Ne samo za Avstrijce ali peč

V prispevku se je novinar dotaknil zelo perečega problema v Sloveniji, t.j. ohranjanja in razvoja proizvodnih verig od gozda do končnega porabnika. Vsi se strinjamo s tem, da je gozd naše naravno bogastvo in les strateška surovina in da smo v zadnjih letih v Sloveniji priča diametralno nasprotnemu trendu kot v sosednji Avstriji. Vendar nekatere navedbe v omenjenem prispevku ne držijo.

Največja razlika v razvoju gozdno lesnega sektorja v Sloveniji in sosednji Avstriji je, da so naši sosedi začeli s sistematičnim in usklajenim razvojem celotnega sektorja prej in bolj načrtno kot mi. Druga pomembna razlika je, da so v »kurjenju« videli priložnost za razvoj in dodaten dohodek in ne sovražnika, proti kateremu se je potrebno boriti do konca in naprej. Večina največjih žag na drugi strani meje ima poleg primarne dejavnosti še proizvodnjo lesnih pelet (iz žagovine), proizvodnjo elektrike in toplote (iz drugih lesnih ostankov) in kjer je možno, še ogrevajo sosednjo vas ali naselje. Povečevanje rabe lesa za ogrevanje (kar je posledica zelo ugodnih nepovratnih sredstev) je Avstriji prinesla več kot le visok delež obnovljivih virov energije, prinesla jim je tudi številna nova delovna mesta v industriji izdelave kotlov in vseh dejavnostih, ki so s tem povezane, hkrati pa je omogočila večjo konkurenčnost primarni predelavi lesa (žagam), ki so z dodatnim dohodkom (prodaja lesnih pelet, prodaja energije) lažje konkurirale našim malim in tehnološko zastarelim obratom. Res je, medtem ko so sosedje vlagali državni denar v razvoj lesne in strojne industrije ter v rabo lesa v energetske namene, smo se mi ukvarjali predvsem z lastninjenjem, menedžerskimi prevzemi in mahinacijami, ki so dodatno oslabile sektor. Nikakor pa ne drži trditev, da se je država Slovenija odločila raje za kurjenje kot za predelavo lesa. Nepovratna sredstva, ki jih država namenja za uvajanje sodobnih sistemov za ogrevanje na les, so namensko usmerjena v menjavo zastarelih kotlov, ki imajo nizke izkoristke in kar je najbolj problematično, visoke emisije prašnih delcev. V programu razvoja podeželja, ki je od vstopa v EU zagotavljal sredstva za investicije na podeželju, so bila sredstva na voljo tako za pridobivanje, predelavo in rabo lesa v energetske namene kot tudi za predelavo lesa in izdelavo lesnih izdelkov. Kako uspešen je bil program razvoja podeželja, pa je že druga zgodba. Pomena lesa se zavedajo tudi na pristojnih ministrstvih, kjer so ustanovili medresorsko skupino strokovnjakov, ki je pripravila program »Les je lep«, v katerem so konkretne akcije za spodbudo in ponovni zagon sektorja. Medresorska skupina je še vedno aktivna, kar kaže na voljo in željo pristojnih ministrstev ter strokovnjakov iz različnih področij (gospodarska interesna združenja, raziskovalne inštitucije, univerza, podjetja, lastniki gozdov …), da spremenijo trende v sektorju. Resno namero za razvoj sektorja je država pokazala tudi z izborom in financiranjem Razvojnih centrov slovenskega gospodarstva v lesno predelovalnem sektorju. Na razpisu (objavljen je bil 30.7.2010) je bilo kot prioritetnih za financiranje izpostavljenih osem industrijskih sektorjev, med njimi tudi lesno predelovalna industrija.

Na področju lesno predelovalne industrije so bili za financiranje izbrani trije predlagani razvojni centri, javna sredstva, ki so namenjena tem centrom, pa presegajo 25 milijonov €. In tu se dotaknemo druge teme, za katero na Gozdarskem inštitutu Slovenije menimo, da ni korektno predstavljena v omenjenem članku. V članku je namreč zapisano, da je Gozdarski inštitut Slovenije v zadnjih treh letih dobil od države 12,6 milijonov €. Gozdarski inštitut Slovenije je od države »dobil« bore malo, raziskovalci na inštitutu smo sicer del javnega sektorja, vendar večino sredstev pridobimo na razpisih (60-65% sredstev, dodatnih 20% je vezanih na uspeh pridobivanja sredstev na razpisih), kjer z znanjem ter znanstveno in strokovno odličnostjo konkuriramo drugim. Edina sredstva, ki so »nekako« zakonsko zagotovljena, so sredstva Javne gozdarske službe (večinski del te službe izvaja Zavod za gozdove Slovenije), ki pa predstavljajo v skupnem proračunu inštituta od 17 do 21% (2010-2013). Zaradi vse splošne krize, v kateri smo se znašli, je sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji vse manj, v želji po obstoju in kljub vsemu tudi nadaljnjemu razvoju pridobivamo sredstva na Evropskih razpisih. Ta sredstva so delno namenjena (1/6) tudi strokovni podpori razvoju proizvodnih verig od gozda do izdelka in/ali energije. Skupni proračun inštituta je v teh treh letih znašal manj kot 9 milijonov €, kar je razvidno tudi iz letnih poročil. Kljub težkim časom se lahko na inštitutu pohvalimo z nekaj investicijami v zgradbo, prostore in raziskovalno opremo, ki omogočajo vsem, ki delamo v tej stavbi urejeno in prijetno delovno okolje. Ena izmed teh investicij je tudi obnova dotrajane podstrehe, ki je omenjena v prispevku kot »povišanje enega nadstropja«. Stavba Gozdarskega inštituta Slovenije je delo znanega Slovenskega arhitekta Ravnikarja in je spomeniško zavarovana, zato so vsa obnovitvena dela potekala v skladu z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Naša želja in želja takratnega direktorja inštituta je bila, da se podstreha obnovi z lesom, vendar pa takrat predvsem zaradi finančnih omejitev ta izbira ni bila možna. Druga pomembna investicija je bila menjava energenta in sicer smo se v letu 2010 začeli ogrevati z lesnimi sekanci. Tu ne gre le za letni prihranek več kot 20.000 € (kar je letna plača asistenta začetnika), ampak gre tudi za zmanjševanje emisij CO2 in za rabo okolju prijaznega in domačega energenta. Lesne sekance dobavlja kmet – lastnik gozda iz okolice Ljubljane, torej smo na nek način spodbudili razvoj na podeželju.

Zgodba o rabi lesa v Sloveniji ni tako črno bela, kot je predstavljena v prispevku. Gre za kompleksno zgodbo, ki je skrenila iz poti uspehov že v sredini 80. let, za spremembo alarmantnih trendov v gozdno lesnem sektorju pa moramo stopiti skupaj, stakniti glave in predvsem ukrepati usklajeno. Kajti bivanje v leseni hiši, opremljeni z lesenim pohištvom in ogrevani z lesom predstavlja naš skupen cilj in zagotavlja največje udobje bivanja.

Pravica do groba

Ničesar se pri nas bolj ne zlorablja, kot je to človekova smrt. V zavesti, miselnosti in v ravnanju naših ljudi je smrt pomembnejša od življenja, za pravico do groba se pa večina bolj zavzeto bori kot za pravico do življenja! Na vsem svetu smo pri vrhu po številu samomorov ter pri porabi nagrobnih sveč. Nekaj globoko morbidnega je v naših ljudeh.

Namesto spoštljivega odnosa do vseh pokojnih, ki naj bi počivali v miru, se smrt zlorablja za sprotno politiko in za politično povzpetništvo, pa vse do najbolj nizkotnih namenov iz pohlepa po zaslužkarstvu nekaterih zgodovinarjev in njihovih prisklednikov z raziskovanjem grobov, grobišč, prekopov in izkopov ter novih pokopov. Vse to je v grobem nasprotju z vsemi etičnimi načeli in celo s preprosto spoštljivostjo do pokojnih. In tem mračnim in morečim razmeram s težkimi posledicami ni videti konca, prej nasprotno, še poglablja se vse to. Od kdaj in zakaj se je vse to zažrlo v naše ravnanje in celo v genski zapis?

Vse to so lahko samo posledice dvatisočletne vzgoje v pokori in ponižnosti do oblasti, ko so bili vsi reveži ustrahovani z mučenjem in smrtjo, če niso verno hodili za križem in prosili milosti božje. To so posledice razmer, ko sta bili v teh deželah vedno tuja fevdalna in cerkvena oblast povsem zlizani in vsemogočni nad domačimi ljudmi. Upornike so v srednjem veku pokončali na najbolj grozovite načine, razčetverili so jih, obešali, jim sekali glave in jih sestradali do smrti v grajskih ječah. V zadnjem obdobju so jih pa streljali in množično uničevali v taboriščih s plinom in z lakoto. Z današnjim besednjakom bi vsemu temu lahko rekli, da je bila to tisočletna kolaboracija domačih hlapcev in tujih vladarjev. In to je doseglo svoj vrh v drugi svetovni vojni, ko je posvetna in cerkvena oblast podpirala okupatorje, čeprav naj bi iztrebili našo raso, kar je bilo javno napovedano in vodeno vse do zmage zaveznikov nad fašizmom in nacizmom.

V vsej dolgi in kruti zgodovini so si tuji oblastniki in tudi njihovi hlapci sicer menjavali oblačila, uniforme in kočije, vendar so korenine in izvori zla ostali do danes isti in z enakimi cilji. In temu še ni videti konca, čeprav imamo prvič v zgodovini navidezno svojo državo… Sedaj nas izčrpavajo pa lastniki kapitala z desetino pri posojilih in na vojnah za tuje interese. Ob tem nam pa ena in druga domača gospoda pridiga o pokori in ponižnosti do tujih gospodarjev! Je razlika od srednjega veka samo še v tehniki in besedičenju?

Uresničujmo vse človekove pravice sedaj in v našem času, ko ljudje živijo, delajo in ustvarjajo zase in za svoje otroke. Spoštujmo življenje!

Pravica do groba

Že večkrat sem se uredništvu Mladine ponudil, da pojasnim in razkrijem resnico o dogajanjih med vojno. Sem namreč eden redkih Slovencev, ki sem doživljal vse tegobe vojnih let. Sem morda edini še živ pripadnik obeh Omanovih vojsk. Tudi danes bi bilo nujno, da se razkrijejo resnice pri početju škofa Rožmana. Nekaj tega ste poizkušali že v zadnji številki Mladine. Mnogo neresnic je pa še vedno nerazjasnjenih.

Lanska izjava gospoda Ivana Omana, nekdanjega člana predsedstva Slovenije, da sta bili med vojno na ozemlju sedanje Slovenije kar dve zmagoviti »slovenski vojski«, je bila sprejeta kod čista zgodovinska resnica. Nanjo se ni nihče, niti noben zgodovinar kritično odzval, čeprav je po mojem mnenju ta izjava čisto sprenevedanje, ki ima en sam namen: da zgodovino Slovencev s takimi in podobnimi »resnicami« povsem zamegli ali bolje rečeno ponaredi in jo priredi za potrebe trenutne politične opcije.

Med 14 mesečnim stradanjem v Koncentracijskem taborišču na Rabu sem bil, čeprav komaj polnoleten, dovolj narodno zaveden, da za svojo izpustitev nisem podpisal župniku prošnje s pristankom, da se priključim Milicii volontari anti komunisti MVAC, takrat imenovani bela garda oz. vaški stražarji. Raje sem še nadalje stradal vse do kapitulacije Italije in se takrat z velikim veseljem vključil v Rabsko brigado. V sklopu te brigade sem na Mašunu pred najvišjim partizanskim vodstvom in pred župnikom, križem in svečami prisegel, da se bom do zadnje kaplje krvi boril za osvoboditev izpod okupatorjevega jarma.

Zaradi objektivnih in subjektivnih razlogov se po 10 dnevnem dopustu nisem mogel vrniti v brigado in sem s tem prekršil prisego, ki sem jo dal na Mašunu.

Sem bil pa nekaj mesecev potem prisilno mobiliziran v krajevno domobransko četo.

