ampak kot slogo in podporo kapitalizmu z neoliberalizmom vred. Pa kaj mislite, da tam ne mislijo različno? Ja, ravno tako, kot na levi, ampak, ko gre pa za temeljni interes, kapitalistične vrednote, so enotni! (Novo Krščansko stranko so še pred nastankom »ukinili«!) Gre torej za to, ali boste zmogli dovolj pameti(!) in se na štartu združili, sicer boste ostali na ravni TRS-a in še mnogih drugih neparlamentarnih strank! Interes državljanov bo pa še naprej drsel na stranski tir.

Delavci

Grega Repovž je slikovito predstavil zmedo, ki vlada v družbenih odnosih pri nas zaradi drugačnega (lahko bi rekli bolj primernega za meščansko demokracijo) poimenovanja določenih pojmov in pojavov. K temu smo še dodali sramežljivo izmikanje pri sklicevanju na dobre prakse iz preteklosti, ker naj bi bila to nostalgija po časih samoupravnega socializma, to je pa seveda nesodobno, če ne že okvalificirano, da je to težnja vračanja v totalitarizem. Ti pravoverni čuvaji večstrankarskega kapitalističnega sistema so povsem spregledali, da je imel naš samoupravni socialistični sistem vgrajene vse dosežke modernih socialnih držav, razširjene s pravicami zaposlenih pri soupravljanju v podjetjih in pri drugih družbenih zadevah. Ker jim je tuje vse, kar je bilo dobrega v preteklosti, je postala družbeno sprejemljiva praksa, da se položaj zaposlenih pri nas, in tudi marsikje v Evropi, vse bolj prilagaja delovnim in socialnim standardom, ki veljajo za nerazvite neevropske države. Po zdravi pameti in če bi nosilci gospodarskega in političnega odločanja imeli količkaj socialnega čuta do prebivalstva v svoji državi, bi moralo biti ravno obratno. Razviti bi morali vztrajati v mednarodni menjavi z nerazvitimi, da le-ti upoštevajo minimalne socialne in okoljske standarde pri svojih zaposlenih in se s tem prilagajati razvitim državam.

Žal takšno, na glavo obrnjeno politiko odločno izvaja EU prek svoje znamenite trojke, z zahtevo, da se v čim krajšem času s politiko drastičnega varčevanja doseže ravnotežje v javnih financah. Nosilec takšne politike je predvsem večinska evropska ljudska stranka, ki se hvali, da ta politika že daje pozitivne rezultate, ker se je začelo rahlo oživljanje gospodarstva. Nočejo pa videti, da so države, ki se zdravijo po tem receptu vedno bolj zadolžene, da jim propada zdravstvo, izobraževanje, raziskovalna dejavnost (ob deklariranju EU, da se razvijamo v družbo znanja), da o velikih problemih z nezaposlenostjo sploh ne govorim.

Zakaj vse to omenjam? Zato, ker tudi v Sloveniji uživamo vse te dobrote napačne politike EU. Prebivalci so večinoma nad tem ogorčeni. In glej ga vraga. V pripravah na volitve v Evropski parlament je bila napravljena anketa o možnostih kandidatov posameznih strank za izvolitev. Anketa je pokazala, da imajo daleč največ možnosti za izvolitev kandidati strank, ki pripadajo evropski ljudski stranki. Sprašujem se, ali se anketiranci zavedajo, da s tem potrjujejo sedanjo politiko rušenja življenjsko pomembnih družbenih struktur. Ali bomo še vnaprej prenašali, denimo, dolge čakalne dobe pri zdravnikih, posebno še na urgencah, ko nujno potrebujemo takojšnjo pomoč zdravnikov? Ali naj dočakamo tudi to, da bodo zmanjšali tudi pokojnine, kar vedno znova napoveduje finančni minister Čufer itd.

