Eva Lucija Kozak, slikarka

Ker se ničesar ne loti, dokler ni povsem prepričana, da bo zmogla, do četrtega leta ni naslikala niti črte. Potem se je osredotočila na risanje plišastih medvedkov. Ko je bila majhna, si je želela nositi le vijoličaste obleke. In še danes jo pritegnejo malce nenavadne stvari in ljudje, ki živijo zunaj ustaljenih okvirov. Sprememb pa ne mara.

Matej Nahtigal, filmski režiser

Na septembrskem nacionalnem filmskem festivalu so številni prvič slišali njegovo ime. O njem je večina vedela le to, da je pred leti režiral dva spota za skupino Res Nullius, Rock’n’roll in Vagon raztrganih duš. Torej lahko upravičeno rečemo, da je povsem nepričakovano postal festivalska novica dneva. Njegov prvenec Psi brezčasja, v katerem sočasno z iskanjem morilca razkriva plasti samega delovanja družbe in ki ga je uradna portoroška žirija sicer povsem prezrla, je namreč navdušil žirijo filmskih kritikov. Verjetno tudi zato, ker je posnel film, ki se umešča v eno tistih žanrskih form, ki jih pri nas srečujemo le redko – film noir.

Matter, raperski posebneži

Le dobrega pol leta je minilo od prvega koncerta, pa kamniški trio Matter že velja za trenutno eno najbolj vročih zasedb na domači glasbeni sceni. Posneli so odmeven videospot za komad Meduze, objavili nekaj skladb na spletni strani Soundcloud, koncertirali na vidnih domačih festivalih in v klubih, zdaj pa pripravljajo prvi album, ki naj bi izšel čez nekaj mesecev. A vmes ni bilo mogoče spregledati izjemnega odziva na njihov septembrski koncert v ljubljanskem Kinu Šiška, na katerem je občinstvo skupaj z njimi odrapalo dobršen del njihovih skladb, pa čeprav jih je doslej lahko slišalo le v živo, le na koncertih. »Postajamo pravi boy bend,« v smehu pravi trojica, ki jo je odziv povsem presenetil.

Olmo Omerzu, filmski režiser

Filme, njihovo zgodbo in temo, vedno gradi na prizorih, ki se mu porodijo v mislih. Zato v ospredju ni klasična zgodba, ampak niz prizorov, ki vsak zase nosi svoje sporočilo. Tako zasnovani filmi so, če povemo z Brechtom, ena sama potujitev, da bi tako gledalca spodbudil k refleksiji o (družbenih) temah, ki jih film odpira.

Polona Juh, igralka

Polona Juh je ženska, za katero se zdi, da ima vse pod nadzorom. Govori v neoporečni slovenščini, njena telesna govorica jasno priča o tem, da je, preden je postala igralka, resno razmišljala o karieri balerine, način, na katerega danes pripoveduje o svojem delu, pa izraža tudi to, da kljub talentu za svoje uspehe dela in da, ko dela, dela predano.

Andrej Rozman - Roza, književnik in gledališčnik

Njegova nova predstava ATL 220, za katero je napisal scenarij in jo režiral, govori o razsvetljencu Antonu Tomažu Linhartu, pa tudi njegovih bližnjih in sodobnikih. Vendar pa glavni junak predstave ni Linhart, temveč slovenščina. Slovenščina v svoji otroški ali – če uporabimo Kantov razsvetljenski izraz – nedoletni fazi razvoja, ki ji je Linhart s komedijama Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, s prvo moderno zgodovino Slovencev in z zavzemanjem za ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani, predhodnice današnje Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), pomagal utirati pot k afirmaciji v posvetni družbi.

Perica Jerković, stand-up komik

Predstava se je začela, on pa še kar na telefonu. Najprej mu piše mama, potem ga kliče stand-up kolega Tin Vodopivec in potem še sam filozof Žiži (tega imitira Klemen Slakonja), ki na prafaktorje sesuje špeh, ki mu ga je poslal v branje ... čeprav mu ga še ni uspelo prebrati.