Zaradi odpora do služenja v domobrancih sem bil že po nekaj tednih razorožen, aretiran in izročen gestapu z zahtevo, da bi končal v enem od neštetih krematorijev na ozemlju nemškega rajha. Ker pa je Hitler zaradi porazov, ki jih je takrat doživljal, veliko bolj potreboval mlade Slovence za »kanon futer«, kakor pa pepel iz krematorijev, sem bil brez mojega pristanka dodeljen v najbolj okruten »Rupnikov bataljon«. Že prvi večer mi je skupno s še sedmimi tovariši uspelo pobegniti iz tehniške šole, ki je bila spremenjena v kasarno in tudi iz zastražene Ljubljane. Po dveh ponovnih aretacijah domačih domobrancev in po nalogu »Črni roki«, da me v Mestnem logu dokončno spravi s sveta, mi ni preostala druga rešitev kot da poiščem zaščito v Ljubljani pri policiji, za katero sem menil, da ni tako umazana od slovenske krvi, kot so bili domobranci. Tu sem do konca vojne v nemški opremi, z nemškim orožjem, z nemško oskrbo in za nemško plačo 125 lir opravljal delo policaja. Med tem sem moral na dvorišču nekdanje prisilne delavnice pred visokimi gestapovskimi oficirji pred duhovnikom, križem in svečami priseči, da se bom pod vodstvom Hitlerja do zadnje kaplje krvi boril za svojo domovino v sklopu nemškega rajha. To mojo prisego je poslušal tudi moj oče, ki je bil takrat zaprt v bližnjih kletnih prostorih, kamor so ga poslali domači domobranci pod obtožbo, da ima sina pri partizanih.

Po vseh teh mojih osebnih življenjskih izkušnjah smatram, da imam vso pravico, da o dveh »zmagovitih slovenskih vojskah« povem svoje mnenje.

Prvič: Nobena od Omanovih vojsk ne more biti »Slovenska vojska«, ker do tedaj in še 50 let pozneje ni obstajala država »Slovenija«. Kajti samo država, ki je priznana tudi od drugih držav, ima lahko svojo vojsko. Takrat so obstajale na teritoriju sedanje Slovenije, kot okupatorske le tri države, to je Nemčija, Italija in morda tudi država Madžarska. In samo te so lahko imele svojo vojsko.

Drugič: Omanova vojska, ki je zmagala leta 1945, iz zgoraj opisanih razlogov ni mogla biti »slovenska vojska«.

Ob nezakoniti okupaciji imajo po vseh moralnih in tudi mednarodnih zakonih zasužnjeni narodi vso pravico, da se tudi z orožjem uprejo svojim tlačiteljem. Prav takšni uporniki smo bili z vso pravico tudi Slovenci in »uporniki » bi bil pravi naziv za tisto vojsko, ki je zmagala leta 1945. Ker pa se je tudi v drugih delih Evrope uveljavil za vse uporne vojaške skupine ime partizani, je povsem primerno, da se ne imenujejo »slovenska vojska«, temveč P A R T I Z A N I .

Tretjič: Z imenovanjem pripadnikov Vaških straž, Bele garde, MVAC in pozneje Domobrancev za »slovensko vojsko« je povsem zgrešeno in neprimerno že zaradi dokazov navedenih pod Prvič.

Vaške straže ali »Bela garda«, ki se je pozneje preimenovala v MVAC, ne morejo nositi imena »Slovenska vojska« tudi zato ne, ker so vse njihove postojanke ustanovili župniki in kaplani s pooblastilom škofa Rožmana in ob moralni in materialni podpori italijanske okupatorske vojske. Vse te postojanke je vodila italijanska vojska kot svojo pomožno milico. V italijanski vojaški zgodovini so popolni seznami vseh teh postojank s točnim številom pripadnikov, s točnimi podatki o komandantih posamezne postojanke. Za vsako postojanko je naveden oficir ali podoficir, ki je bil kot zvezni oficir zadolžen za povezavo z italijansko vojsko in tudi vodil vse akcije postojanke, kamor je spadalo tudi aretacija in streljanje zavednih Slovencev. Navedeno je tudi točno število pušk, mitraljezov, pištol in streliva, ki so ga Italijani dobavili posamezni postojanki iz vojaških skladišč. Torej. V teh postojankah ni bilo razen moštva ničesar slovenskega. Tudi koristi od delovanja teh formacij Slovenci nismo imeli nobene.

Zaradi povsem enakih razlogov se ne moremo tisti, ki smo bili pri domobrancih, imenovati »slovenska vojska«.

Domobrance je z odlokom ustanovil najvišji predstavnik nemške okupatorske oblasti ob soglasju slovenske RKC in njenega škofa Rožmana, ki je v podporo poslal v domobranske formacije več kot trideset duhovnikov - kuratov.

Tudi vso oskrbo z orožjem, opremo, denarjem, kakor tudi vodenje vojnih akcij je zagotavljala nemška vojska, oziroma nemški gestapo. Tudi delo, ki sem ga opravljal, je bilo v korist Nemcev, saj sem poleg Rupnikovega stanovanja stražil tudi ves Roesenerjev štab.

Nedvomno smo bili domobranci pravi hlapci nemškim oblastnikom. Namesto njih smo varovali in obvarovali strateško nedvomno najpomembnejšo progo za povezavo med italijansko in vzhodno fronto /zadnji dan vojne so jo domobranci razstrelili/. Ves čas smo opravljali namesto gospodarjev v belih rokavicah najbolj gnusna dejanja. Namesto njih smo lovili, aretirali in zapirali vse /tudi mene, mojega brata in očeta/, ki so nasprotovali nacizmu, jih mučili /podmornica/, jih vodili v nemška taborišča in tudi pobijali /glej Gabrovica/.

Nedvomno je najboljši dokaz, kaj in kdo smo bili domobranci, »prisega Hitlerju«. / o moji prisegi pišem v začetku./

Pri vsem zgoraj napisanem pa ne smemo zanemariti trditve, da so; oziroma smo bili vsi, ki naj bi pripadali tisti slovenski vojski, ki je po Omanu zmagala leta 1991, bili prostovoljci v teh formacijah.

To je velika zmota ali pa grda laž.

Vsak sam naj si odgovori na naslednja vprašanja;

Ali lahko narod, ki so mu okupatorji namenili dokončno iztrebljenje postane njihov zaveznik in pomagač?

Ali interniranec, ki ga je okupator 6 ali 7 mesecev z lakoto v nečloveških pogojih želel spraviti s sveta, lahko prostovoljno vzame od njega puško in gre z njim preganjat svoje sonarodnjake, mnogokrat svoje brate, sosede ali prijatelje?

Ali je prostovoljec tisti, ki ga z grožnjo krematorija priključijo v svojo vojsko.

Ali je prostovoljno pristopil v okupatorjevo vojsko nekdo, ko mu je grozilo, da mu bodo v nasprotnem primeru požgali dom in uničili družino?

Ker sem bil vsem tem grožnjam priča tudi sam, z vso moralno pravico trdim, da je bilo med zmagovalci leta 1991. velika večina /z menoj vred/ prisilno z najbolj surovimi sredstvi mobiliziranih.

Kot že večkrat ponovno trdim, da če bi bili kadarkoli med vojno demokratični za obe strani enaki pogoji, bi 90 % slovenskih fantov in mož prostovoljno odšlo v partizane. Slovenci nikoli, niti med zadnjo vojno nismo bili sužnji ali podrepniki nikomur.

K tej razpravi nedvomno sodi tudi vse, kar sem osebno v Ljubljani doživljal zadnji dan okupacije in prvi dan svobode.

Čeprav bi moral po nalogu domobranske komande v zadnjih dneh pred koncem vojne pobegniti z drugimi na Koroško, sem z mirno vestjo ostal v Ljubljani in z razdalje opazoval umikanje zadnjih /Rupnikov bataljon/ domobrancev iz Ljubljane.

Po Tržaški cesti so se pomikale kolone domobrancev ob grobni tišini. Le tu pa tam se je iz kolone slišala grožnja, kaj bodo storili s to rdečo Ljubljano, ko se bodo vrnili. Ni bilo nobenega poslavljanja z rožami ali objemi v slovo.

Povsem drugače je pa bilo po peti uri zjutraj, ko so peš, na konjih ali vozovih začeli prihajati v mesto partizani. V nekaj trenutkih je bil ob vseh vpadnicah narejen špalir srečnih in veselih meščanov, ki so s cvetjem zasipali osvoboditelje. Nenadoma je bilo mesto polno zastav z rdečo petokrako zvezdo.

Tudi sam, dan preje še domobranski policaj, sem bil neizmerno vesel osvoboditve in sem se brez vseh težav s kolesom odpeljal domov.

Strankarski podtaknjenci

Spoštovani, v zadnjih tednih je tudi Mladina v več člankih moje ime omenjala v kontekstu političnih kadrovanj prejšnje vlade. Med drugim ste zapisali, da imam za seboj predvsem vojaške izkušnje, podvomili ste, da bom s tem znanjem lahko vodil upravno enoto Ribnica ali agencijo za varnost v cestnem prometu. Zapisali ste, da sem član stranke SDS in brat poslanca Marijana Pojbiča ter da je mojo usposobljenost za načelnika UE Ribnica preverjal gospod Kory Golob, bivši član kabineta predsednika vlade.

Proti medijem se je težko zoperstaviti, a bom kljub temu poskušal. Bralcem Mladine bi rad sporočil, da sem kariero res začel v vojski, a imam za seboj že več kot 17 let delovnih izkušenj na odgovornih delovnih mestih. Tako sem recimo kot vodja sektorja za raziskave skrbel za povezavo med slovensko raziskovalno sfero in obrambnim ministrstvom. Pa tudi gospod Golob ni bil edini, ki me je „preverjal.“ Preverjalo me je namreč kar 12 različnih sestav natečajnih komisij, ki so vse ugotovile, da sem primeren kandidat. Od tega so 8-krat ugotovili, da sem primeren za načelnika upravne enote. Med drugim je to bila tudi dr. Stanka Setnikar Cankar, aktualna dekanja Fakultete za upravo v Ljubljani.

Sedaj vodim agencijo za varnost v cestnem prometu. O tem, kako jo vodim, je mogoče vprašati zaposlene. Da pa bi dokazal mojo iskreno željo, resnično delati po najboljših močeh in najbolje, kolikor je to le mogoče, sem v prihodnosti pripravljen svoj program tudi predstaviti javno v parlamentu.

Lep pozdrav,

Le PEN Slovène

Med člani slovenskega in tako tudi mednarodnega PEN-a je nekdanji predsednik deželne vlade »deloval« (beri: plačeval članarino) 25 let, ko pa so zaradi vrste neetičnih dejanj (vsaj tako osebno razumem razloge za izključitev) postavili njegovo članstvo pod vprašaj in ga končno, ne pa še dokončno, izključili, jih je kar počez, zlasti pa vodstvo, ozmerjal z oznovci in udbovci. Natančneje (citat): »Danes se je v vodstvo te organizacije (PEN-a, op. p.) nateplo vse mogoče, glavno besedo pa imajo sodelavci Udbe in Ozne.« Kaj se je nateplo, gospod univerzitetni diplomirani obramboslovec? Ste morda imeli v mislih krdelo pritepencev, dodatno in zaničljivo stigmatiziranih z ovaduštvom in slepo pokorščino? Le zakaj ste se jih spomnili prav sedaj? Bi bil pohvaljen, če bi nekdo z enako patetiko označil kakšno drugo vodstvo, recimo uredništvo Demokracije, Reporterja ali pa kar vaše stranke in poslanske skupine? In še tole: od kod in do kam seže tisti »danes«?

Takšnih ali podobnih nastopov in izbranega (nespodobnega) besedišča smo od tega gospoda sicer vajeni, mnogi pa smo presenečeni izvedeli, da je omenjeni gospod tudi član PEN-a, ugledne mednarodne organizacije književnikov, katere temeljna naloga je obramba svobode misli in delovanje v korist razvoja literature in sožitja med narodi. Janša kot predsednik stranke niti svojim poslancem ni dovolil svobode misli, saj jim je lani po predčasnih volitvah, v parlamentu preprečil oz. nadziral glasovanje, s pritiski na drugače misleče (istospolno usmerjeni, izbrisani iz evidenc za priznanje stalnega bivališča, Romi, nekdanji pripadniki protifašističnega odpora in taboriščniki …) pa je kot predsednik vlade ogrožal temeljne ustavne in človeške pravice ljudi in možnost za demokratični dialog. Drugim je jemal ali omejeval svobodo, sedaj (ob izključitvi iz PEN-a) pa jo prizadeto terja zase! Dodajmo, da je ta isti gospod (še kot nedavni predsednik vlade) »pod grožnjo s sodnim preganjanjem hotel prisiliti koordinatorja KOKS-a (Koordinacijski odbor kulture Slovenije, op. p.) k nizkotnemu ovajanju svojih kolegov, protestnikov, vstajnikov, borcev za svobodo izražanja, ki so v pismu kritizirali vlado.« (citat: Vlado Ž.)

