Mladina 38/2010

Franc Kangler, župan Maribora

Če je v Ljubljani favorit za župana Zoran Janković, je to v drugem največjem mestu Franc Kangler. Za seboj ima precej dinamičen mandat in verjetno se ga je tudi upravičeno prijel vzdevek, da je mariborski šerif. Konec koncev Kangler povsem odkrito priznava, da rad pomaga svojim prijateljem in se izogiba javnim razpisom. Zaradi očitkov se je znašel tudi v policijski preiskavi, pregled poslovanja občine pa zaradi množice pobud že kar precej časa pregleduje računsko sodišče. Epiloga še ni, toda Kangler tudi v tem intervjuju pojasnjuje, da so ga pri vseh odločitvah vodili višji cilji. Sam, pravi, ni obogatel, nima jahte, ampak gumenjaka s 150 konji, na počitnice pa hodi na Hrvaško v kamp, tako kot večina Mariborčanov.

Dvoboj, ki je določil zgodovino

Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

Dr. Lidija Globevnik: “Ne gre za naravne, ampak človeške katastrofe.”

Ko gre za nevarnost poplav, ima slovenska javnost približno tak spomin kot zlata ribica. Mnogi ugledni strokovnjaki so ob poplavah pred tremi leti opozarjali na nevarnost, da bi se lahko ob hujšem nalivu pod vodo znašel velik del Ljubljane, a so bila ta opozorila preslišana. Še naprej se je na veliko zidalo, tudi na poplavno najbolj ogroženih območjih. Zato po mnenju dr. Lidije Globevnik, predsednice Društva vodarjev Slovenije, ki je zaposlena na Inštituta za vode, nad zadnjimi poplavami ne bi smeli biti niti malo presenečeni.