Ob teh pripravah na volitve še dve opombi. Stranki NSi-Krščanski demokrati in SLS sta se odločili za skupen nastop na volitvah, kar se mi zdi pametno. Toda preseneča nosilec liste Lojze Peterle. Kako je mogoče, da je nekdo nosilec liste, ki je bil predsednik vlade, ko so sprejeli predpise, s katerimi so nastali »izbrisani«, to so ljudje, ki so jim z odvzemom pravice do stalnega prebivališča neverjetno zagrenili življenje, in zaradi katerih bo slovenska država, zaradi vsaj delne poprave krivic, imela zelo velike finančne izdatke. Če se že Lojze Peterle ne čuti odgovornega za ta fiasko slovenske države, bi to odgovornost morali čutiti vsaj v obeh strankah, ki gradita svojo politiko na krščanskih vrednotah.

Presenetljivi so tudi visoki obeti za kandidate SDS, ki gradi kult osebnosti po vzoru iz Severne Koreje (poskušam ujeti slikovitost izražanja Janeza Janše), kar so pokazali ljubljenemu vodji ob zadnji razpravi v zadevi »Patrija«. Zavzemajo se za demokracijo, strastno pa rušijo institucije pravne države, ki so pogoj za delovanje demokracije. Za uveljavljanje svoje politike kliče pomoč iz tujine. Sklicuje se na evropske vrednote, toda tak-

šno početje SDS-a ni zaznati v razvitih evropskih demokracijah. Zato se sprašujem ali sploh sodijo v evropski parlament.

Tiste slovenske stranke, ki se zavzemajo za bolj socialno evropsko politiko naj se združijo ob minimalnem skupnem programu, če želijo dobro prebivalcem Slovenije in prebivalcem v drugih članicah EU. Prenehajo naj že razpravljati med seboj, kdo je res »tapravi«, ker bomo sicer, skupaj z njimi, vsi na izgubi.

»Bog, narod, domovina«

P. Petrovčič je objavil krajši članek v zvezi s postavitvijo novega spomenika padlim domobrancem v Grahovem, v katerem navaja tudi del kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana. Ker je omenjeni povzetek pomanjkljiv in lahko pripelje do napačnega razumevanja našega stališča, prosimo, da objavite sledečo dopolnitev:

„ZVKDS, OE Ljubljana je po pregledu dokumentacije in izvedenem postopku za poseg v enoti Grahovo – Arheološko najdišče Grahovo, št. EŠD 10932, Cerknica – Kulturna krajina Cerkniškega jezera, št. EŠD 16286, že na podlagi vloge za izdajo kulturnovasrtvenih pogojev ugotovila, da je poseg s stališča varstva kulturne krajine sprejemljiv ter da izvedba predhodnih arheoloških raziskav ni več mogoča. Pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja smo izhajali iz veljavnih prostorskih dokumentov občine Cerknica. Na osnovi teh aktov Zavod nima pristojnosti odločati o dimenzijah ter oblikovanju in izgledu novega obeležja, saj je to avtorsko delo.“

Z Marxom v EU

V odzivu Matjaža Hanžka v prejšnji številki Mladine na kolumno Vlada Miheljaka je več neresničnih trditev in samosvojih interpretacij, ki stranko Solidarnost pred bralci Mladine prikazujejo v podobi, v kateri se ne prepoznamo in ki si je ne zaslužimo. Zato predstavljamo lastni opis poskusov povezovanja na slovenski levici.

Civilno družbena gibanja, ki so ustanovila Solidarnost, so nastala skupaj s številnimi drugimi gibanji vzporedno in kot posledica protestniškega vrenja, ki je preplavilo Slovenijo pred dobrim letom dni. Na sestanku, za katerega je dal pobudo Odbor za pravično in solidarno družbo in na katerem so se zbrali predstavniki številnih novih pa tudi obstoječih gibanj in neparlamentarnih strank, je prevladalo spoznanje, da se bodo protesti z ulic slej ko prej morali preseliti v parlamentarne klopi in da so zanj potrebne stranke. Večina, tudi Odbor, se je nagibala k ustanovitvi enotne nove stranke (plan A), v primeru neuspeha zaradi prevelikih programskih razlik pa bi bila pred volitvami nujna vsaj ohlapnejša koalicija (plan B). Obstajala je tudi tretja skupina gibanj, ki so na načelni ravni nasprotovala ustanavljanju strank kot preseženi obliki demokracije. Do resnejše razprave, da bi se nova gibanja pridružila kateri od obstoječih izvenparlamentarnih strank, ni prišlo nikoli; prevladalo je mišljenje, da je zahteve državljanov, ki so se solidarizirali s protestniki in domala plebiscitarno zahtevali družbeni zaokret, mogoče najbolj verodostojno zajeti v programu nove stranke.