Težko bi ugovarjali tem in drugim argumentom, ki jih je slišati te dni in pritrjujejo domnevi, da je omenjeni izključeni član s svojim delovanjem in stališči ogrožal demokracijo in svobodo, pri čemer tudi do nekaterih najuglednejših članov PEN-a ni bil ravno spoštljiv. Bo dovolj omeniti, da se celo kolegu iz omenjenega združenja, znanemu slovenskemu pesniku, akademiku in domoljubu, ki je že v petdesetih letih, pa tudi kasneje, ob tveganem odporu zoper skupna (jugoslovanska) jedra, nosil glavo naprodaj, ni nikoli niti z besedico opravičil za težko in povsem neresnično obtožbo?

V seznamu prijateljskih izstopov iz PEN-a lahko najdemo zlasti imena tistih članov, ki so se ob lanski ukinitvi ministrstva za kulturo lepo potuhnili ali pa iskali argumente za tiho, morda pa le polglasno podporo tej sramotni potezi prvega ministra oz. njegove vlade. Med njimi je tudi »nobelovec«, ki se je, mimogrede, proslavil s »hvalospevom« črnemu piranskemu županu in se kasneje menda celo javno pokesal za svoj greh. Tudi znani »častilec« pokojnega predsednika republike je protestno izstopil. Se še kdo spomni, kako je pisatelj z visokimi etičnimi standardi pridigal o »vakuumu čisto na vrhu slovenske države«? Ker pa je med »izstopniki« tudi nekaj takšnih, ki menda sploh niso člani, lahko v naslednjih dneh pričakujemo, da bodo iz »PEN-a« izstopili še nekateri, morda vsaj tisti najbolj vneti »literadi« iz poslanskih klopi.

In mi, navadni državljani, kaj si lahko mislimo ob takšnih in drugačnih slovenskih grenko-sladkih PEN-inah? Nemara nam ne bo preostalo drugega, kakor da zares popenimo tudi sami!

Armstrong, Seneka in mi

Odgovor na pismo Irene Rokavec

Misli, ki so objavljene kot streznjujoča luč v okuženem gojišču tekmovalnega športa („Tekmovalni šport je dejavnik razčlovečevanja. Že po definiciji uničuje lepo človeškost - vir sreče tekmovalca je namreč v porazu torej nesreči sotekmovalca. V rekreacijskem športu sta lepota in zdravje, v tekmovalnem pa veliko denarja in odmaknjenost od resničnih težav v družbi. In razumemo, da ga podpirajo pokvarjeni vladarji“ - Armstrong, Seneka in mi, Mladina, 1. marca letos), niso, kot je zapisano, iz knjige Aneja Seneke Pisma prijatelju Luciliju. Gre za natančno prepisane ugotovitve iz moje nove knjige Poklic človek, razprava Moralno izprijeni misleci, str. 107.

Iz dobro znanih razlogov je pri citiranju nujno (čeprav ni moderno) navajanje (pravega) vira; zato prosim objavo tega popravka v naslednji številki.

Prodam diplomsko nalogo

Najboljšemu ponudniku za ustrezno ceno prodam svojo diplomsko nalogo, lahko tudi politiku (100 %-no izvirna in zajamčeno brez plagiata). Sama je po devetih letih namreč ne potrebujem več. Zaradi krasnih novih sprememb pri obdavčenju avtorskih pogodb smo prevajalci, ki nimamo statusa samostojnega kulturnega delavca ali nismo samostojni podjetniki, pri založbah postali nezaželjeni oz. nepotrebni, ker jih preveč stanemo.

Ni pomembno, kako kvalitetno je tvoje delo, založbe imajo dovolj izbire. Zanje si le zunanji sodelavec, do katerega nimajo nobenih obveznosti razen izplačila honorarja. In čeprav založbe zelo dobro živijo in uspevajo na račun »prekercev« (prevajalci in lektorji praviloma nismo redno zaposleni pri njih), je od ljudi z rednimi službami verjetno vseeno preveč naivno pričakovati nekoliko empatije.

Če si se kot »prekerni« delavec z leti že sprijaznil, da boš živel iz dneva v dan oz. od honorarja do honorarja, da boš delal do smrti, saj ne boš nikoli dočakal pokojnine ali kreditov in ostalih ugodnosti, ki jih s seboj prinaša redna zaposlitev, se moraš zdaj sprijazniti s tem, da ti je odslej tudi to nedostopno, če pač ne zaslužiš dovolj, da bi si lahko plačeval 300 evrov mesečno za prispevke. Ker preko avtorskih pogodb poslujejo npr. tudi prevajalske agencije, so moje možnosti, da bi si poiskala ustrezno delo, precej omejene. Na razpise za katera dela pa naj se prijavljam, če so moje delovne izkušnje pretežno s področja prevajanja?

Menda se bom nazadnje pač pridružila množici prejemnikov socialne podpore (=posojila). Ne vem, kakšen cilj je imel sedaj že bivši minister za vse mogoče s to spremembo: zmanjšati krizo ali pahniti v brezposelnost še tiste ljudi, ki smo še do včeraj delali (in bi lahko še naprej). Ena izmed teh dveh stvari mu je vsekakor uspela.

BrezUp

Spoštovani,

nekdanji predsednik stranke Zares g. Gregor Golobič se je odzval na moj zapis v članku, da se je njegova stranka na čelu s tedanjim gospodarskim ministrom Matejem Lahovnikom bojevala zoper tajkune, zaradi česar so v bankah dobesedno zmrznili in se niso več upali kreditirati s strani politike izpostavljenih podjetij, ne glede na njihove poslovne rezultate.

Gregorju Golobiču naj odgovorim z njegovimi besedami na 6. konvenciji stranke Zares, v Ljubljani, 15. oktobra 2011:

»Namesto da bi, tako kot vse ostale parlamentarne stranke, ostali pri prazni retoriki o tem, kako smo proti takšnemu kreditiranju, smo zahtevali prekinitev kreditiranja tajkunov in zamenjavo uprave NLB, ki jih je – potem ko so izmozgali svoja podjetja – še naprej želela vzdrževati na stroške davkoplačevalcev. Morali smo zagroziti z izstopom iz vlade, da smo zmagali. Smo pa za to zmago – zmago 99 odstotkov proti 1 odstotku – plačali visoko ceno. Sprožena je bila afera, s katero se je diskreditiralo mene in s katero se vztrajno diskreditira stranko.«

Z enako retoriko so se mediji ob aferi, ki jo je Golobič izpostavil na omenjeni konvenciji, potem spravili na družbo Ultra, samo zato, ker je bil Golobič solastnik ene izmed njenih družb. In družba Ultra se je znašla pred enakim problemom kot podjetja, ki jih omenjam v članku, pa zato ni bilo nobenih poslovnih razlogov.

S pozdravi,

BrezUp

Na TVS 12. 3. je dr. Lahovnik spet in spet zagovarjal »umik države iz gospodarstva«. In se celo norčeval iz najbolj patriotske/domoljubne izjave g. Vebra, da gre v primeru zadnjih nameravanih razprodaj za veleizdajo. Ja, seveda za to gre, g. Lahovnik! Res ne vem, ali po 22 letih uničevanja slovenske industrije še vedno nismo dojeli, da gre poleg običajne lopovščine, pohlepa, nespametnosti vseh vrst itd. tudi za namerno uničevanje naše podstati!? Ki jo generira skrajna desnica z RKC, najbolj vplivnim stricem iz ozadja. In t. i. mladoekonomisti, ki mislijo, ne z lastno, ampak z amerikanizirano glavo.

Sprašujem profesorja, ki kaj tudi pametno pove, kaj imamo danes od prodane Tobačne tovarne, če se je še spomni. Pa od Tovarne sladkorja v Ormožu, pa od Splošne plovbe, pa, pa …

Vse zagovornike privatiziranja (beri: razprodaj tujcem) sprašujem: Kako to, da je bila Slovenija pred razpadom Jugoslavije industrijsko in sicer med najbolj razvitimi, če ne že kar najbolj razvita v celotnem vzhodnoevropskem svetu – vsa lastnina pa je bila državna!? Vem, ugovorov brez števila, pa držijo vodo?

Še to: ko smo 92-tega delavci spoznali, da nakup delnic ni čisto brez zveze, smo v kar opaznem številu šli v nakup, konkretno Telekoma in tudi drugih podjetij, a glej vraga – denar so nam vrnili. Niso hoteli našega zasluženega denarja.

Pobuda za oblikovanje volilne koalicije

Potrebno je od besed preiti k dejanjem. Vse več je gibanj, vse več je iniciativ, ki težijo k ustanavljanju novih strank; upada naboj in širi se nezaupanje med enakimi; to je lahko usodno za vstajniška gibanja. Več majhnih strank bo doživelo polomijo in glasovi se bodo razpršili; od tega ne bo imel nihče nič, razen seveda etablirane stranke, ki računajo na našo šibkost in slabo organiziranost ter finančno podhranjenost. Zavedati se moramo krutega dejstva, da imamo neustrezno volilno in medijsko zakonodajo, ki je pisana na kožo etabliranim parlamentarnim strankam z močnim finančnim zaledjem in hkrati tudi medijsko pozornostjo.

Našo voljo in hotenje za radikalne družbeno-politične spremembe moramo preudarno in strateško združiti v skupno politično silo in z enotnimi konkretnimi cilji. Ker se očitno ne moremo, nočemo, ne znamo združiti v eni stranki, je morda edina druga realna opcija, ki nam lahko prinese realne zmožnosti za zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah, da se združimo v Koaliciji (stranke, gibanja, posamezniki …). Tako bi vsak prispeval določeno število svojih (kvalitetnih) kandidatov, dogovorili bi se za enoten delovni program, rotiranje vodstvenih in predstavniških funkcij, finance. Oblikovati bi morali skupno bazo informiranja, da se stvari ne podvajajo oz. da dosežemo večjo sinergijo. Nujno bi se bilo potrebno povezati in se o tem pogovoriti; kje je kdo močen in kaj bi lahko pokrival; delitev dela, da bomo bolj učinkoviti.

Kandidate lahko začnemo izbirati že sedaj, oziroma se lahko javljajo sami ali na pozive preko FB, oz. na določenem zbirnem mestu. Po prijavi morajo priložiti svoj CV in fotografijo, (področje dela in konkretne predloge, ki jih imajo). Na podlagi pridobljenih prijav bi lahko izvedli »internetne volitve«, da bi izbrali med številnimi najboljše kandidate. Lahko bi se tudi pokazalo, ali imamo dejansko junake, ki se želijo politično angažirati, ne le govoriti o spremembah. Kot Koalicija bi imeli skupno listo kandidatov, potrebujemo jih torej 88, pri čemer mora biti enakopravna zastopanost spolov.

Iskati moramo skupne točke programa, povezovanja. Ne smemo pasti na ideološkosti, preveč je osnovnih tem, ki so skupne in bi bilo to povsem neumno, da se sedaj ločujemo na osnovi vere, partizanstva in domobranstva ter drugih »ločevalnih tem«.

Vsaka skupina ali stranka naj znotraj preveri potencialno bazo kandidatov, ki bi jih uvrstila na skupno listo. Velikokrat se namreč izkaže, da mnogi sploh ne želijo kandidirati; da nam ne bi tik pred kampanjo zmanjkalo primernih kandidatov.

Nekaj programskih predlogov:

– redefinicija lastnine, prenova ekonomske politike, medsebojna delitev;

– demokratizacija podjetij in ekonomskih institucij – obnovitev lokalnega trga in samooskrba;

– varstvo osnovnega standarda človeške eksistence (zrak, voda, okolje, hrana, stanovanje);

– prehranska samozadostnost;

– vlaganje v obnovljive energetske vire;

– enake možnosti, enakopravnost, solidarnost;

– soodgovornost, participacija;

– politično opolnomočenje posameznikov in skupin.

