Pisatelj, ki duha pretvarja v dušo

»Pogpsto si rečem, človeku zares ostane samo spominjanje,« spregpvori eden od likov, gospodinja Žalna, v najnovejšem, skoraj boleče melanholičnem in virtuozno napisanem romanu Dušana Šarotarja Zvezdna karta. Prav spominjanje je njegova osnova: ne le popisovanje dejanskih spominov, temveč njihovo naseljevanje, pretvarjanje v literaturo. Četudi je med pisanjem prečesaval zgodovinske dokumente, denimo staro časopisje, reklame, družinske fotografije in predmete iz družinske zapuščine, je zanj razlika med golim obstojem spominov in spominjanjem ključna. »Ne gre le za poskus rekonstrukcije nečesa, kar se je zgodilo, temveč pripovedovanje, povzdigovanje nekega življenja. Ali, pesniško rečeno: kako iz duha napraviti dušo.«

Skladatelj, ki ljubi glasbo, tenis in vino

V Cankarjevem domu bo to sredo, 13. aprila, na koncertu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb Slovenske filharmonije zazvenela njegova skladba Api-danza macabra (Mrtvaški ples čebel). Nekaj dni pred tem jo bo slišalo občinstvo v Helsinkih, poleti pa tudi v Kölnu. V njej se je navezoval na glasbeno klasiko Čmrljev let Nikolaja Rimskega - Korsakova, da bi opozoril na problematiko izumiranja čebel, ki jo razume tudi kot akustično škodo. Ne le da bi to porušilo ekosistem, poznejše generacije tudi ne bi več poznale unikatnega zvoka brenčanja žuželk v naravi.

Vizualna umetnica, ki je po New Yorku iskala izgubljene predmete

Po newyorškem Manhattnu se sprehaja dekle z zemljevidom. Nič nenavadnega – na tisoče turistov se vsak dan izgublja na ulicah tega megalomanskega, vrvečega mesta, iščejo poti do znamenitosti, restavracij in trgovin. A ona je tu z malo drugačnim namenom: išče izgubljene predmete. Gre za umetnico Lene Lekše, v New Yorku na umetniški rezidenci. Svoje zanimanje za reči, ki so jih ljudje izgubili na newyorških ulicah, je po vrnitvi domov prelila v razstavo z naslovom Serendipitiously, ki jo je januarja letos gostila galerija P74 v Ljubljani. Prislov »serendipitiously« v angleščini označuje veselje zaradi nepričakovanega naključja. Ko ga je prvič slišala, se ji je zazdelo, da lepo povzame naravo njene newyorške ekspedicije in posledično tudi razstave, še bolj pa je bila navdušena, ko je ugotovila, da izvira iz pravljice Trije princi iz Serendipa, pustolovske detektivke iz 16. stoletja, ki bi jo lahko opisali kot mešanico Sherlocka Holmesa in Indiane Jonesa.

Ilustratorka, ki je izbrala umetnost namesto paše koz

Medtem ko prebirate ta portret, ilustracije Anke Kočevar (roj. 1982) še vedno kraljujejo na stenah galerije Vodnikove domačije v Ljubljani. Četudi se je njena razstava Od besed k podobam odprla že 18. februarja, bo to soboto, 26. marca, doživela še eno, dopolnjeno otvoritev v sklopu festivala Bobri, tokrat za otroke, ki bodo lahko ob ogledu od blizu spoznali proces ustvarjanja ilustracij in naravo ilustratorskega poklica. Imeli bodo kaj videti: poleg ilustracij so namreč na ogled tudi natančne skice za nekatere ilustracije v slikanici Bine Štampe Žmavc Princesa kamnitih besed, barvne študije, za katere vsako barvo, ki jo je uporabila, iztisne na list papirja in ob vzorec napiše imena barv iz tub (in teh barv ni malo), lončki že nekoliko zasušenih temper, pa še in še. Kadar slika s temperami, si jih zmeša vnaprej, toliko, da bodo zadostovale za celotno serijo ilustracij, ki jo načrtuje, kajti če ji barve vmes zmanjka, zelo verjetno ne bo mogla poustvariti identičnega odtenka. Namešane tempere nato shrani za še kakšno uporabo, enkrat je eno hranila celo tako dolgo, da ji je splesnela.

Frontman benda Joker Out, ki bi raje kot v Stožicah nastopil na bežigrajskem stadionu

Prejšnjo soboto je imel svoj največji špil doslej. Člani benda Joker Out, ki je v zadnjih letih z odmevnimi radijskimi hiti osvojil slovensko javnost, so nadgradili lanski uspeh dvakrat razprodane ljubljanske Cvetličarne in v kranjski dvorani Zlato polje sami nastopili pred dvatisočglavo množico, s tem pa več kot očitno prevzeli štafetno palico slovenskega pop rocka.