Irena Preda, pevka

Je vse bolj uveljavljena slovenska sopranistka in kot operna pevka se lahko pohvali tudi z uspehi v tujini. Pa vendar ni »samo« operna, temveč presenetljivo vsestranska pevka. Te dni ji lahko prisluhnemo denimo v predstavi režiserja Janeza Janše Zraka!, kjer pa ni le ena od nastopajočih, temveč tudi ena od štirih soavtorjev predstave; ob Janši in njej sta to še Boštjan Narat in Irena Tomažin. S slednjo si tudi delita oder in skupaj dihata kot eno. Dobesedno, saj v predstavi, ki skoraj v celoti poteka v temi, ni besedila. V njej ne govorijo, samo dihajo. Ne le oni dve, pridruži se jima cel zbor dihalk, dokler vsega skupaj ne prekine njen dramatični krik.

Žiga Kariž, slikar

V otroštvu v ljubljanski soseski Bežigrad mu je televizija ponujala ameriške krimiče iz 70. let, ki so se dogajali v New Yorku. Lokalna urbana veduta se je mu je risala že ob pogledu od doma proti jugu, po nekdanji Titovi cesti, in tako se je v zavest dečka iz mirnega spalnega naselja vtisnil tudi nevaren, privlačen, barvit in hiter filmski New York. Mesto je zato slikal že na Srednji šoli za oblikovanje, pa potem na Akademiji za likovno umetnost in z njim je ob koncu devetdesetih let tudi diplomiral.

Matija Medved, ilustrator

Predstavljajte si, da vas angažirajo kot ilustratorja pravljice, ki bo objavljena na 20 straneh ogromnega formata (A3), vi pa se, malce zaradi varčevanja (naročnik si več kot dvobarvnega tiska ne more privoščiti), malce pa tudi zato, ker šele iščete svoj risarski slog, odločite, da se boste celotnega podviga lotili z le dvema navadnima barvicama. Z rdečo in modro.

Christian Kroupa, elektronski producent in didžej

Čeprav je na začetku septembra objavil šele prvo solistično vinilko, poznavalci v njem vidijo najresnejšega kandidata med domačimi elektronskimi producenti, ki bi mu z glasbo lahko uspelo ustvariti resno kariero. Za večino producentov in didžejev je ukvarjanje s takšno glasbo zaradi specifik tukajšnje plesnoelektronske scene, ki jo pestijo skoraj popolno pomanjkanje infrastrukture, mizerni honorarji ali pa ne najbolj radovedno občinstvo, pač le konjiček oziroma dopolnilna dejavnost. Tisti, ki so želeli iz tega narediti poklicno kariero, so morali zato priložnost prej ali slej poiskati v tujini, in kot kaže, bo za Umekom, Valentinom Kanzyanijem, Gramatikom, Natašo Muševič - Dot, Majo Medvešek - Nightwave in še nekaterimi Kristjan Kroupa naslednji, ki bo sledil njihovemu zgledu.

Gregor Kresal, arhitekt, alpinist, scenarist in režiser

Na festivalih doma in v tujini nagrajeni dokumentarno-igrani film Sfinga (2011), zanj je napisal scenarij in v njem igral, pripoveduje zgodbo o plezalcih, ki so prvi preplezali Sfingo, zaradi 300-metrskega navpičnega vzpona in previsne stene najtežjo smer v Triglavski severni steni. V filmu je prepletel zgodbo alpinista Anteja Mahkote in Petra Ščetina, ki sta leta 1966, sicer s plezalnimi pripomočki, prva preplezala steno, z lastno izkušnjo, ko sta leta 1995 v navezi z Miho Kajzljem prva preplezala Sfingo v prostem slogu.

Rudi Bučar, pevec in aranžer

Le pozorno poslušanje razkrije miniature v vokalni izvedbi. Brezhibno interpretacijo. Premišljeno intonacijo vsakega verza. Zasnovano z občutkom, s srcem, ne le z razumom, čeprav je študiral vokalno interpretacijo. S takšnimi poudarki bi lahko povzeli njegove pesmi, ki jih (po)ustvarja iz zakladnice istrskega izročila, in njegove avtorske pesmi, s katerimi zmaguje na festivalih.