– aktiviranje državljank in državljanov ter civilne družbe v politično življenje; zmanjšanje stroškov države in politike ter približevanje oblasti ljudstvu;

– sprememba volilne zakonodaje, neposredna demokracija;

– ekonomska neodvisnost in zmanjšanje socialnih razlik, participacija delavcev pri dobičku; demontaža ideologije korporativizma; transparentnost v delovanju javnih institucij; omejitev privilegijev funkcionarjev;

– ohranitev kvalitetnega javnega zdravstvenega in socialnega ter pokojninskega sistema;

– UTD, kooperative;

– ohranjevanje kulturne dediščine in promocija slovenske kulture;

– izkoriščanje regijskih razlik in posebnosti za razvoj podeželja; turističnih, ekoloških;

– priložnosti za malo gospodarstvo - obrt, podjetništvo, turizem;

– pravica do bivanjskega prostora;

– dekriminalizacija konoplje kot nove razvojne priložnosti;

– vlaganja v raziskave in razvoj, za bolj dovršene proizvode;

– Evropa na drugačnih temeljih, demokratizacija institucij EU; izstop iz zveze NATO.

BrezUp

Odgovorni urednik g. Repovž je v članku z zgornjim naslovom zapisal nekaj trditev v zvezi s stranko Zares in t.i. Pahorjevo vlado, ki zaradi svoje nekorektnosti in protislovnosti terjajo odgovor. Ob strani puščam neresnično tezo, da podjetja niso bila deležna pomoči (vsem znana je npr. zgodba z Elanom ali Adrio in zapleti glede nedovoljene državne pomoči) - sploh kar zadeva ohranjanje delovnih mest, saj je bila temu namenjena celo posebna in finančno zahtevna „Svetlikova“ shema. Prav tako ne bom ponavljal dejstev o ukrepih za dolgoročno krepitev produktivnosti in konkurenčnosti, ki se ne utemeljuje na pavperiziranju t.i. delovne sile, ampak na znanju, s čimer smo se primarno ukvarjali na ministrstvu, ki sem ga vodil. Avtorjev zapis, ki ga zavračam na tem mestu, se glasi: „Zaresov minister Matej Lahovnik (s podporo stranke, ki se danes sicer z distanciranjem od Lahovnika skuša distancirati tudi od svojega ravnanja) se je šel boj zoper tajkunska podjetja. Zaradi zahtev vlade (in populizma) se banke niso niti drznile kreditirati teh podjetij. V imenu pokvarjenih podjetij se je potaplajlo eno podjetje za drugim - namesto da bi vlada v ta podjetja prek konverzije terjatev v lastniške deleže začasno kapitalsko vstopila (in seveda zamenjala pokvarjene uprave), je bilo bolj pomembno medijsko nastopaštvo.“ Splošno znano je, da se „distanciranje“ med stranko Zares in Lahovnikom ni začelo „danes“, ampak že pred leti. Vzrok zanj je bila njegova nekritična podpora Teš6, ne pa vprašanje reprograma t.i. tajkunskih prevzemnih posojil. Vlada ustreznih (in za Repovža spornih) stališč glede slednjega ni sprejela zaradi Lahovnika, ampak načelnega stališča Sveta Zares, ki je to postavil kot pogoj, da ostane v koaliciji. Dikcija vladnega sklepa o tem, ki je bila dorečena z ministrom Gasparijem in V. Boletom, je bankam prejemnicam posebnih državnih garancij prepovedovala reprogramiranje prevzemnih posojil samo tistim družbam, zoper katere je bil uveden postopek ATVP in UVK. To sta bili takrat samo dve družbi:

Šrotova Pivovarna Laško in Bavčarjev Istrabenz. Videti v tem vzrok za serijsko „potapljanje podjetij“ je deplasirano zavajanje. Prikazovanje uprav bank kot nedolžnih in ustrahovanih žrtev, katerih blokiran motiv naj bi bil reševanje podjetij in delovnih mest, nima nobene zveze z realnostjo. Ostaja uganka, kako naj bi vlada (najbrž je avtor mislil državne banke) najprej reprogramirala kredite, potem pa konvertirala sveže servisirane/neproblematične terjatve v lastniške deleže ...

Kreditni krč ima bistveno bolj kompleksne vzroke, kot jih poskuša z najnovejšo difamacijo Zaresa predstaviti vehementni avtor. Od veliko obsežnejših slabih „netajkunskih“ naložb in kreditov iz zlate dobe „posojilnega delirija“ ter krčevitega prikrivanja razsežnosti tega problema s strani samih bankirjev, enormnega in s krizo dramatično pospešenega razdolževanja samih bank pri svojih sindiciranih kreditodajalcih v tujini, do radikalnih zaostritev zahtev po kapitalski ustreznosti Banke Slovenije ...

Odgovor na začudeno vprašanje, zakaj Mladina potemtakem v to zgodbo še danes in tako nekorektno vlači stranko Zares, se morda ponuja kar na naslovnici iste številke: zaradi svojih „napačnih potez, nastopaštva in neznanja.“

Večni zmagovalec

Novinarka Urša Marn je v Mladini z dne 22.3.2013 v prispevku »Večni zmagovalec« (str.: 11) med drugim zapisala: »Prejšnji direktor Branko Omerzu je s položaja odstopil že julija lani, potem, ko je nadzor razkril več nepravilnosti pri poslovanju sklada.«.

Navedba novinarke ni točna, saj sem odstopil zaradi upokojitve.

Res pa je, da je imel Javni jamstveni in preživninski sklad RS (v nadaljevanju: Sklad), ki sem ga davnega leta 1997 pomagal ustanavljati in bil tudi prvi predsednik njegovega upravnega odbora, v letu 2012 neprestane nadzore. Ti so se začeli po mojem izstopu iz DeSUS. Iz DeSUS sem izstopil takoj, ko je DeSUS sprejela sklep o vstopu v Janševo koalicijo in to po 18. letih članstva v stranki, v kateri sem bil tudi njen generalni sekretar in predsednik MO Ljubljana.

Nadzori Sklada so bili »delegirani« s strani generalne sekretarke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Tadeje Pušnar, ki je bila predsednica Nadzornega sveta Sklada in kasneje še hkrati njegova direktorica. Najbolj »intenziven« je bil nadzor notranje nadzorne službe resornega ministrstva, ki za svoje delo odgovarja generalni sekretarki, torej taisti Tadeji Pušnar, ki je menda še sestrična vodje te nadzorne službe. »Ugotovitve« te službe kažejo na nepoznavanje oziroma nesposobnost branja bilanc in podbilanc. Ni jim jasno, kaj so in kako ravnati s subrogacijami, kakšno je ravnanje na prehodu iz enega v drugo leto in kaj vsebuje FEP, če omenim le nekaj cvetk. Zlasti prizadevna je bila gospa Tadeja Pušnar po mojem pismu resornemu ministru mag. Andreju Vizjaku (poslal sem ga tudi predsedniku Vlade RS), v katerem sem ga, sredi junija preteklega leta, seznanil z gonjo proti Skladu in opozoril na nestrokovnost nadzora ter posledično škodljivost za Sklad. Izrazil sem tudi prepričanje, da je bolje razrešiti direktorja, kot pa uničevati uspešno institucijo. Reakcije s strani ministra ni bilo, bila pa je s strani gospe Tadeje Pušnar, ki je Nadzornemu svetu Sklada predlagala mojo razrešitev. Za ta predlog je dobila le svoj glas, saj so ostali prisotni člani sveta delovanje Sklada ocenjevali pozitivno. Zaradi neuspele razrešitve mene kot direktorja je protestno odstopila, kar pa je kasneje preklicala.

Zanimivo je, da so se vsi nadzori z mojim odhodom nehali. Gospa Tadeja Pušnar, generalna sekretarka ministrstva za delo, direktorica in predsednica nadzornega sveta Sklada pa je začela hvaliti dotedanje delovanje Sklada!?

S spoštovanjem,

Pravosodni nadzor? Osebna kaprica.

Kratko pojasnilo k pismu bralcev ge. Gaje Štovičej

Glede opravljenega pravniškega državnega izpita, za katerega pišete, da »z zakonom za mesto generalnega direktorja ni predpisan«: morda sem se izrazil nekoliko preveč poenostavljeno. Z zakonom ta pogoj za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja vrhovnega tožilstva res ni predpisan, pač pa ga je vseboval razpis na podlagi akta o sistemizaciji, ki je bil izdan na podlagi zakona. Tako, zdaj je to v redu.

Glede vaše uspešne kandidature za mesto generalnega direktorja direktorata za tožilstvo na ministrstvu za notranje zadeve in moje trditve, da je bil mag. Matija Vidmar primernejši kandidat za to mesto: razpisna komisija je vas in Vidmarja ocenila kot primerna kandidata za vodenje direktorata za tožilstvo, torej manj primeren od vas ni bil. Da je bil dejansko primernejši, pa priča stopnja njegove izobrazbe in njegove delovne izkušnje z vodstvenih funkcij na področju pravosodne zakonodaje. Vidmar je v preteklosti pod vladami različnih političnih predznakov vodil oddelek za organizacijsko zakonodajo na ministrstvu za pravosodje. Do imenovanja generalnega direktorja direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu je kot v. d. vodil ta direktorat in ga postavil na noge. Danes je generalni direktor direktorata za pravosodje na ministrstvu za pravosodje in javno upravo. Vi ste bili, upam, da imam prave podatke, poklicno aktivni v predvolilnem štabu Barbare Brezigar za predsednico republike leta 2002, bili ste predstavnica za stike z javnostjo na ministrstvu za pravosodje v času, ko je mesto ministrice zasedala Barbara Brezigar, bili ste generalna sekretarka na vrhovnem tožilstvu v mandatu, ko je tožilstvo vodila Barbara Brezigar, in zadnje leto ste bili direktorica direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu, tudi v času, ko je bila tam državna sekretarka za tožilstvo Barbara Brezigar. Korektno od vas se mi zdi, da niste niti poskusili demantirati zapisanega, da ste bili na to mesto izbrani po tem, ko je vaš protikandidat odstopil, kot je sam dejal, po prijateljskem nasvetu Barbare Brezigar. Ker je, čeprav te pristojnosti nima, v posmeh razpisnemu postopku Brezigarjeva izbrala vas. Glede vašega odnosa z Barbaro Brezigar pravite, da ste več let njena sodelavka in da ste na to ponosni. Sam nisem trdil nasprotno.

Glede preveč izplačane plače oziroma dodatka k plači: če ste dobili v nasprotju z delovnopravno zakonodajo izplačane previsoke zneske, je prav, da ste denar vrnili. K temu ni kaj dosti dodati. Razen seveda, da bi dejstvo, da predstojnik državnega organa (v tem primeru Barbara Brezigar) odobri izplačilo v nasprotju s predpisi, morala preveriti Komisija za preprečevanje korupcije in kasneje morda tudi pristojni organi odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. Ne glede na to, ali so bili preveč izplačani zneski zaradi nezadovoljstva drugih zaposlenih v tem organu naknadno vrnjeni.

In še: da ste bili pri svojem delu na vrhovnem tožilstvu »neprofesionalna« in »neprimerna« oseba, ste zapisali vi, ne jaz.

Pravosodni nadzor? Osebna kaprica.

V Mladini številka 9 je bil 1. marca 2013 na strani 23 objavljen članek novinarja Petra Petrovčiča z naslovom „Pravosodni nadzor? Osebna kaprica. „, ki je objavljen tudi na spletni strani. Novinar ni nikoli niti poskusil pridobiti mojih odgovorov, v članku meša osebna stališča, komentarje in dejstva, povzetek prispevka pa je, da sem pri svojem delu neprofesionalna in, kot razumem, zanj tudi neprimerna. Nesmiselno bi se bilo spuščati v polemiko o upravičenosti takšnih trditev in namigovanj, zato v nadaljevanju izpostavljam zgolj nekaj dejstev, na podlagi katerih si je mogoče oblikovati objektivnejšo sliko:

1. Novinar je napisal, da mora na podlagi novega Zakona o državnem tožilstvu generalni direktor Vrhovnega državnega tožilstva imeti opravljen pravniški državni izpit in v bistvu izpolnjevati pogoje za imenovanje na tožilsko funkcijo. Podatek je napačen. Pogoj opravljenega pravniškega državnega izpita z zakonom za mesto generalnega direktorja ni predpisan, pogoji za delovna mesta javnih uslužbencev pa se lahko določijo le, če tako predpisuje zakon.

2. V članku je kot dejstvo zapisno, da je bil drugi kandidat za mesto generalnega direktorja Direktorata za državno tožilstvo po izobrazbi in izkušnjah primernejši kot jaz. Kaj avtor ve o izobrazbi in izkušnjah drugega kandidata, mi ni znano, zagotovo pa vem, da me o mojih znanjih in izkušnjah novinar ni nikoli ničesar vprašal, tako da ne vem, na čem temelji ta primerjava.