Igralka, ki verjame v pomembnost pripadnosti

Je tiste vrste igralka, ki jo bržkone dobro pozna vsak vsaj občasni porabnik gledaliških, televizijskih in filmskih vsebin. Dobro pozna – a hkrati o njej ve zelo malo. Resda vloži kar največ truda v vsak lik, ki ga gradi, a zunaj tega raje ostaja v ozadju; medijski pojavnosti, če ni res nujna, se raje izogiba. Dovolj glasni so ne nazadnje njeni liki. Njena najbolj izpostavljena televizijska vloga je Alenka, žena Tarasa Birse (Sebastian Cavazza) v kriminalni seriji Jezero ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož, nedavno predvajanih na TV Slovenija. V filmu Prebujanja (režiral ga je Peter Bratuša) je bila Karmen, ki se po dvajsetih letih spet zbliža z nekdanjo simpatijo Jonasom (Primož Pirnat), v seriji Na terapiji za psihoterapevta Romana (Igor Samobor) skoraj usodna pacientka Maša in v Vajah v objemu Metoda Pevca ena četrtina ljubezenskega štirikotnika; igrala je tudi v priljubljenih mladinskih filmih Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja in Gajin svet Petra Bratuše, pa v trilerju Korporacija Mateja Nahtigala.

Plesalka, koreografinja in performerka, ki sebe ne deli od telesa

Gimnastiko je začela trenirati, ko je imela šest let in pol. Približno toliko je zdaj stara njena mlajša hči, ki skakanje po domačem trampolinu brez težav usklajuje z vrtenjem hulahop obroča in simultanim gledanjem risanke. Jabolko v tem primeru res ne pade daleč od drevesa. »Prišli so nas iskat v šolo in ’ta sposobne’ odpeljali v dvorano za gimnastiko. Ko sem dojela, da človek lahko leti, me niso več spravili iz dvorane,« se spominja Leja Jurišić (rojena leta 1978). Postala je »mala mišičasta gumica«, frajerka, ki je fante premagovala v polaganju rok. Naučila se je, kako do skrajnosti izkoristiti mišični in elastični potencial lastnega telesa; kako se lotevati najtežjih, najhitrejših; najbolj virtuoznih in spektakularnih gibov, brez napak in padcev, da na tekmovanjih dobiš ustrezne točke in dobro oceno. Tudi danes, ko je ena najbolj prepoznavnih slovenskih (post)sodobnih plesalk, je telo njeno glavno orodje in medij, le da poleg tega, kako iz telesa potegniti čim več, razume še, kako z njim misliti na različne načine, se vanj poglabljati. »Ko z gimnastike preideš na ples, začneš telo uporabljati popolnoma drugače. Ne boljše ali slabše – samo drugače. Telo ima veliko možnosti izraza: vrhunski šport je ena od njih, ples pa druga.«

Kostumografinja, ki je prepričana, da moraš svojo materijo »spoznati v črevo«

Razkošni kostumi za Tauferjevo predstavo Odisej in sin ali Svet in dom, ki tudi po treh desetletjih ostajajo nepozabni. Obuti maček v krzneni jaknici in modnih usnjenih hlačah. Rožnatolasa lutka kraljice src v lutkovni predstavi Matjaža Pograjca Alica v čudežni deželi. Hladna, sterilna soba v zasebni psihiatrični bolnišnici – Norišnica, d. o. o. Lutke, ki plešejo balet v Faričevi Posvetitvi pomladi. Nepregledna množica kostumov, lutk in scenografskih elementov, ki jih je kostumografinja, scenografka in snovalka lutk Barbara Stupica (rojena 1962) ustvarila v več kot tridesetih letih dela. »Luštno je kot sto mater,« šaljivo opiše svoj ustvarjalni proces. Sodelovala je z večino slovenskih gledališč, največ z režiserjem Vitom Tauferjem, denimo pri predstavah Baal, Živalska farma, Barufe, Razbiti vrč, že omenjenih Norišnica, d. o. o., in Obuti maček ter drugih, a se vsakega novega projekta še vedno loteva z vznemirjenjem in navdušenjem. »Delam tri dni v kosu. (smeh) Rišem in spim, pijem kavo in kadim cigarete. To je moja ustvarjalna cona, za katero se mi zdi, da se, ko se mi v glavi enkrat odpre kanalček, oblikuje čisto po svoje. Ta del ustvarjanja imam najraje.«

Glasbeni dvojec, ki je slovenski pop približal svetovnemu občinstvu

Slovenski glasbeni superpar, eden naših glavnih popkulturnih izvozov zadnjih let, se je v srcih poslušalcev širom po svetu, od Rusije do Mehike, ugnezdil zaradi iskrenosti, ki preveva njune tankočutne komade. Med galamo Eurosonga 2019 je bila njuna prostodušnost še razumljena kot nekaj nesramnega, predvsem za tiste, vajene izumetničenosti estradniške karavane. Vendar sta raje, kot da bi se podredila ekstrovertiranosti zabavne industrije, ostala zvesta svojim načelom, vselej malce skrivnostna in zadržana.