Zaradi teh pobud so Odbor pa tudi druga gibanja in stranke organizirali v lanskem letu več sestankov v različnih sestavah, na katerih so razpravljali o načinu povezovanja. Po logiki stvari je bil najprej na vrsti razmislek o planu A. Poleg Odbora ga je vsaj ena od strank (DSD) tako izrazito podpirala, da je napovedala svojo razpustitev, če bi tako povezovanje uspelo. Razpustitev strank torej ni bil nespodobna ponudba Odbora, kar očita Hanžek (sploh pa ne Solidarnosti, ki takrat in tudi nadaljnjega pol leta še ni obstajala!), pač pa logični sestavni del razprav (in pomislekov) ob planu ustanavljanja skupne stranke. Kasneje je DSD opustila razmišljanje v tej smeri. Člani trojice gibanj (Odbor, VLV in MND) so decembra 2013 ustanovili stranko Solidarnost, druga trojica (TRS, IDS in DSD) se je nekoliko kasneje povezala v koalicijo Združena levica, nedavno je bila ustanovljena stranka IDS, na obzorju je ustanovitev vsaj še ene stranke. Stranka Solidarnost je v svojih ciljih ohranila prizadevanje za povezovanje strank levice, pri čemer tudi danes ne izključujemo niti plana A niti B.

Zato nas preseneča Hanžkova vztrajnost, da bi po vsej sili odkril razlike med strankami, ki sestavljajo Združeno levico, in Solidarnostjo. Tako Solidarnosti podtika, da je nastala na pogorišču LDS, obenem pa ji oponese ustno izjavo člana vodstva Solidarnosti, češ da so njeni člani pravzaprav socialdemokrati, saj bi se on sam, če bi si želel socialdemokratske politike, vpisal v obstoječo stranko SD in ne bi ustanavljal druge. Pri tem seveda ve, da s to izjavo niso bili mišljeni slovenski socialni demokrati, saj je njihovo politiko pristajanja na neoliberalizem vladne koalicije Solidarnost večkrat obsodila.

Kako bo Hanžek običajnemu državljanu pojasnil razliko med socialno demokracijo (nad katero se zgraža) in demokratičnim socializmom, ki se mu je ravnokar zavezal? V podpisu svojega pisma se razglaša za socialista, kar pa je očitno postal šele nedavno. Program stranke TRS (pa tudi DSD) niti na enem mestu ne omenja izrazov socializem in kapitalizem; šele v programski deklaraciji TRSa iz marca 2013 najdemo pojem ekološki socializem. Kljub temu pa za razliko od Hanžka, ki tega ne priznava Solidarnosti, verjamemo, da on in njegova stranka čvrsto stoji na idejah in vrednotah demokratičanega socializma pa tudi socialne demokracije. Vemo, da z izjavo, da je socialist, ne sporoča, da je naklonjen nekdanjemu realnemu socializmu.

Naj za bralce ponovimo stavek iz povzetka našega programa: »Naša stranka prevzema in želi nadgrajevati velike pozitivne ideje socializma in liberalizma, obenem pa se bori proti njunima glavnima odklonoma: totalitarizmu in neoliberalizmu.« Bralci si program lahko preberejo na spletni strani Solidarnosti. Menimo, da tudi programi strank, ki sestavljajo Združeno levico, temeljijo na istih usmeritvah. Zaradi morebitnih razlik v oddaljenejših ciljih te stranke ne smejo zamuditi zgodovinske prilike za oblikovanje močnega levega bloka, ki je nujen za preokret današnje politike od služenja interesom mednarodnega in domačega kapitala k služenju interesom državljanov. Neupravičene obtožbe posameznikov nas zato ne bodo odvrnile od prizadevanj za povezovanje na levici.

Bi-ko-fe

Bi-ko-fe je postojanka ustvarjalcev elektronske glasbe, ki moti sosede s svojo glasnostjo, tako v lokalu, kot v okolici lokala, kjer po poročanju sosedov trpita tudi red in čistoča.