3. Novinar piše še, da bi bil nadzor bolj primeren v času, ko sem sama opravljala delo generalnega sekretarja Vrhovnega državnega tožilstva in je bila Barbara Brezigar generalna državna tožilka, saj mi je bil neupravičeno izplačan del dodatka za povečan obseg dela, ki naj bi ga morala vrniti po odhodu z Vrhovnega državnega tožilstva. Vira tega napačnega in potvorjenega podatka novinar ne navede. Najprej – šlo je za del dodatka za delovno uspešnost in ne za dodatek za povečan obseg dela. Sicer pa je nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar dajala izjemen poudarek zakonitosti poslovanja in je tudi dosledno izvajala zakonske pristojnosti v zvezi z nadzorom nad pravilnostjo in zakonitostjo porabe javnih sredstev. V okviru teh pristojnosti se je med drugim pregledalo tudi poslovanje v segmentu delovne uspešnosti, kjer je dejansko bila ugotovljena napaka pri delu izplačila za mojo delovno uspešnost. Pomotoma preveč izplačan znesek sem takoj po ugotovitvi napake vrnila, vse skupaj pa se je odvijalo v začetku poletja 2009!!!!!, torej dve leti pred potekom mandata Barbare Brezigar in 3 leta pred mojim odhodom iz državnega tožilstva, ne pa po mojem odhodu iz tožilstva leta 2012, kot napačno in senzacionalistično prikazuje novinar. Dramatični poziv k nadzoru ob pravilnih podatkih tako povsem zvodeni, saj je bila napaka odkrita in odpravljena z notranjim nadzorom pred štirimi leti!

5. In še to – drži, kar piše novinar, več let sem sodelavka Barbare Brezigar. Na to sem ponosna in cenim, da sem imela možnost delati z njo, saj je užitek delati s predstojnikom, ki spoštuje predpise, sprejema drugačna mnenja in je pri delu suveren.

Zverova žena

Gospo dr. Tamaro Griesser-Pečar smo videli v mnogih vlogah in polemikah, v katerih je zagovarjala nečedne posle slovenske desnice, vendar tako nizko, kot se je spustila pri obrambi postopka za ponovno imenovanje dr. Andreje Valič-Zver za direktorico Študijskega centra za narodno spravo, pa še ne. Njeno opravičevanje tega postopka in brutalen napad na poročanje novinarjev Mladine je podoben tistemu, ko so iz kabineta Janševe vlade zavajali javnost in skrivali stroške vladne delegacije na potovanju v ZDA. Tokrat gre za prekrivanje mnogo večjega greha, če že ne pravega »zločina«, ki ga izvaja vlada v odhajanju s serijskim kadrovanjem ljudi po sorodniški liniji in liniji pripadnosti SDS. Na tem »minskem polju« bodo izbrani kadri mrcvarili Slovenijo še naprej po ukazu strica iz ozadja, kajti pri SDS je samo en stric, ki ima stoodstotno podporo svojih vernikov in bo svojo strategijo nadaljeval do njenega dokončnega uničenja. Svoje sekte namreč, kajti Slovenija se bo s svojimi uporniki in drugimi častnimi ljudmi znala ubraniti!

Griesserjeva to dobro ve, vendar nima dovolj morale niti poguma, da pove resnico. Od tod njen zagovor za »pravočasno« imenovanje Zverove žene, sklicuje se tudi na Pogodbo o zaposlitvi, navaja nevšečnosti pri morebitni ponovitvi razpisa, kar bi lahko oviralo ostale kandidate itn. Ne navaja bistva, katere kvalifikacije je pokazala Valičeva v primerjavi z ostalimi kandidati. Poudarja le, da pri njej in Zavodu gre za oceno vseh totalitarnih režimov in pojavov po enakih kriterijih. Tako pridemo do glavnega očitka novinarjev in javnosti, ki se nanaša ta totalitarno oblast, ki jo je poskušal vzpostaviti takoimenovani janšizem. Študijski center za narodno spravo se ga v času »Zverove žene« ni niti dotaknil, niti opozoril ni na kršenje ljudskih pravic, dostojanstva, na pojav maščevalnosti, da o koruptivnosti niti ne govorimo. To se je vse dogajalo pred našimi očmi! Tudi niso preprečevali izkoriščanja povojnih pobojev za politične namene, kar je zares najnizkotnejše in perverzno dejanje v današnjem času. Dr. Spomenka Hribar je očitno imela prav, ko je trdila, da nas ta institucija ne spravlja, ampak ločuje. Dr. Griesserjeva bo prej ali slej morala upoštevati čas, v katerem živimo, morala se bo odpovedati maščevalnosti in prepustiti stroki in neodvisnim ljudem, da odločajo o spravi in svetosti življenja.

Slovenija: večna mladostnica

Spoštovani g. urednik,

Erika Johnson Debelak v eseju Slovenija:večna mladoletnica piše, da je letos skupaj s princem teme in kvazi gangsterjem na najvišjem položaju v državi tudi narcistični tepec. Ob tem sem se spomnil napisa nad šankom nekega bifeja v Gorici: »L’ignorante sa tanto, l’intelligente sa poco, Il saggio sa niente, ma la mona sa tutto« (Nevednež ve veliko, razumnik ve malo, modrec ne ve ničesar, toda tepec ve vse). Za naš primer bi napis morali dopolniti: »ma la mona sa fare tutto« (tepec zna delati vse). Čemu le delitev dela? Zakaj spoštovati delo posameznika? Kakšno mojstrstvo neki? To je sporočilo vse-znalstva? Najbrž nam gre tako zelo dobro tudi zaradi vse-zmožnikov. Na koncu jih pa še nagradimo. Saj, bi rekli na Primorskem, v resnici smo ’mone’ mi sami. Nagrajujemo žaljenje našega dela.

Odprto pismo

Spoštovani župan občine Gorica Ettore Romoli.

Že dalj časa v javnosti kroži turistični vodnik, načrt mesta Vivi Gorizia z zaznavnim logotipom (z natisnjenim grbom) mesta – občine Gorica. Spodbudno je, da je publikacija štirijezična (v italijanščini, slovenščini, nemščini in angleščini), toda ...

Goriška občinska uprava je ponovno naredila potezo, ki jasno kaže na njen odnos do slovenske narodne skupnosti v občini Gorica. Kot takrat, ko nas je prezrla in ni imenovala slovenskih članov v krajinsko občinsko komisijo, smo tudi tokrat ponovno »iz mape mesta« dobesedno izbrisani.

Tudi če bi pogledali s povečevalnim steklom, bi le s težavo opazili slovensko pristnost v mestu Gorica. Med »76 zanimivostmi« so navedeni pomniki in objekti, kot so občinska stavba, teatro Verdi, muzej Attems, pa Coroninijev dvorec in Avditorija, itd. A glej ga zlomka! O zanimivih slovenskih značilnostih pa ni ne duha, ne sluha. Dobesedno: izbrisani! Nista zabeležena ne Kulturni dom na Placuti, ne Kulturni center Lojze Bratuž na Drevoredu 20. septembra, ni KB centra in Trgovskega doma na Verdijevem korzu ... še Pevma, Oslavje, Štmaver, Podgora in Štandrež, kot del občine Gorica, so nekako »izobčeni« iz občinske karte.

Ista usoda je doletela tudi židovsko Sinagogo v Ascolijevi ulici, edino goriško kinodvorano Kinemax na Travniku, da ne govorimo o sedežu goriške Pokrajine na glavnem korzu, o sedežu novogoriške Univerze v Gorici in podobno. Trg obeh Goric, poimenovan Trg Evrope oz. Piazza Transalpina, najbolj atraktivna, največkrat obiskana in najbolj iskana turistična točka v našem mestu, je izbrisan iz seznama, je povsem prezrt, oziroma dobesedno izločen iz mape mesta.

Dragi župan Romoli, in po vsem tem še jočemo, da Gorica dan za dnem propada, da je izgubila krajevno podružnico Banca d’Italia, vojašnice, sodišče, bolnico, in še in še ... Kmalu nas bo zapustila še kvestura in prefektura ... Pri takšnem načinu dela in preziranju od slovenske stvarnosti do drugih značilnosti našega mesta, dragi župan, ni nič čudno, da iz nekoč prepoznavnega mesta postajamo srednje velika vas.

Sedem let vojne

Teče že dvaindvajseto leto od sramotnega izbrisa prebivalcev nekdanje »Juge«, ki se je zgodil 26. 2. 1992. Izbrisani smo si nabrali kar dolg staž, mnogo bolezni, težav in dolgov. Vse to je zakrivila ljuba Slovenija in kljub sodbi ESČP v Strasbourgu še ni videti konca. Večina nas, ki živi ves čas v Sloveniji, smo si nekako uredili stvari. Tisti, ki so iz kakršnih koli razlogov odšli v svoje matične države (ker recimo ni bilo osnovne šanse, da bi preživeli), ali pa so bili celo deportirani, so doživeli veliko razočaranje, ko je Katarina Kresal l. 2010 botrovala zakonu, ki bi jim omogočil vrnitev v Slovenijo in pridobitev statusa. Zakon namreč ne omogoča avtomatizma, postavlja mnoge omejitve in zahteve in nesmiselna dokazila. Opisala bom zgodbo človeka, ki ga dobro poznam in spremljam njegov primer.

Zoran je Beograjčan, ki je skoraj 20 let živel v Mariboru, kjer se je zaposlil in si ustvaril družino. Po poškodbi na delu so ga najprej dvakrat operirali v Splošni bolnišnici Maribor, v času, ko je bilo treba urediti državljanstvo Republike Slovenije, je bil operiran v Beogradu na Banjici. Zaposlen je bil kot serviser dvigal v Mariboru, vendar je podjetje imelo sedež v Beogradu. Ko se je po »izbrisu« poskušal vrniti preko Madžarske, so ga na meji zavrnili, kljub veljavnemu potnemu listu SFRJ. Poskušal je večkrat, dokler mu niso svetovali, naj se vrne z vlakom iz Avstrije, kar mu je tudi uspelo. Šel je domov k ženi in 10 in 11 let starima otrokoma. Čez nekaj dni so prišli policisti, ga odpeljali na »informativni razgovor« na policijsko postajo, nato pa izgnali. Vrnil se je čez 20 let, ki jih je preživel v Beogradu s statusom begunca, saj tudi tam ni bil vpisan v knjigo državljanov. To mu je uspelo šele decembra 2012. Po dveletnem dopisovanju z MNZ so ga šele 8. 1. 2013 povabili na UE Maribor kot tudi njegove otroke, ki so morali potrditi, da je to njihov oče. Zahtevajo še potrdilo o nekaznovanju – sveže, staro najmanj 1 mesec, ki mu ga je sestra komaj uspela pridobiti brez njegove prisotnosti v Beogradu, in priče, ki bi potrdile, da je poskušal večkrat priti v Slovenijo. Zoran je prišel v Slovenijo s povratno karto za vlak in nekaj drobiža. Zdaj že tretji mesec životari pri prijateljih in čaka na milost.

Če bo slučajno njegov status uspešno rešen, bo moral plačati še okoli 150 € za nesmiselne takse in tako postane državljan Slovenije in najverjetneje brezdomec, saj je njegova žena ponovno poročena, otroci pa potem, ko 20 let niso videli očeta, z njim niso mogli vzpostaviti normalnega odnosa. Vsa ta leta namreč poslušajo sovražne govore o izbrisanih in nimajo realne slike o dogodkih v 90-tih letih.

Kljub sodbi ESČP - ali je Zoran zdaj po 20 letih kakšen zmagovalec?

Kam z našo jezo?

Parlamenta nočemo, ulice ne damo! Tako se jezni ljudje pridušajo na protestih in vstajah po ulicah in na trgih, kar smo lahko slišali in tudi brali na transparentih borcev proti vsem elitam na oblasti, ker so vstajniki samo za neposredno demokracijo. Menda so našteli že več kot sedemdeset različnih protestnih skupin, vendar to ne pove veliko, ker so znotraj vsake skupine tudi velike razlike.

Med pouličnim veseljačenjem in ob žalostnih pogrebih za našo pravno državo, kar ponovijo po enkrat na mesec, protestniki poživijo svoja druženja z vedno novimi vložki, tako z literarnimi večeri in pevskimi zbori, kot tudi z burkeži in pustnimi šemami ter še z drugimi vragolijami. Celo politiki sedaj že malo zamižijo, ker so pač taki časi.