Fotograf, ki je vstopil v družinsko intimo in iz nje izvabil barvite podobe

Znašli smo se v sobi skupaj s štiričlansko družino. Otroka se igrata na preprogi, oblečena sta v kostuma Spidermana in Batmana. Batman z eno roko podpira kavč, na katerem leži očka v majici Simple Man s trobento v roki in ju budno opazuje, mama pa tiči za mizo s kupom papirjev v rokah, a vseeno slutimo, da spremlja igro preostalih treh članov.

Kantavtorica, ki na tekmovanjih za mlade glasbenike sega po najvišjih mestih

Čeprav jih šteje komaj dvajset (rojena je leta 2001) in je novinka na domači glasbeni sceni, je z izjemno prezenco, unikatnim načinom izvajanja ter melanholičnim, rahlo spooky zvokom že pustila močan pečat. Ime ji je Laetitia Pohl, njeno umetniško ime je Kiki. Kiki – ker je kratko, jedrnato in nedvoumno; ko ljudem pove, kako ji je ime v resnici, pa ime pogosto izgovorijo ali zapišejo napačno. Javnost je mlado kantavtorico spoznala kot finalistko glasbenega tekmovanja Slovenska nota, kjer je zasedla drugo mesto, a je njena skladba Punčka iz papirja požela največ pozornosti med vsemi prijavljenimi, sploh na družbenih omrežjih, kot je TikTok. Zatem se je prijavila še na Hit betona, natečaj za mlade glasbene avtorice in avtorje, in z drugo avtorsko skladbo Jaz pa ne spim na finalnem večeru v Gala Hali na ljubljanski Metelkovi zasedla prvo mesto.

Pisateljica, ki je na dobri poti, da postane prvo ime slovenske fantazije

Redkokdaj se zgodi, da se odloči mlada domača avtorica ali avtor na literarno sceno prodreti s fantazijskim romanom. Domače fantazije je malo in tega žanra se še vedno drži nekolikanj obroben status, kljub temu da smo v zadnjem času dobili nekaj več avtorskih fantazijskih del domačih avtorjev. Morda je domača fantazija šibka tudi zato, ker imamo prevode vseh kultnih tujih fantazijskih romanov – pa ker, roko na srce, dobrega fantazijskega dela ni enostavno napisati. A morda bi se to utegnilo spremeniti, tudi po zaslugi Julije Lukovnjak, komaj 21-letne pisateljice iz Gornje Radgone (rojena je leta 2000), ki je ni bilo strah, da stopa v prevelike čevlje – četudi strastna bralka tuje fantazije, denimo Harryja Potterja, Eragona in sage Njegova temna tvar (nekateri vplivi teh del so vidni tudi v njenem pisanju), je od sedemnajstega leta skrbno konstruirala svoj fantazijski svet, se natančno informirala o možnostih izdaje lastne knjige in imela srečo, da je potencial v njenem prvem rokopisu prepoznala založba Sanje. Pet let pozneje je močno prečiščeno in dodelano besedilo ugledalo luč sveta – z intrigantnim naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa – in vsekakor sodi med romane tega leta, ki jih je vredno prebrati.

Bobnar in pedagog, ki išče ravnovesje med notranjim ritmom človeštva in zunanjim ritmom vesolja

»Tam je bil predor sanj kot v filmu Cinema Paradiso,« se obiskov v vaškem kinematografu spominja Zlatko Kaučič (1953), eden naših mednarodno najbolj priznanih jazz glasbenikov – bobnar, tolkalec, improvizator, pedagog, Prešernov nagrajenec, kolesar in ustvarjalna gonilna sila, brez katere bi bili slovenska in primorsko-furlanska glasbena scena povsem drugačni. V ruralnem briškem okolju so mu vesterni in holivudske klasike odprli okno v svet ter v njem vzbudile željo po svobodi in potovanju. Na sprehodih do kina, na katerih je opazoval najmanjše detajle, je izoblikoval posebno senzibilnost do narave. »Veš, koliko umetnikov prihaja s podeželja! To pride v podzavest,« je prepričan.