Glasnost prireditev moti sosede v tolikšni meri, da ne morejo ponoči spati, in zato trpi njihovo zdravje. Upajo, da bodo prireditelji glasbenih aktivnosti med tem spoznali, da so s svojo dejavnostjo na napačni lokaciji in se odselili, sosedje so se pa obrnili tudi na pristojne službe, da napravijo red in mir.

Do tega imajo vso pravico, država in občina pa dolžnost, da v okviru predpisanega tak red in mir, ki ne bo motil zdravja, tudi vzpostavita. To jima med drugim nalagajo določila veljavnega prostorskega akta, sprejetega z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del, Ur.l. RS, Št. 78/2010 in spremembe.

Ta v 89. členu (varovanje pred hrupom) določa, da za obravnavano lokacijo velja opredelitev območja varstva pred hrupom III. stopnje, kar je prikazano na karti 8 »Območja varstva pred hrupom« ter, da je treba pri posegih v obstoječe objekte v območjih s III. stopnjo varstva pred hrupom, ali v območjih s preseženimi mejnimi vrednostmi zaradi hrupa, gradnje načrtovati z ustrezno pasivno zaščito pred hrupom (zvočno izolirane fasade in okna). Stavbe je treba zvočno zaščititi v skladu s predpisi s področja zvočne zaščite stavb.

Po veljavnih okoljevarstvenih principih je za preprečevanje neprimernega vpliva na okolje in na zdravje ljudi pristojen povzročitelj – v lokalu lastnik lokala, na ulici lastnik ulice.

Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Priloga 1, določa mejne in kritične vrednosti kazalcev hrupa (Preglednica 1) in sicer mejne vrednosti kazalcev hrupa za III. območje varstva pred hrupom za Lnoč 50 dB (ponoči) in Ldvn 60 dB (podnevi) ter kritične vrednosti kazalcev hrupa (Preglednica 2) za III. območje varstva pred hrupom Lnoč 59 dB (ponoči) in Ldvn 69 dB (podnevi).

Za preprečitev preseganja teh vrednosti tudi na Židovski stezi mora skrbeti upravljavec »izvora hrupa«, na mestnih površinah je to pristojna javna služba.

Obstajajo še omejitve glede prodiranja hrupa v prostore, kar je opredeljeno v Pravilniku o zaščiti pred hrupom v stavbah, Uradni list RS, št. 10/2012. Ta pravilnik določa zahteve, s katerimi se v stavbah in v njihovih delih omeji raven hrupa, s čemer se prepreči ogrožanje zdravja ljudi in ustvari ustrezne razmere za njihovo delo, druge dejavnosti in počitek. Ta pravilnik se uporablja tudi za rekonstrukcijo in vzdrževanje obstoječih stavb. Za rekonstrukcije se uporablja, če so dane tehnične možnosti in to ne nasprotuje pogojem varstva kulturne dediščine.

Zaščita pred zunanjim hrupom oziroma pred hrupom iz drugih prostorov stavbe se zagotovi z izvedbo zadostne zvočne izolacije zunanjih ločilnih elementov oziroma z izvedbo zadostne zvočne izolacije notranjih ločilnih elementov skladno z namembnostjo prostorov, ki jih ločujejo, in z ukrepi za zvočno izolacijo obratovalne opreme.

Vse opredeljuje tehnična smernica za graditev TSG-1-005 »Zaščita pred hrupom v stavbah«.

Ista tehnična smernica opredeljuje kot dovoljen hrup mejnih ravni hrupa v varovanih prostorih v stanovanjih do jakosti 30dB.

Pravilnost izvedbe tega se ugotavlja pred izdajo uporabnega dovoljenja za prostor, kjer je dogajanje obremenjeno s hrupom, za premoščanje vplivov zunanjega hrupa v prostor obstoječe stavbe pa praktično kadarkoli, na zahtevo prizadetih prebivalcev.