Doživljamo hitre spremembe in miselne preskoke. Temu težko sledijo celo šolani ljudje, ki nimajo kupljenih diplom in doktoratov, kaj pa šele vsi drugi. Po vsem svetu besno ljudstvo na vstajah tako ali drugače pokonča svojega vladarja, pri nas jih postavljajo pa na oblast. Na ulicah in trgih sedaj že vsaka skupina na pocestni demokraciji izbira svojega mandatarja za novo vlado, ker si na uradnih voliščih menda nočejo mazati čistih rok. To dokazuje, da so uporniki za svoje potrebe že sprejeli celo novo ustavo, s katero so odpravili volitve in s tem tudi parlament. Pred vsem svetom bi se lahko pohvalili, da imamo novo politično in pocestno kulturo, ker menjamo oblast s humanimi prevrati in z zabavnimi državnimi udari.

Kljub začetnim grožnjam jeznoritega ljudstva po ulicah in trgih, da so nujne velike spremembe v naši državi, si stara elita lahko na skrivaj že mane umazane roke. Z veseljem čakajo na nove volitve, na katere bodo privabile volivce z novimi obljubami in starimi zvijačami ter z geslom: Nočemo ulice, hočemo v parlament! Na vstajah pred vrati parlamenta bodo po volitvah pa še vedno kričali in nosili stare napise: Parlamenta nočemo, ulice ne damo!

Zverova žena

Prispevek Boruta Mekine o ponovnem imenovanju dr. Andreje Valič-Zver za direktorico Študijskega centra za narodno spravo je polno neresničnih trditev. Bila je izvoljena po popolnoma normalnem postopku na redni letni seji Sveta SCNR 25.2.2013. S postopkom nismo čakali na avgust, ker bi s tem kršili 29. čl. statuta, ki predvideva, da ga je potrebno začeti najpozneje 90 dni pred iztekom pogodbe, kar pomeni najkasneje 29.5. Direktorica je bila namreč imenovana na podlagi sklepa Sveta SCNR 29.8.2008 in potrditve vlade 11.9.2008. V pogodbi za zaposlitev pa piše: „Direktorica sklene z delodajalcem pogodbo o zaposlitvi od dne 5.11.2008 s polnim časom za opravljanje funkcije direktorja, vendar najdlje do 28.8.2013, z možnostjo ponovnega imenovanja.“ Po izteku pogodb se postopki za novo izvolitev začnejo dovolj zgodaj, ker se nikoli ne ve, kako dolgo bodo trajali. Lahko pride celo do ponovitve razpisa, izvoljeni morajo imeti priložnost v roku odpovedati svoje delo, neizvoljeni pa dobiti priložnost, da čimprej iščejo drugo službo. Na razpis je prišlo osem prijav. Vse prijave je svet SCNR natančno preučil po kriterijih, ki so predpisani za mesto direktorja, namreč strokovnost, dosedanje delo in vizija. Samo štiri prijave so ustrezale razpisu. Dr. Andreja Valič-Zver je imela daleč najboljše kvalifikacije in je bila zato tudi izvoljena. Iz vseh vidikov je razvidno, da smo ukrepali razumno in socialno.

Odkod Vaš podatek, da sem predsednica Sveta SCNR, ne vem. Če bi obiskali spletno stran zavoda, bi ugotovili, da sem članica – namestnica predsednika sveta, predsednik pa je dr. Damjan Hančič.

V zadnjih odstavkih je Borut Mekina (nehote?) razkril motiv svojega nerazumnega izpada proti dr. Valič-Zverovi. Pri njej in SCNR ga namreč moti jasna opredelitev do povojnih pobojev in sploh zločinov komunističnega režima. Zavod v svojem delu namreč ocenjuje vse totalitarne režime in pojave po enakih kriterijih. Hkrati pa je Mekina ponovno iskal povod za napad na vlado, vendar je pri tem imenovanju vsekakor našel zgrešen primer.

Ukinitev brezplačnega vzporednega in zaporednega študija

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je konec januarja drastično poseglo v avtonomijo slovenskega javnega šolstva z zmanjševanjem števila vpisnih mest za šolsko leto 2013/2014 na javnih univerzah. Poleg obsežnega krčenja mest za tiste, ki se na univerze vpisujejo prvič, je ministrstvo študentom odvzelo možnost brezplačnega vzporednega in zaporednega študija, ki mu je bilo v prejšnjih letih namenjenih 5 % celotnega števila mest na posameznem študijskem programu. Študentu, ki želi pridobiti drugo dodiplomsko izobrazbo, z letošnjim razpisom preostane le vpis na izredni študij, ki pa se z zelo omejenim številom mest izvaja le na nekaterih programih. Študent, ki je že vpisan na določen študijski program ali pa je že pridobil dodiplomsko izobrazbo, tako na Univerzi v Ljubljani ne more več študirati mikrobiologije, politologije, kemije, matematike, elektrotehnike, gradbeništva, zgodovine, anglistike, psihologije, veterinarstva, medicine itd. Država torej študentom krati pravico do več kot ene izobrazbe, tudi če so zanjo pripravljeni plačati. Mednje sodiva tudi midve, ki sva z izgubo možnosti dodatnega študija ostali prikrajšani za pridobivanje znanja in s tem povezanih življenjskih perspektiv.

Ministrstvo naj bi – tako utemeljuje – z ukinitvijo vzporednega in zaporednega študija onemogočilo fiktivno vpisovanje, vendar se zdi, da je taka razlaga le krinka za nepremišljeno in neutemeljeno odtegovanje sredstev javnim univerzam. Morebitno izkoriščanje statusa študenta bi bilo mogoče preprečiti s temeljitejšim preverjanjem kandidatov za vpis s poenotenim informacijskim sistemom. Na tak način se ne bi omejevale pravice večine, ki se ne vpisuje z namenom pridobiti status. Vzporedni in zaporedni študentje so namreč praviloma najobetavnejši predstavniki svoje generacije, ki jih v pridobivanje dodatne izobrazbe ženejo ambicije, vedoželjnost in že doseženi uspehi.

V drugačnih časih bi morda tako dejanje glasno odmevalo v javnosti, danes pa zanj ve komaj peščica študentov, kaj šele širša javnost. V obdobju, ko na vseh področjih doživljamo slabšanje pogojev za življenje in kratenje pravic, na aroganco in samovoljnost politikov pa smo postali že skoraj neobčutljivi, je takšen ukrep očitno veliko laže pomesti pod preprogo. Vseeno se moramo zavedati, da pri ukinitvi brezplačnega vzporednega in zaporednega študija – ob kateri ministrstvo razpisuje koncesije za zasebne visokošolske programe – ne gre le za nedolžno varčevanje. Gre za temeljit poseg v obstoječo strukturo javnega šolstva, za zmanjševanje dostopnosti brezplačnega študija in korak k privatizaciji znanja. Ob takem omejevanju možnosti za izobraževanje najbolj sposobnih in motiviranih študentov ni težko predvideti, da se bo trend iskanja študija in zaposlitev v tujini le še povečeval.

Zdi se nama absurdno, da si v časih, ko se po celem svetu poudarja pomen interdisciplinarnosti, država pod krinko varčevanja navkljub opozorilom študentskih organizacij in strokovne javnosti dovoli poseči v temeljne pravice svojih državljanov. Žalostno je, da se politiki – ki jim je bila izobrazba v nasprotju z nami omogočena – ne zavedajo, da znanje ni vrednota, katere pomembnost bi se smela prilagajati trenutnim interesom vladajočih.

Intervju: Dr. Anton Kramberger

G. Sudaholc stiska moje besede kot tubo paštete. Ven polzijo njegove non sequitur insinuacije, »nekako takole«. Jaz: Ljubim štrudel. On: Iz tega bi se »nekako dalo sklepati«, da g. profesor podpira uničevanje slovenskih jabolk. Jaz: Uf, uf, je trčen ali kaj? On: Še vedno čakam pojasnilo. Jaz: O čem le? Itn. Zanimivo? Komajda. V takšni »polemiki« je marsikaj, če ne kar vse, odveč. Jaz zagotovo.

Lep pozdrav,

Zaposlitveni razgovori za telebane?

Zaposlitveni razgovori – vedno zanimiva izkušnja in, ko že misliš, da si odgovoril na vsa možna vprašanja iz priročnika (Zaposlitveni razgovori za telebane?), katerega se delodajalci očitno poslužujejo, ker jih zanimajo popolnoma enake stvari, doživiš nekaj novega. Vprašanja o načrtovanju družine so postala nekaj vsakdanjega. Nedovoljeno, pa vseeno grobo posegajo v najbolj intimne zadeve. Ne samo, da jih zanima, ali imaš otroke, če jih nimaš, želijo vedeti zakaj ne. Torej bo potrebno s seboj nositi zdravstveno kartoteko. Ampak to je vprašanje na katerega diplomatsko odgovorim, tako da ni relevantno.

Bi pa rada delila izkušnjo, ki presega vse meje spoštljivega obnašanja.

Prijavila sem se na delovno mesto receptorja v podjetju, kjer se ukvarjajo z alternativnimi metodami zdravljenja. Na začetku je vse potekalo normalno. Prideš in izpolniš vprašalnik z osnovnimi podatki: Ime, Priimek, Datum in ura rojstva. Ura rojstva? Nesmiselno, ampak zavoljo potencialnega delovnega mesta, vprašalnik izpolnim in ga oddam. Pridem v dvorano, kjer že sedi nekaj deklet. Med čakanjem se na velikem platnu odvija intervju z lastnico podjetja, v katerem razlaga s čim se ukvarjajo, kar da vpogled v delovanje podjetja. Koristno.

Stopim v pisarno direktorja, se usedem in reče mi naj se predstavim. Ogledoval si je izpolnjen vprašalnik, z vsemi podatki, razen mojih delovnih izkušenj in presodila sem, da bi želel vedeti, kaj sem do sedaj delala. Presodila sem napačno. Začela sem mu razlagati o svojih delovnih izkušnjah in ni bil zadovoljen. Prekinil me je in vprašal: » Ali ste Slovenka?« Prosim? Vprašanje, ki me sicer ni spravilo s tira, ker sem se morala o svojem poreklu zagovarjati že prej na enem izmed razgovorov, me je pa presenetilo, ker tega nisem pričakovala… še enkrat! 34 let me nihče ni tega vprašal, zdaj pa je to kar naenkrat pomembno? Nikoli nisem imela težav zaradi svojega tipično srbskega priimka. Ne v osnovni šoli, čeprav so bili takrat vsi »na – ić Bosanci«, ne v srednji šoli,…nikjer. Svojih neuspehov nikoli nisem pripisovala priimku, nikoli nisem pomislila, da me ljudje ne bi marali zaradi priimka.

Nadaljujeva.

Zazre se v računalnik in naslednje vprašanje je še bolj absurdno kot prvo. »Ali imate vedno mrzle noge?« Ne vem kaj naj si mislim. Twilight zone. Sram me je priznati, toda vsa sposobnost treznega razmišljanja me je v trenutku zapustila. S priokusom sarkazma odgovorim in pogovor steče dalje. O meni je začel navajati dejstva, katerih se sploh nisem zavedala. V petih minutah me je analiziral, navedel nekaj mojih zdravstvenih težav, za katere tudi moja osebna zdravnica ne ve in nekaj karakternih lastnosti. V parih minutah je vedel vse o meni, razen tistega, kar bi bilo za zasedbo delovnega mesta pomembno - delovne izkušnje. To ga ni zanimalo. Vloge in življenjepisa ni bilo potrebno pošiljati, za razgovor sem poklicala, tako da nikakor ni mogel vedeti, s čim sem se ukvarjala.

Razgovor je bil končan in rekel mi je, naj se usedem pred pisarno in počakam nekaj minut. Mislila sem, da bo po nekaj minutah sporočil katera je prišla v ožji izbor in verjamem, da so to pričakovala tudi ostala dekleta. Gospod pride iz pisarne, enemu izmed deklet pred vsemi reče: »Vi ste pa nesramna, ni čudno, da ne dobite službe.« Ne vem kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati, ko je bila pri njemu in me ne zanima, vendar je to skrajno neprimerno in žaljivo. Potem je dodal še piko na i, ko je meni rekel, ker sem sedela sama na drugem koncu dvorane, če so me dekleta izločila, ker so Slovenke jaz pa ne. ? Za tako vedenje ni opravičila. Profesionalnost na psu, še nižje je lastna presoja izobraženca o primernosti komentarjev.

To še ni vse. Sledil je zelo slab, celo patetičen poskus promocije - skupinska terapija!! Po vsem lahko sklepam, da je bilo to bistvo in ne razgovori. Trajalo je približno 45 minut, nevem natančno, ker se nisem osredotočala na dihanje in pretoke energije, v kar smo bili usmerjani, ampak sem razmišljala o tem, da je to »sick joke« in se tolažila, da se vse zgodi z razlogom. Neverjetno, prišla sem na razgovor za receptorko, namesto tega sem izvedela, da imam probleme z jetri, ledvicami, mrzlimi nogami in, da sem trmasta.

Če so želeli s tem dokazati svojo sposobnost »branja« ljudi, niso prepričali. Če so želeli pokazati s čim se ukvarjajo, bi nam to lahko vsaj povedali.

Ko je bilo konec terapije (tragikomično doživetje), smo se posamezno še zadnjič zvrstile v pisarno in tokrat je bilo govora o pravkar končani terapiji. Vprašal me je, če sem čutila negativno energijo v dvorani. Seveda sem. Razlog za to je preprost: bistvo razgovora je spoznavanje človekovih delovnih izkušenj, kratek pogovor o splošnih prepričanjih in lastnostih, ki jih predstaviš sam, in ne dve uri osebnih analiz, zdravstvenih diagnoz in terapij. Logično, da je bilo v dvorani veliko napetosti, vse smo želele stran od tam. Rekel je, da mi sporoči, ali sem sprejeta na delovno mesto ali ne. Izročil mi je še promocijsko knjižico in darilni bon v vrednosti 100 €. Super! Če se bo tako nadaljevalo, bom lahko bon izkoristila, ker bom terapijo potrebovala.

Razgovor sem imela 4. 2., o (ne)izbiri me seveda niso obvestili, so pa naslednji dan objavili še en oglas za receptorko, tokrat z drugačnimi pogoji za zaposlitev in daljšim rokom za prijavo.

Po vsem tem me vprašanje o slovenstvu še najmanj bega. Povem, da sem Slovenka, da je moj oče Srb, ki živi v Sloveniji že skoraj 60 let. Kljub temu, da se jih ne tiče, jim skoraj narišem in grafično prikažem, da sem rojena v Sloveniji. »Note to self: naslednjič vzemi s sabo kopijo rojstnega lista.«

Predvsem se sprašujem o iskrenosti zaposlitvenih oglasov na Zavodu RS za zaposlovanje. Oglaševanje prostih delovnih mest naj ne bi bila marketinška poteza iz obupa delodajalcev, ampak upanje za skoraj 125.000 brezposelnih. To je norčevanje iz ljudi, ki bi se radi počutili koristne, ki bi radi prispevali in ustvarjali. Kdo nadzira pristnost oglasov, kako je možno, da isto podjetje objavi drugi oglas za isto delovno mesto, še preden se rok za prijavo na prvega izteče? Kako lahko pričakujejo optimizem in vztrajnost pri iskanju zaposlitve, če nekje doživiš skoraj celoten tretma čiščenja »čakr«, nekje te sprašujejo o razlogih za neplodnost, nekateri isti dan odgovorijo, da je delovno mesto že zasedeno, nekateri sploh ne odgovorijo? Komedija brez primere.

Kljub vsemu verjamem, da je takih delodajalcev le peščica in da so namenjeni zgolj naši zabavi, vaški posebneži, če želite. S tem se tolažim. Resnejši so nekje tam zunaj in iščejo pridno delovno silo.

Naj za konec sporočim, da imam noge še vedno mrzle in očitno bo potreben ponoven obisk , tokrat res z namenom zdravljenja psihe, ker imam krvne izvide bp.

Lep pozdrav,

Intervju: Dr. Anton Kramberger

Replika na repliko

Profesor Kramberger mi ni pojasnil, če je bil propad velikih slovenskih podjetij za mojo domovino blagodat ali nesreča. Namesto tega se zateka v precej vulgarno pisanje. Se na ta način pogovarja tudi s svojimi študenti, če mu postavijo kak-

šno polemično vprašanje? Iz spisa nekako povzemam, da imam več pameti tam spodaj, kot naj bi jo imel on v glavi. Mislim, da pretirava, to ne more biti res. Profesor se zanesljivo moti.

Lep pozdrav,

Pomanjkanje minimalne spodobnosti

Pod Triglavom

Pod Triglavom je bilo v času krize za izhod iz nje zaslediti kar nekaj dobrih, naprednih, uporabnih misli, pobud. V zadnjih mesecih jih je bilo še več. A neverjetno je, da se nobena od teh ne preveri in uporabi. Vzrok in posledica so sočasni najprej neinteres, nato ignoranca, na koncu blokada vsega uporabnega. S strani prav tistih, ki so nameščeni in plačani (nikakor poklicani, kot o sebi mislijo, da so), da bi stvari tekle bolje. A stvari tečejo vedno slabše, niti ne tečejo več. Stvari kot drobci vsega družbeno-ekonomskega pa političnega (sebe povzdigujočega) današnjega vsakdana. Danes se ve, da so ignoranca, blokade, posledica namernega opravljanja, žaljenja, ščuvanja. Vse troje je posledica privleka zatohlih zmrdovanj, opravljanj, kompleksov, zamer spod šare neprebavljene zgodovine.

Ustvarjanje sovraštva, nalivanje arogance, namen je delitev in razcep. Družbena dekoncentracija, blindirane malverzacije, vrhunska korupcija.

Ko so premočno polarizirani kje drugje, jih rešuje kritična masa lastne populacije. Izvolijo tretje (ali naslednje), ki rešujejo družbeno zagato. Pod Triglavom pa tretjih enostavno (skoraj) več ni.

Pod Triglavom sedanji politični sestav (nikakršna elita) ne bo rešil ničesar. Od tistih, ki nas zabavajo (bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno) sedaj ter onih, ki se bodo na novo ponudili iz bližnje preteklosti, ne bo varno izbirati.

Rešitev tiči v nekaj deset vendarle končnih, izobraženih, nekompromitiranih, povezljivih posameznikih, ki jih za začetek vodi triumvirat, npr. dr. Kraljič, dr. Mencinger, dr. Pirnat, skratka kolektiv vrhunske pameti. Značilnost dobro izobraženih ter razgledanih je tudi večji socialni čut ter veliko manjša potreba po lastnem pohlepnem bogatenju ali korupciji.

Iz te misli prihaja predlog za Nacionalni svet za kulturo (nsk.mk@gov.si), da v novem parlamentu ne bo nikogar, ki bo zmogel le srednješolsko (čeprav pristno) spričevalo.

Malo za šalo, triumvirat (ali z go. Spomenko multivirat) bi bil prav sodoben, saj smo počasi 2000 let za časom.

Napačna, škodljiva gospodarska politika

Pri prehodu iz nekdanje SFRJ je bila Slovenija industrijska država z zelo majhno zadolženostjo v tujini, pa še ta je bila nekakšna zapuščina prejšnje države. S samostojnostjo je takoj izgubila približno 1/3 svojih tržišč. To se je takoj odrazilo na povečanih težavah večjih industrijskih sistemov in to tistih, ki so imeli premajhen posluh za tehnološki razvoj in za prodajo svojih proizvodov na zahodnih trgih.

Potem se je pa postopoma dogajalo. Z nepretehtano in nepregledno privatizacijo, s povečevanjem tekočih stroškov v državni upravi so nastajali temelji za finančne težave. Temu je botrovala tudi nedomišljena gospodarska zakonodaja, ki je omogočala vodstvom podjetij nekakšno nekontrolirano dodatno lastninjenje, vladajočim nastavljanje svojih nesposobnih kadrov in postopno odprodajo dobrih podjetij. Z mnogimi niso vedeli kaj početih in so jih pustili, da so umirala na obroke. Industrijska podjetja, ki so imela raznovrstne težave, tudi z neprimernimi direktorji, so pa počasi ugašala in z njimi tudi preštevilna delovna mesta. Politika se je hvalila z zgodbo o uspehu, pri tem pa ni hotela videti čedalje bolj problematičnih podatkov, ki so se kazali v treh oblikah: v povečevanju deficita v trgovinski menjavi, v postopnem zadolževanju podjetij, bank in države v tujini ter v prodajah dobrih podjetij tujim družbam. S slednjim so poskrbeli, da se dobički odlivajo v tujino. Namesto, da bi se politiki trudili, da bi pospeševali prodajo slovenskega blaga v tujino, so vse sile napenjali, da bi prodali čim več gospodarskih podjetij tujcem. Pri tem so uporabljali izgovor, češ: država je slab gospodar! Slabo gospodarjenje se je kazalo v vse večjih izgubah bank. Izmišljotine kot so slaba banka in holding državnih podjetij so samo zunanji znak nesposobnih politikov. Grabežljivi pa najbrž so.

To se nadaljuje. Levi, desni, beli, rdeči, rožnati in takšni ali drugačni politiki pojejo in vpijejo: popravili bomo referendumsko zakonodajo, delovno zakonodajo, poskrbeli za nova delovna mesta. Kakšna? Do sedaj so skrbeli samo za nove agencije, nove inovacije v državni upravi, za vojake na odpravah za delanje reda v tujini in za neke oblike pomoči gospodarstvu, ki pa se do sedaj niso odrazile v zmanjšanju deficita v blagovni menjavi!

Pa je izhod samo in izključno v povečevanju industrijskega izvoza. Zato bi morali takoj prenoviti celotno gospodarsko zakonodajo in poskrbeti za nove naložbe v industrijska delovna mesta. Prodajo podjetij bi morali takoj zamenjati s pospeševanjem prodaje slovenskih proizvodov v tujino. Vse drugo (referendumi, delovna zakonodaja) je problematično (politikantsko) in povzroča umiranje Slovenije na obroke. Prejšnje vlade tega najbrž niso razumele, sedanja je pa skregana z zdravo pametjo. Obvladuje pa ustrahovanje. Drugače misleče ogovarja z zombiji in z levimi fašisti. Inovacije vredne tisti: država je slab gospodar. Kot neko opravičilo za prodajo kakšnega Telekoma ali Petrola! Levaki na levici, ministranti na desnici, v sredini pa okrogla ničla, to je današnja slika.

Armstrong, Seneka in mi!

Ves svet se ukvarja s priznanjem slavnega kolesarja Armstronga (idol je postal z močjo poživil). Številni se sprašujejo o (ne)smislu tekmovalnega športa. Berem Pisma prijatelju Luciliju in glej čudež, pred dvema tisočletjema je Seneka zapisal: »Tekmovalni šport je dejavnik razčlovečevanja. Že po definiciji uničuje lepo človeškost – vir sreče tekmovalca je namreč v porazu, torej nesreči sotekmovalca. V rekreacijskem športu sta lepota in zdravje, v tekmovalnem pa veliko denarja in odmaknjenost od resničnih težav v družbi. In razumemo, da ga podpirajo pokvarjeni vladarji«.

Je kaj za dodati, se sprašujem.

Politično krilo?

Kot eden udeležencev vseslovenskih vstaj z nelagodjem spremljam nemoč pri iskanju institucionalnih poti za realizacijo naših zahtev. Nekdo ponuja revolucijo, drugi 30 neodvisnih in nepovezanih poslancev, Odbor za pravično in solidarno družbo, ki se v vstaji precej izpostavlja, nam je pa stotič sporočil da je Janša avtokrat, prevarant in lopov in bo o tem znova obvestil tudi tujo javnost. Čas pa nepovratno teče.

Sedaj naj bi se sicer nekih 25 društev in odborov začelo pogovarjati in iskati skupno rešitev, a kot je razumeti, naj bi bilo to menda celo težko dosegljivo??? Ob kod sedaj »iskanje skupnih interesov«? Nobeden od udeležencev shodov ni bil tam v podporo temu ali onemu odboru, ampak smo bili tam zaradi vedno bolj neznosnega položaja v državi in zaradi realnega, vsaj tako se nam zdi, upanja, da lahko stvari spremenimo. Kolikor sem zaznal, so zahteve in pričakovanja ljudi popolnoma jasna in tu ni prav nobene potrebe po »iskanju skupnih interesov«. Me je pa to rahlo spomnilo na Egipt.

Tudi glede institucionalne oblike realizacije zahtev ni prav nobene dileme. Zahteve ljudi so izrazito politične in se kot take lahko realizirajo zgolj prek večstrankarskega parlamentarnega sistema. Popolnoma jasno je, da je v danem političnem kontekstu to možno le z ustanovitvijo nove stranke.

Iskanje drugih rešitev ni le naivno, ampak v tem zgodovinskem trenutku celo neodgovorno. V relativno kratkem zgodovinskem obdobju nam je drugič dana priložnost, da naredimo državo po svoji meri. Prvo smo zapravili, še ene pa morda ne bomo imeli nikoli več.