Igralka, ki verjame, da svetloba v človeka vstopa skozi rane

Konec meseca v kinematografe prihaja celovečerni film Zastoj (režiral ga je Vinko Möderndorfer), v katerem Mirjam Korbar igra enega izmed glavnih likov. Njena Mejra, ženska, ki se mora v eni noči spopasti z nenadno izgubo, ji je novembra že prinesla nagrado drevo ljubezni za najboljšo glavno vlogo na 15. mostarskem filmskem festivalu igre. Vloga raziskuje mejna stanja, o katerih nihče ne želi razmišljati – najhujše, kar se lahko zgodi staršem. »Težko jo je bilo nositi, kajti to se je odražalo na mojem psihofizisu. Takšne vloge ne moreš kar odmisliti, sploh če snemanja trajajo dvanajst ur na dan,« pravi. »Zato sem vesela, da sem imela možnost, da sem se v vlogo spuščala počasi, najprej skozi bralne vaje, potem vse ostalo. Igra je vedno nekakšna zmes racionalne analize in intuitivnega uvida. Mejra se je tako počasi izrisala, lahko sem jo čutila, slišala; kako govori, hodi, kaj razmišlja.«

Stripar in glasbenik, ki prepleta glasbo in besedo

Bilo je nekoč v Poljanski dolini. Italijansko ozemlje in ozemlje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je ločevala rapalska meja. Na slovenski strani so mejo stražili srbski graničarji, na italijanski pripadniki obmejne straže Guardia alla frontiera. Ilegalno prečkanje meje si lahko plačal z življenjem, toda to ni ustavilo »švercarjev«, tako imenovanih kontrabantarjev, ki so čez mejo tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in druge dobrine; te so na italijanski strani lahko prodali za nekajkrat višjo ceno in tako nekoliko omilili lastno revščino ali poplačali dolgove. Zgodbo nekaterih med njimi je stripar in glasbenik mlajše generacije Martin Ramoveš (1989), doma iz Poljanske doline, popisal v svojem najnovejšem stripu Kontrabantarji.

Igralec, ki pripravlja cirkus

Anekdota gre takole: Marko Mandić (1974) je v najstniških letih igral v predstavi v domačem Velenju. Tisti, ki so si jo ogledali, vedo povedati, da je med predstavo nosil preohlapne hlače, ki si jih je ves čas popravljal, da mu niso zlezle h gležnjem. Morda je prav to eden od razlogov za to, da je danes na odru velikokrat gol, brez nepraktičnih oblačil, ki bi ga omejevala. Tako se lahko najbolje izrazi. Je človek ekstremov, ikona slovenskega gledališča, samo v zadnjih treh letih izvrsten denimo kot Nihad v Požigih Nine Rajić Kranjac, Kronist v V imenu matere Ivice Buljana in Gleb Čumalov v Cementu Sebastijana Horvata. V teatru gre rad čez mejo, obdeluje reči, ki so sicer integralen del človeške izkušnje, a nam jih je včasih kar malo neprijetno gledati. Do skrajnosti izkorišča telo kot medij, ne boji se kričanja, agresije, razgaljanja. Tako kot v šesturnem performansu Skupaj, intenzivnem raziskovanju različnih faz nekega sobivanja: od ignoriranja do zlitja, od nežnosti do agresije. S plesalko in performerko Lejo Jurišić sta ga zasnovala leta 2018, še pred pandemijo, a se je vmes prelevil v, kot pravi, »skondenzirano karanteno«.

Pisateljica in scenaristka, ki potrebuje lastno sobo

Pravkar je bilo potrjeno, da bo prvi del njene kriminalne trilogije, letos izdana Rdeča kapica, eden najboljših domačih kriminalnih romanov, dobil svojo televizijsko serijo – snemati jo bodo začeli septembra prihodnje leto. Scenarij bo skupaj s partnerjem, prav tako pisateljem in scenaristom Dušanom Čatrom, napisala sama; ni namreč le pisateljica, temveč tudi uveljavljena scenaristka, ki je v zadnjih letih sodelovala pri nekaterih najuspešnejših domačih serijah, kot je Ena žlahtna štorija ali Mame, pa tudi pri celovečercu Marka Šantića Skupaj.