Ministrov boj za šolnine

V prejšnji številki Mladine je bil v pismih bralcev objavljen odziv rektorja mariborske univerze dr. Danijela Rebolja na članek Ministrov boj za šolnine. V njem sem povzel bojazni, da predlog novega zakona o visokem šolstvu spodbuja širjenje šolnin, dr. Rebolj pa v pismu piše, da je ta bojazen neupravičena. Rektor pravilno navaja, da fakultete danes praviloma ne širijo izrednega študija, ki je plačljiv, na račun rednega, ki je brezplačen, čeprav imajo to možnost. Toda pri predlogu novega zakona je pomembno, da plačljiv ne bo samo izredni študij, ampak bi bil po novem v določenem deležu plačljiv tudi redni študij, ki se bo imenoval polni študij. S tem bodo odpravljene vse lastnosti, zaradi katerih je bil plačljivi študij manj privlačen od brezplačnega: da je potekal le v petek popoldan in v soboto, da so izredni študentje pridobili manj znanja in da niso študirali skupaj z večino študentske populacije. Ministrstvo se ni nikoli argumentirano odzvalo na očitek, da je razlog za to spremembo želja, da plačljivi študij postane privlačnejši.

Z Marxom v EU

Vlado Miheljak je v zadnjih dveh številkah Mladine opozoril na realni problem sektaštva, ki je prisotno na slovenski levici in ki naj bi (po njegovih besedah) temeljilo na »narcisizmu majhnih razlik«. Potrebno pa je opozoriti na dejstvo, da je očitati sektaštvo tistim, ki so se povezali v Združeno levico precej tendenciozno (prav tako kot vzdevek, »najbolj meščanska dvorana«, ki ga je Miheljak namenil Unionski dvorani – pri tem pa pozabil, da se je v njej leta 1941 zgodil zadnji koncert Akademskega pevskega zbora, ki je s svojim deklariranim protifašizmom povzročil prepoved javnih prireditev v slovenskem jeziku in posledično kulturni molk; v Hotelu Union, katerega del je ta dvorana, sedaj poteka delavski prevzem!). Ravno zato se mi poraja vprašanje od koga nas te majhne razlike delijo? Verjetno ne od SD. Morda od LDS? Še bolj zmotno pa je prepričanje, da nas delijo od Solidarnosti, ki je nastala na pogorišču nekdaj največje stranke LDS in je njeno ustanovitev Miheljak pospremil s pozdravom, da je to še en prelomen dogodek.

Pa poglejmo, kakšne so te (pre)majhne razlike, zaradi katerih naj bi po Miheljaku nekateri gojili narcisizem. Najprej me zanima, zakaj so potem sploh ustanavljali novo stranko Solidarnost, če je bil njihov program skoraj identičen programa dveh že obstoječih strank, Stranke za trajnostni razvoj – TRS in Demokratični stranki dela – DSD. Ko smo se nekateri malo pred ustanovitvijo Solidarnosti pogovarjali o sodelovanju, sta nam predstavnika Solidarnosti kategorično zatrdila, da niso levica, temveč socialni demokrati! Če bi si jaz želel socialnodemokratsko politiko, bi se vpisal v že obstoječo socialnodemokratsko stranko in ne bi ustanavljal druge. Ponudba o sodelovanju, ki smo jo dobili od Solidarnosti, pa je bila, ljubeznivo rečeno, nespodobna: ukinite svojo stranko in skupaj z nami ustanovite Solidarnost! (Podobne »ponudbe« je bila pred tem deležna tudi DSD, ki obstaja že več kot tri leta!) Ne vem, zakaj smo dve leti gradili stranko TRS, da bi jo ukinili in začeli znova?! TRS je pred tem že vsaj trikrat pozval k povezovanju v zavezništvo enakopravnih skupin in ne k njihovemu ukinjanju.

