Mladina 51/2017

Jernej Lorenci, prejemnik najpomembnejše nagrade v evropskem gledališču

Gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (1973) je v prvem obdobju ustvarjanja zanimal predvsem svet antike, ritualnega, arhetipskega in mitopoetskega, leta 2009 pa je z režijo Oresteje v ljubljanski Drami vstopil v novo obdobje. V novi režiserski viziji je razprl svoje gledališče, se začel odpirati občinstvu in ustvarjati predstave v sodelovanju z igralci. To ni bila le posledica njegove zavestne odločitve o prehodu iz metafizike v fiziko, temveč tudi spoznanja, da je treba vsakemu igralcu v predstavi omogočiti izražanje. Lorenci namreč v igralcih ne vidi le »orodja« za oblikovanje svoje vizije predstave, temveč poskuša ustvariti kolektiv, v katerem bi bil vsak igralec zastopan kot človek. Tudi zato so igralci v njegovih predstavah, kar je vidno v Iliadi, Bibliji, prvem poskusu, in Snu kresne noči, individualizirane osebnosti in ne le ustvarjalci likov, zasnovani na podlagi vizije avtorja teksta ali režiserja.

Maruša Majer, gledališka in filmska igralka

Leto 2017 je leto Maruše Majer. Za vlogo v Lorencijevi predstavi Stenica je prejela Borštnikovo nagrado. Septembra je na Festivalu slovenskega filma dobila vesno za vlogo Mare v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja. Že februarja pa je za to vlogo na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejela nagrado shooting star (vzhajajoča zvezda), ki jo vsako leto podelijo desetim izjemnim mladim evropskim igralcem.

Pater Karel Gržan, duhovnik in doktor literarnih ved

Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi.