Številka 51/2011

Dr. Spomenka Hribar: Fundamentalistom ni dovolj, da kritizirajo tvoja stališča, potolči te morajo do »fundamenta«

Dr. Spomenka Hribar (1941) je vest slovenskih politikov. Doktorica sociologije, soustanoviteljica vseh pomembnejših demokratičnih gibanj ali institucij je iz aktivne politike odšla v trenutku, ko je ugotovila, da je ta pogosto zgolj igra. Seveda v slabšalnem, politikantskem smislu. Čeprav je izstopila, je Hribarjeva v politiki vendarle tudi ostala. Včasih svojim bivšim kolegom napiše kakšno srdito, zasebno pismo, drugič, ko več ne zmore, javno protestira. Tokrat zaradi Majerja. Slovenca Tomaža Majerja.

Dr. Jože Pirjevec

Dr. Jože Pirjevec (1940), predavatelj zgodovine v Sloveniji in Italiji ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je svoje najnovejše zgodovinsko delo Tito in tovariši zasnoval v obliki literarne biografije in tako zgodovinsko dogajanje, povezano z Josipom Brozom Titom in Jugoslavijo, naredil privlačno za branje. Pirjevec na podlagi novih dokumentov kritično osvetljuje razvoj Jugoslavije v Titovem času znotraj zgodovinske logike in družbenih procesov tistega časa. Kaže se mu – država in vloga Tita v njej – tudi kot zanimiv in poučen eksperiment v razvoju neke družbe, ki ga je vredno poznati.

Zeleno poročilo

Dokumentarec Poročilo: žbe je sicer krajši od ene ure, a je vanj nabasanih tako veliko informacij, da ga morajo nekateri gledalci za poln izkoristek gledati tudi po štirikrat. Filmov scenarist, re–žiser in voditelj Toni Cahunek je na gruvi in skoraj vsakomur dostopen način dregnil v par najočitnejših debilizmov pravne ureditve tega področja na Slovenskem. Nekje na sredi pogovora se mi je pohvalil, da je sam s prvim džojntom počakal do 18. rojstnega dneva. Nakar se je kot racionalen polnoleten posameznik odločil, da mu ta cela štimunga zelo ustreza. Med zeleno stroko in tudi med širšo populacijo je njegov film bojda naletel na tako pozitivne odzive, da je že v pripravi tudi nadaljevanje.

Saša Lošić

Na ljubljanskem Liffu je bil predvajan tudi film Pjera Žalice Orkestar. V osnovi gre za dokumentarec o življenju in delu skupine Plavi orkestar, v resnici pa je to mozaik pričevanj o zadnji stopnji brutalne in hkrati prečudovite fantazme po imenu Jugoslavija. Film je bil na festivalu nagrajen s stoječimi ovacijami in jugonostalgiki smo se morali večji del druge polovice aktivno boriti s solzami (čeprav Loša pametno pravi, da bi bilo jugonostalgijo bolj korektno imenovati preprosto nostalgija, ker seveda ne hrepenimo toliko po Jugoslaviji kot po lastni mladosti).