In kakšne so (programske) razlike? Uroš Lubej, eden od sopredsednikov Solidarnosti, je na spletnem omrežju Facebook zapisal odgovor na vprašanje, kakšen je njihov program: »Ni važen program. Kdor tukaj in zdaj sprašuje o programu, ne razume ničesar. Važna je zavest, važna je beseda, važen je pogled in važen je zamah roke.« In s takšnim pogledom in zamahom roke v Solidarnosti govorijo o vstopu v različne evropske strankarske družine, ne ozirajoč se na njihovo programsko različnost. Enkrat se spogledujejo s socialnimi demokrati, drugič z zelenimi in končno tudi z levico, kamor prej niso hoteli. Še več, javno so izjavljali, da ne potrebujejo socializma, ki pa je eden od bistvenih ciljev Združene levice. Naj citiram – drugi sopredsednik Solidarnosti Damjan Mandelc je v intervjuju za Mladino 6. 12. lani izjavil: »Verjamemo v klasične liberalne in socialne vrednote in ne verjamemo, da je alternativa kapitalizmu nujno socializem. Zgodovinski zgledi nas ne prepričajo. Za to, da bi kritizirali kapitalistično gospodarstvo, ne potrebujete socialistične ideje in rdeče zvezde.« Po treh mesecih (7. 3. letos) in manj kot teden dni po ustanovnem kongresu Združene levice pa so se vsi trije sopredsedniki podpisali pod izjavo za javnost, v kateri lahko najdemo tudi naslednji citat: »Naša stranka prevzema in želi nadgrajevati velike pozitivne ideje socializma in liberalizma, obenem pa se bori proti njunima glavnima odklonoma: totalitarizmu in neoliberalizmu.«

Takih »majhnih« razlik je še mnogo, a na tem mestu ni prostora, da bi naštel vse. Najbrž pa je jasno, da je nemogoče ukinjati svojo stranko, da bi se zlili z neko skupino, ki v resnici ne ve, kaj hoče. A sodeč po njihovem delovanju se zdi, da hočejo vse ali, natančneje, karkoli.

Še ena »malenkost« nas je v TRS zmotila pri morebitnem povezovanju s Solidarnostjo: njihove povezave s Teš 6. Do ustanovitve stranke je večino pogovorov z nami in sorodnimi političnimi strankami in iniciativami vodil Marko Golob, ki je bil takrat predstavljan kot bodoči predsednik, zdaj pa je v Solidarnosti zadolžen za energetiko. Taisti Marko Golob, ki je nagovarjal poslance Državnega zbora, naj glasujejo za skoraj polmilijardno posojilo za Teš 6, tega pa zagovarja še danes, ko je koruptnost in zgrešenost tega projekta očitna že (skoraj) vsem. V TRS bi bili neresni, če bi po eni strani vlagali ovadbe proti odgovornim za ta katastrofalen projekt, po drugi pa bi se o združevanju pogovarjali s človekom, ki je v DZ prepričeval poslance, da je Teš 6 dobra naložba.

Na koncu lahko Miheljaku na njegovo podcenjujoče vprašanje, s katerim je svojo kolumno zaključil, odgovorim z vprašanjem: Da, ploskači smo razmišljali o tem. Kaj pa drugi?

Ministrov boj za šolnine

Predlog sprememb ZVIS upravičeno dviga veliko prahu, vprašanje pa je ali res tam, kjer bo zakon sprožil pomembne spremembe v razvoju visokega šolstva. Zadnje kritike, ki jih povzema in interpretira Klemen Košak, avtor članka Ministrov boj za šolnine, se osredotočajo na spremembe v delitvi na brezplačni in plačljivi študij. Iz njih je mogoče razbrati bojazen pred širšim odpiranjem vrat šolninam na javnih univerzah, predvsem s tem, da bi se lahko šolnine uvedle tudi za redni, oziroma po novem, polni študij.

Nisem prepričan, da je takšna bojazen upravičena. Če bi javne univerze želele več zaslužiti s šolninami, bi lahko že leta 2012, z novim načinom financiranja, ki ni bil več odvisen od števila študentov, bistveno znižale število razpisnih mest rednega in dvignile število mest izrednega študija, pa tega nismo storili. Čeprav bi dejansko morali znižati število razpisanih mest na mnogih programih, saj razpoložljivi viri za takšno število študentov, kot jih vpisujemo, ne zadoščajo. Zato je na Univerzi v Mariboru večina visokošolskih učiteljev in sodelavcev preobremenjena s kontaktnimi urami in zato marsikje primanjkuje predavalnic in laboratorijev, zaradi česar so urniki predavanj in vaj razpršeni preko celega dne. (Opremljenost laboratorijev bom tokrat pustil ob strani, čeprav je delež sredstev, ki ostane za materialne stroške, le še okrog 10% vseh sredstev, ki jih prejemamo iz proračuna za izvajanje rednega študija.)