Zato naj se pri nekem registriranem društvu takoj formira iniciativni odbor, ki bo poskrbel za vse, kar je ob zagonu stranke pač treba narediti. Verjamem, da bo pomagal tudi kdo, ki ima tovrstne izkušnje. Začetek bo seveda težak, potem bo lažje, saj nas je kar nekaj, ki smo pripravljeni pomagati.

Kakšna mora biti ta stranka govori že zdrava pamet, a bi vseeno opozoril na par stvari, za katere se zdi, da niso čisto samoumevne.

Da morajo biti v vodstvu znani in kredibilni ljudje je seveda jasno, je pa pomembno tudi, da uživajo ugled pri čim širšem delu državljanov. Tako na primer v ospredju ne bi smeli biti ljudje, ki so že bili politično angažirani, pa tudi tisti, ki so se v očeh javnosti pozicionirali kot recimo izraziti antijanšisti. V Odboru za pravično in solidarno družbo, na primer, je takih kar nekaj. Pa da ne bo pomote, vsi so izpričani demokrati in njihov intelektualni potencial je za novo stranko več kot potreben, a naj prispevajo iz ozadja. Za desno usmerjeno javnost pač niso sprejemljivi, verjamem pa, da so tudi ljudje na desni že precej siti vsega in si želijo normalne države. V vodstvu nove stranke morajo zato biti ljudje, ki jih bodo lahko volili tudi tisti, ki sedaj volijo SDS, SLS in NSi, saj to novo stranko potrebujemo tako levi kot desni.

Poleg nesporne kredibilnosti vodstva je za novo stranko ključno, da se brezpogojno zaveže, da bodo vsi njeni funkcionarji absolutno spoštovali dane zaveze. Treba je najti neko pravno formulo, da bo ta zaveza res vodotesna, saj si ne želimo druge Pozitivne Slovenije ali pa celo druge republike.

Stranka se mora tudi zavezati, da bo ob uspehu na volitvah, mandatarja in ministre in druge državne funkcionarje predlagala izključno na podlagi njihovega znanja, izkušenj in referenc. To bi bila po svoje tehnična vlada, v smislu, da jo vodijo izkušeni managerji in ne amaterji kot sedaj, ki pa bi delovala v okviru na volitvah verificiranega programa, bi imela ustrezno politično podporo, pa seveda tudi parlamentarni nadzor.

Program stranke je za uspeh na volitvah sicer precej nepomemben, je pa ključen za uspeh »vstaje«. Veliko stvari je treba spremeniti. Program bi pisali »v hodu«, med organizacijo stranke. Glede na intelektualni potencial, na katerega lahko računa stranka, to ne bo problem. Je pa zelo pomembno, da s programom ne bi odvrnili preveč podpornikov vstaje. Za pričakovati je, da se pri konkretnih vprašanjih vsi z vsem pač ne bomo strinjali.

Verjamem, da ima večina med nami averzijo do političnih strank, a ni druge možnosti. Zagotovo je formiranje nove stranke zahtevno opravilo, ki zahteva tudi nekaj osebnega odrekanja in morda celo poguma. Ampak, saj nas je »80« odstotkov! Treba je zgolj narediti prvi korak, vendar tega je treba narediti takoj.

Na poti ostarkizma

Spoštovani gospod urednik,

Težko je razumeti, da tak časopis, kakršen je Mladina, redno objavlja besedila g. Nežmaha. Pravkar sem poslušal njegov intervju na tretjem programu RTV Slovenija (18. februarja popoldne). O Viktorju Blažiču in njegovih izkušnjah s komunističnim režimom je rekel (navajam po spominu): »Bil je zaprt leto ali dve, ali kolikor že.« Pobrskal sem po virih in odkril, da je bil V. Blažič (menda zato, da bi ustrahovali E. Kocbeka) v zaporu 11 mesecev. Seveda je hudo biti v zaporu tudi en sam dan, še zlasti, če si kot publicist kaznovan zaradi poštenega pisanja. Toda, dve leti zapora je vendar pomembno več kot pa 11 mesecev. Tudi sliši se povsem drugače. Toda to je resnicoljubje, ki ga goji g. Nežmah. Če Jazbinšek pravi, da sta Kučan in Stanovnik dobila parceli v dar od mesta in države, g. Nežmah že zahteva odstop obeh z njunih (pri enem celo bivše) predsedniških funkcij. Tako ’mimo grede’ ustvari resnico in vrže blato, seveda nikdar na desno stran. To je njegov zaščitni znak, ko piše v vaš časopis, ali ko (kako pogosto!) nastopa v drugih medijih. Pa kako rad moralizira in drugim razlaga, kaj je etično in kaj ni.

Levi fašizem

K zelo poglobljeni študiji M. Štefančiča bi rad dodal naslednje razmišljanje o delu in liku predsednika vlade. Veliko dogodkov se vrsti zadnje dneve in smo že morda pozabili na poslanico Janeza Janše za praznik kulture, v kateri je poleg rednega obsojanju drugih za neuspehe svoje vlade, vendar našel čas za »poezijo«, ki jo je podredil svoji ideologiji videnja zgodovine in samega Prešerna v cilju iskanja nove slovenske himne. Poslanico je podrobno obdelala Melita Forstnerič Hajnšek in je v Večeru pod naslovom »Novo politično prešernoslovje«, zapisala: «Premier se je prelevil v natančnega poznavalca umetnosti. Tako temeljitega, da je odkril celo dolgoletno literarnozgodovinsko zablodo. Avtoritativno je prispeval nov gradnik k slovenskemu prešernoslovju in duhovni prenovi«. Tako je od Janševe prijaznosti ostalo le politiziranje kulture, kar v javnosti ni imelo večjega odziva, kajti že na sam kulturni praznik na Zborovanju za republiko je zasenčil samega sebe z novo »poslanico v živo« v kateri je »odkrival nove zablode« slovenskega naroda. Po vzoru znanih diktatorjev je svoje podpornike dvigoval v nebesa, vse ostale pa žalil in grozil, kot da bi ga ponovno prevzel kaplarski duh Hitlerja, Stalina, Ceaucesca, Pinocheta in koliko je še takšnih.

Osebno me najbolj zanima, kako je možno, da isti človek, in to predsednik vlade, v enem dnevu zapiše poslanici, ki imata več obrazov, noben pa ni človeški? To, da je vseslovenske upornike imenoval za leve fašiste, je še najmanjši problem za Slovenijo, je pa velik problem za njegov fašizem in njegove vernike. Pozneje se je izgovarjal na nerazumevanje, vendar poanta, vsi smo fašisti, je dober izgovor! Protestniki in vsi ostali smo zgroženi, vendar ljudje ne prihajajo na ulice samo zaradi Janše, imajo namreč odgovorno nalogo; kako se rešiti vpliva kapitala in obrniti tok dogodkov v smeri zadovoljevanja družbenih potreb ljudi? Bistvo Janševe sprevržene politike je v tem, da nam kot kakšen pohotni ljubimec na videz poklanja svobodo, toda v resnici ubija lepoto Slovenije, ubija ves talent naroda, ubija pridobljeno kulturo in spokojnost med ljudmi. Skratka, hoče nas pod vsako ceno zasužnjiti, vrniti v obdobje bratomorne vojne, pri čem vedno znova pride v ospredje njegova maščevalnost, ki ga na koncu pokoplje in se ničesar ne nauči iz usode zgoraj omenjenih vzornikov. Če se ima za tako mogočnega, zakaj ne gre po poti Gandija, Mandele, Havla, Tita, Pučnika, Roosevelta, Kučana itn? Ne more, ker poleg omenjenega, tudi njegove zasluge za osamosvojitev Slovenije in poznejše klavrno vodenje vlade slonijo na zelo trhlih nogah. Zato v svojem krogu, naj si bodo to ministri, sekretarji, poslanci, direktorji, novinarji itn, pričakuje, da brezpogojno slavijo le njegovo »resnico«. To se žal dogaja! Tako je režimski novinar Jože Možina v zadnji TV oddaji v Tedniku ob obletnici brigade Moris, v sliki in besedi največje zasluge za osamosvojitev pripisal prav njim in Janši. Toda to ni bilo dovolj, ampak je Možina moral še oblatiti prvega izvoljenega predsednika in »protinarodna« vodstva Slovenije, moral je tudi manipulirati s današnjim protestniki, jim podtikati simbole in jih prikazati kot sovražnike države. O podpori Bernarda Nežmaha je škoda izgubljati besed. Zato ne čudi, da so to ljudje jasno prepoznali in vladi omejili podporo na le okrog 15 odstotkov, v Večerovi anketi vox populi je okrog 2.700 anketirancev Zboru namenila le dva (2) odstotka. Če temu dodamo še dokazano koruptivnost, bi vsak normalen človek odstopil. Toda, normalnost je pri Janši poseben pojem in mu nikoli ne bo jasno, da je zborovanje v njegovo podporo bilo bedna kopija Miloševičevega mitinga resnice. Na ekranu je pri govoru deloval kot drogiran in ni čudno, da so mu morali lagati o številu udeležencev (novejša analiza govori le o 3000 do 3.500 ljudi), manipulirali so tudi z TV posnetki itn. Iz tega brloga je najbrž vzklil grafit o poboju kristjanov!? Dokaze še raziskujejo, vendar je vsem jasno, da protestniki nimajo nič proti kristjanom, imajo pa proti kleru, ki hudobno deluje iz ozadja. Veliko se govori in piše o Janševi paranoji, obnašanju, zaničevanju ustanove Varuha človekovih pravic in demokracije sploh, kar preprosti ljudje prepoznavajo kot veliko motnjo pri vodenju države. Toda, to kar moti ljudstvo, ne ovira njegovih sodelavcev, ki jih kot po tekočem traku nastavlja iz vrst svojih vernikov. Mar nihče ne pomisli, kako je končal Ceaucescu?

Takšni politiki gre v prid, da uporniki še niso definirali program, da je opozicija neenotna, zato lahko še nekaj časa pospravlja in skriva za sabo. Zanese se le na svojo stranko, ki se po dokazih publicista Branka Zavrnika že dalj časa pretvarja v navadno sekto in jim je sveto le tisto kar se pri njih zgodi. Toda, dejanskega stanja ni možno skriti! To je poskušal tudi v delu govora na Zboru, ki se je nanašal na sedanjo gospodarsko stanje. Za vse je obtožil bivšo vlado in tranzicijsko levico v okrilju Foruma 21. Obtožil je tudi podkupljive medije češ, da je tovarišijski kapital iz bančnih lukenj prav pri njih. Nezaslišano, so protestirali novinarji! Ekonomist Jože P. Damijan pa je v Financah zapisal: »Je možno, da je Janša za trenutek izgubil prištevnost? Ta bančna luknja je namreč nastala izključno v državnih bankah in nastala je izključno v času 2005-2008, ko je te državne banke nadzirala vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Kdo je tukaj nor?!.. Zakaj vlada iste kadre, ki so očevidno slabo opravljali svoje delo in omogočili »bančni rop stoletja«, danes ponovno imenuje na najvišje položaje? Zakaj sedanjo vlado vodi isti predsednik, ki je soodgovoren za „bančni rop stoletja“?«, se sprašuje Damijan.

Sam najbolj verjamem upornikom in bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi prenehali protestirati, preden se stvari vsaj ne začnejo normalizirajo. Predsednik in njegov superminister Žiga Turk, ki sta zavozila vse, sta se nekoliko prepozno zavedla moči množic in nista več zmožna nobene človeške katarze ali opravičila. Ljudstvo tega niti ne rabi, in kot je čutiti, se sovraštvo in maščevalnost, ki ga je sejala ta vlada ni prijelo med ljudmi. Ostali smo človeški, nekoliko bolj uporniški, predvsem bolj duhoviti. Toliko šal, ki krožijo med ljudmi dolgo ni bilo in sta se Janša-Turk zelo približala dvojcu Haso-Mujo. Poleg dostojanstva in solidarnosti je na protestih prevladovala sproščenost in ljubezen. Za ljudi s odprtim srcem so upori postali tudi zabavni, kar najbolj ponazarja filmček Saša Hribarja, v katerem imitira predsednika, ki nas prepričuje, da živimo v zablodi, ker ne vemo, da nas bo rešil, nihče drug kot krog. Janševi davni predniki so namreč odkrili formulo za površino kroga, odkrili so znamenito število »pi«, ki po njihovem znaša 8,7, prvi so tudi iznašli logaritemske tablice… Bravo Sašo! Poiščite si ta filmček in vam nobena zabloda ne bo več prišla do živega.