Mladina 52/2019

Tadej Golob: »Čas je, da bi Vodebu rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir«

Za dobro jutro gleda košarkarske akrobacije Luke Dončića, ob dopoldanski kavi načrtuje popoldanski plezalni podvig, na Šmarno goro se z družino odpravi tudi v snegu in v malo več kot pol leta kakor za šalo »naštanca« 600 tisoč znakov. Tadej Golob (1967) je trenutno najbrž naš najproduktivnejši pisec – s trilogijo Jezero, ki je pravkar postala TV-serija, je spet populariziral slovensko kriminalko, vmes pa mimogrede napisal kar nekaj biografij znanih osebnosti (mdr. Milena Zupančič, Peter Čeferin in Alenka Bratušek). Še preden je skočil v žanrske vode, je izkusil tudi, kako je biti cenjen pisec resne literature, saj je za prvi roman Svinjske nogice leta 2010 dobil kresnika. Ob tem je bil dolga leta novinar in kolumnist, najbolj znan po Playboyevih intervjujih.

Luka Mesec: »Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Tonin, Janša ali Pahor«

Za stranko Levica ne moremo več trditi, da je nova stranka. Njeni poslanci v parlamentu sedijo že dva mandata, iz pol vstajniške in pol akademske skupine se je Levica v nekaj letih razvila v klasično parlamentarno stranko, a zaradi zakonskih pobud in tem, ki jih odpira, v slovenski politični prostor še vedno prinaša svežino. Seveda dela napake, nekateri njeni poslanci so zaletavi, drugi včasih govorijo nesmisle, toda kdo jih ne. Luka Mesec, ki to politično skupino tako ali drugače vodi, pa vseeno razmišlja dolgoročneje, dlje od aktualnih političnih razmer. Seveda so te pomembne, seveda so pomembni davki in višina minimalne plače, a za večjo politično moč bi morala Levica pridobiti večjo podporo (in več zaveznikov). Neizkoriščen volilni potencial naj bi se, tako Mesec, skrival med delavci, med tistimi, ki so največje žrtve družbene neenakosti in ki danes večidel zaradi manipulacij in laži pristopajo k skrajno desnim strankam. Velja pa seveda ugotovitev, da bi morala biti Levica hkrati tudi prepričljivejša.