Drugi razlog, zaradi katerega bi bil nujen temeljit razmislek o številu tako študijskih programov kot razpisanih mest na javnih univerzah, je vprašanje, koliko maturantov je za študij na univerzi sploh dovolj motiviranih in dovolj sposobnih. Matura že dolgo ni več zadostni kriterij ne za eno, ne za drugo, zato resno razmišljamo o morebitni uvedbi preverjanja tako sposobnosti za študij kot motivacije zanj pred vpisom. Razmislek je potreben tudi o tem, kakšne profile potrebujemo za razvoj države. Nam tako ljuba primerjava s Švico pokaže, da tam na univerzah študira bistveno manjši del populacije, kot pri nas. Bistveno več pa je odličnih strokovnih šol, tako srednjih kot višjih.

S takšnimi vprašanji bi bilo treba začeti spremembe tako pomembnega zakona. Postaviti bi si morali jasne cilje in premisliti, kako jih je mogoče doseči. Nacionalni program visokega šolstva je dobro izhodišče, a ne daje odgovorov na zelo konkretna vprašanja, kot so, kaj z binarnostjo? Koliko univerzitetnih diplomantov država sploh potrebuje? In katerih? Kako zagotoviti, da bo vsakdo lahko uspešno končal šolo, smer in stopnjo, za katero je motiviran in sposoben? In ne nazadnje, kolikšen del populacije je sploh dovolj motiviran in sposoben za resen študij na univerzi? Za vse, ki so, je treba vedno in za vselej zagotoviti brezplačen študij in za kakovostno izvajanje programov nameniti tudi zadostna sredstva.

Hkrati je potrebno omogočiti univerzam dovolj fleksibilnosti pri razporejanju in nagrajevanju dela zaposlenih. Tako pa v predlogu zakona še vedno ostaja vrsta normativov, ki nas omejujejo v razvoju. Med drugim dosedanji 63. člen (ki je sedaj že 101.), ki sicer zelo ustrezno postavi okvir pedagoške obremenitve, a nato natančno zapove, kako je treba vsakršno odstopanje nad točno določeno številko tudi obračunati. Prav je, da je pošteno delo tudi pošteno plačano, vendar morajo biti podrobnosti o tem prepuščene univerzi sami, saj je med posameznimi področji in programi pa tudi med posameznimi profesorji, docenti in asistenti ogromno razlik. Uravnilovke niso nikoli naklonjene ustvarjalnosti in inovativnosti pri delu.

Še posebej bi bilo potrebno iz zakona izvzeti takšne vzvode, za katere vemo, da so povzročili anomalije študijskih programov. 63. člen je z opredelitvijo plačevanja t.i. nadobvez veliko pripomogel k inflaciji kontaktnih ur, študijskih programov in k podvajanju vsebin zaradi želja po večjem zaslužku s pedagoškim delom, kar je šlo pogosto na račun zmanjšanja raziskovalnega dela.

Temeljit premislek o ciljih sprememb Zakona o visokem šolstvu smo rektorji predlagali in vztrajno ponavljamo že od prvih poskusov vključevanja financiranja v zakon v letu 2011 (prav odločba Ustavnega sodišča, da je potrebno financiranje urediti z zakonom, je sprožila proces sprememb), vendar noben od treh ministrov ni začel spreminjati zakona z resno, sistematično in široko razpravo o ciljih. Zato tudi predlog zakona ni takšen, kot bi ga potrebovali za kakovostnejši razvoja visokega šolstva, ampak je zakrpana vreča političnih kompromisov. Po mojem mnenju je sicer boljši, kot je sedanji, saj stabilizira financiranje, končno pa omogoča tudi odprte razpise na pedagoška delovna mesta, a je velika škoda, da se ga nismo lotili z razpravo o ciljih. Šele odgovori na mnoga odprta vprašanja glede ciljev bi dali smernice za odgovor na drugo vprašanje, kako jih doseči ter s tem ključne vzvode zakona.

Ob koncu bi želel izpostaviti nekoliko izkrivljeno pojmovanje vloge rektorjev univerz, ki nas tako mediji kot sindikati pogosto zamenjujejo z direktorji in menedžerji. Naj spomnim, rektorji smo profesorji, izvoljeni s strani akademske skupnosti in javna univerza ni profitna ustanova. Moj cilj je dobra univerza. Nič več in nič manj.