Klemen Klemen, raper

Malo omahuje, ko predlagam, da bi se dobila v Aniki, enem od konstitutivnih bifejev njegovega domačega Trnovega. Kmalu izvem, zakaj: pred leti so s fanti v procesu obrambe lokalne točajke pred zagrebškimi skini razdejali ves lokal in leta niso imeli vstopa. A zdaj, se zdi, je vse drugače. Piše se leto 2015 in Klemen Klemen, človek, ki je nekoč prepeval »živela svoboda, bolje šnopec kot voda«, je že enajst mesecev trezen človek.

Jela Krečič, novinarka, pisateljica, filmska teoretičarka

Takoj me popravi. Ni intelektualka. Ali se s tem označevalcem vsaj nikdar ni identificirala. Tako zlahka ga je zlorabiti, tako prepogosto se uporablja. Je pa vsemu navkljub doktorica, ki je svoje temeljno mišljenjsko orodje odkrila v teoretski psihoanalizi ljubljanske lacanovske šole. Velika ljubezen je vzniknila, ko je med študijem na Fakulteti za družbene vede odkrila Freuda, za njim še Lacana, potem pa spoznala, da se skozi vse to ne bo mogla prebiti sama in pristala je na Dolarjevih predavanjih na Filozofski fakulteti. Dobra šala, ki ji pravimo življenje, je hotela, da se je na koncu poročila z Žižkom.

Mirna Bogdanović, jazz pevka

Čeprav je z jasnim in odločnim vokalom v bendu Yogurt nase opozorila že kot srednješolka, se je klasičnega rocka (in slovenske estrade) hitro naveličala, saj ji trije akordi, na katerih v glavnem temelji ta glasba, niso pustili veliko prostora za improvizacijo, ki jo je zanimala. Tudi klasika, končala je srednjo glasbeno šolo smer klavir in se nato vpisala tudi na ljubljansko Akademijo za glasbo, jo je utesnjevala.

Igor Pison, režiser in pisatelj

Poetične. Navdihujoče. K razmisleku spodbujajoče. Premišljeno zasnovane, kot da bi delal po glasbeni partituri; ne po naključju, saj je po osnovni izobrazbi operni režiser. S temi besedami bi lahko opisali dosedanje predstave mladega tržaškega režiserja, ki se tudi težkih in zapletenih tem loteva s pomočjo metafor, njegovih predstav pa – kot v pisanju Jamesa Joycea, ki je pred stoletjem nekaj časa živel v Trstu – ne usmerja kavzalna logika, temveč niz asociacij, ki na subtilen in globlji način gledalcu razodevajo temo in probleme, ki jih odpira dramsko delo. Le igra v njegovih predstavah, ki jih premišljeno izbira, ostaja realistična.

Dajana Ljubičić, modna oblikovalka

Že kot čisto majhni sta s sestro z zanimanjem opazovali, kako mama ustvarja oblačila. Z njo sta šli nakupit blago, ob njej sta bili, ko ga je na tleh krojila in potem iz njega šivala srajce, hlače, plašče ...

Pliš, bend

Pred tremi leti ju ni poznal praktično nihče. Vsi pa so poznali njun prvi singel Metulji. Najprej zaradi moči interneta, potem ko radijski uredniki niso mogli spregledati njegove velike odmevnosti na vodilnem spletnem video portalu YouTubu, pa je postal celo najbolj predvajana skladba leta 2012 v Sloveniji.

Barbara Pešut, pesnica, pisateljica, tekstopiska

Barbara Pešut piše. Piše besedila najodmevnejših slovenskih popevk, kot je evrovizijski hit Sester Samo ljubezen, piše poezijo, piše erotično prozo.

Andrej Koruza, mozaicist

Ukvarja se z mozaiki. A ga ne zanima izdelovanje klasičnih, dekorativnih mozaikov, raje sprevrača tradicijo. S tem, ko išče nove načine za obravnavo mozaika, skuša preseči rigidnost tega medija. Vsebinsko in formalno.

Mito Gegič, slikar

Lovske opazovalnice. Lovca s puškama na preži. Odiranje srn. Nočni lov. Tuljenje volkov. Oče in sin na lovu na zajce. Mati s hčerkama pred ustreljeno srno. Takšne motive v zadnjih petih letih išče na spletu in jih nato obdela po postopku, ki je njegov »izum« in v zadnjih letih tudi prepoznavni znak njegove umetnosti.

Samira Kentrić, ilustratorka

Bili so običajna družina. Oče, mama in dve hčerki, temnolaska in leto dni mlajša svetlolaska. Oče je bil gradbinec, mama tovarniška delavka in pozneje čistilka, deklici pa sta hodili v vrtec in šolo, in ker sta bili družabni, je bila njihova hiša v Grosupljem polna otrok, ki so tako kot onidve živeli idejo bratstva in enotnosti.

Sanela Jahić, intermedijska umetnica

V svojih zadnjih dveh projektih, naslovljenih Tempo Tempo in I am spending my Capital, se je ukvarjala s spremembami v naravi dela, ki so se zgodile z robotizacijo proizvodnje. Tema ji je (p)osebno blizu, saj sta bila njen oče in mama vse življenje tovarniška delavca, in tudi zato, ker je v času študija med poletnimi počitnicami delala v proizvodnji.

Simona Semenič, dramatičarka, dramaturginja, režiserka, performerka

Po Ljubljani kroži anekdota o tem, kako je Simona Semenič, takrat nadobudna študentka dramaturgije na AGRFT, profesorju Dušanu Jovanoviću na poizvedovanje, kdo je njen vzornik, navrgla nepričakovan odgovor – Monica Lewinsky. Bila je predvsem provokacija, pove danes. Akademija je bila seksistično okolje, ki je kar klicalo po tovrstnih intervencijah. Ob tem se ji je zdelo sijajno, da se tajnica ni zbala veličine nedotakljivega človeka in si je drznila izpostaviti se. A Simonina subverzivna feministična gesta ni naletela odprta ušesa. Dušan Jovanović je ponorel.

Uroš Potočnik, slikar

Jakopičevo priznanje, najvišja stanovska nagrada za mlade slikarje, se podeljuje za obdobje zadnjih petih let, med njegovimi najbolj opaženimi deli pa je bila monumentalna slika z naslovom Delavca. Ustvaril jo je po motivu slike Lomilca kamenja francoskega slikarja Gustava Courbeta in z njo leta 1849, leto dni po izdaji Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta, na umetniški način opozoril na težek položaj delavstva v tedanji Evropi.

Žiga Komperšek - Murksli, izdelovalec longboardov

V šestem razredu osnovne šole je prvič preizkusil prijateljev skejt. Takoj ga je hotel imeti tudi sam. In sčasoma ga je res dobil. Čeprav je bil cenen izdelek množične proizvodnje ali kot sam pravi, »največji šit«, se je z njim podil po domačih Ravnah in se na njem naučil prvih trikov. Kak mu je uspel, vsi seveda ne.

Katalena, glasbena skupina

Tokrat so se lotili muzike za otroke in mladino ter s tem bojda uresničili svojo dolgoletno željo. Nič čudnega, ko pa že imajo tudi sami nekaj potomcev. Nagovorile so jih izštevanke, zbrane v knjigi Enci benci na kamenci. Te so bile izhodišče za njihov šesti studijski album z naslovom Enci benci Katalenci. Izštevanke, ritmične pesmi, polne skrivnostnih besed, s katerimi si otroci običajno razdelijo vloge za začetek igre, so jim bile zgolj besedilna osnova, ki pa je seveda doživela korenite spremembe.

Nina Ivanišin, igralka

Nina Ivanišin je izpričana zapečkarica. Iti neobremenjeno na kavo, preživljati čas z bližnjiki, ostati doma kljub mikom tujine so stvari, s katerimi ne le shaja, marveč se zdi, kot bi si zanje prizadevala. Do intervjujev je zelo zadržana, saj verjame, da za njeno delo niso bistveni. Nobene potrebe ni, da bi imelo občinstvo vpogled vanjo kot zasebnico, da bi zmoglo razumeti ali ceniti njeno delo. Zelo ji ustreza, da fenomen rumenega tiska v slovenskem prostoru še ni doživel polnega razcveta in da ima igralka, razen če ji to ni v posebnem interesu, pred preveliko medijsko pozornostjo lahko popoln mir.

Dre Hočevar, bobnar in skladatelj

»Umetnost ni zgolj obvladovanje svojega inštrumenta,« je etika, ki močno zaznamuje ustvarjalno pot Andreja oziroma pragmatično amerikaniziranega Dreja Hočevarja.