Vizualna umetnica, ki proučuje sodobno potrošniško kulturo

Vstopamo v prostor, na sredini katerega tiči le osamljen nakupovalni voziček, ki očitno čaka prav na nas, da ga napolnimo z bleščečimi, znižanimi izdelki. Tla v prostoru so vpadljivo modre barve, zato neonski napisi na stenah še bolj bodejo v oči. »Shiny & new, new, new,« med drugim kričijo. Iz zvočnikov prihaja umirjena inštrumentalna glasba, ki jo občasno prekinejo monotoni džingli, namenjeni obvestilom ali reklamam. Kapitalistična distopija. Tako je bilo videti prizorišče razstave Angels & Discounts (Angeli in popusti) vizualne umetnice mlajše generacije Iris Pokovec (1992), ki si jo je bilo mogoče pretekli mesec ogledati v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.

Režiser, ki poudarja pomembnost napak v ustvarjalnem procesu

Njegov film Inventura je skupaj s celovečercem Prasica, slabšalno ime za žensko Tijane Zijanić najbolj izstopal na letošnjem Festivalu slovenskega filma: med drugim je prejel vesno za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca (Radoš Bolčina), pa nagrado za najboljšega debitanta. Prasica je ekspresivna, intenzivna, divja, surova; Inventura minimalistična, umirjena, uglajena, odvija se počasi, lenobno. Celovečerca sta v svoji različnosti izvrstna prikaza dveh segmentov družbe, ki navadno živita drug mimo drugega, ne da bi se trudila razumeti drugo stran: izgubljene generacije mladih odraslih, ki se ne morejo osamosvojiti, kar se kanalizira v upor in bes, in stabilne generacije starejših, ki imajo na videz vse, kar si mladi želijo – a pogosto to ne pomeni nič. Kako krhko je varno malomeščansko življenje, spozna tudi Boris, glavni junak Inventure, ki ga nekega večera, ko po okusni večerji nič hudega sluteč bere v svoji sobi, nekdo poskuša ustreliti. Ob prijavi na policijo mora narediti seznam vseh, ki bi lahko bili sumljivi. Toda saj je tako neškodljiv človek, da mu nihče ne bi mogel storiti česa takšnega! Nihče ni sumljiv. Nihče – in hkrati vsi.

Glasbeni in umetniški kolektiv, ki slavi robne prakse (post)internetne klubske kulture

Zgodba kolektiva Nimaš izbire se začne s tipično pripovedko velikih sanj v malem mestu. »Doma na Obali nisem imel somišljenikov, s katerimi bi lahko karkoli ustvarjal. V nekoliko patetični maniri lahko rečem, da je bil to čas mladostniške eksistencialne krize: bil sem tako rekoč brez povezav z zunanjim svetom. Ko sem prišel v Ljubljano, se je moj svet obrnil na glavo,« se spominja Gabriele Steffe, 23-letni študent kulturologije in ustanovitelj ekipe Nimaš izbire, ki se je na ljubljanski sceni sprva udejstvovala kot mikro blagovna znamka »naredi-sam« ulične mode, pozneje pa je postala ena najbolj dejavnih sil v domači rejverski krajini.

Skladateljica in glasbenica, ki je v življenju našla ravnovesje

V začetku novembra smo lahko v Cankarjevem domu v Ljubljani prisluhnili glasbeno-scenskemu delu Avtoportreti v namišljenih prostorih, za katero je lani prejela ugledno avstrijsko nagrado Sklada Theodorja Körnerja za kompozicijo. Kmalu zatem je bila na Forumu nove glasbe v Slovenski filharmoniji premierno izvedena njena nova skladba [O]. Po koncertu se je naglo vrnila na Dunaj, kjer živi, in se začela pripravljati na nastop na največjem avstrijskem festivalu sodobne klasične glasbe Wien modern. Zaradi ponovnega lockdowna v Avstriji sicer ne bo potekal v živo, bo pa te dni vseeno izšla skladba das ist ein missverständnis (to je nesporazum), ki sta jo zanj pripravili z glasbenico Isabello Forciniti. Sodelujeta tudi pri Avtoportretih – Aleksandra Bajde poje ter igra na in v klavir, Isabella Forciniti pa skrbi za elektroniko.

Ilustratorka, ki besedilu pusti, da pride v ospredje

Na 14. Slovenskem bienalu ilustracije je pravkar prejela plaketo Hinka Smrekarja za minimalistične črno-bele ilustracije v knjigi Toona Tellegena Jež in samotni občutek. Njena predhodnica, knjiga Čriček in temačni občutek, ji je leta 2019 prinesla bienalno Levstikovo nagrado, ki jo je letos dobila ponovno, tokrat za živopisane ilustracije v slikanici Obisk Gaje Kos. Ta dela so dober prikaz dveh polov ustvarjanja Ane Zavadlav, ki bo prihodnje leto kandidirala tudi za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren: na eni strani barvite ilustracije, kakršne riše tudi za reviji Ciciban in Cicido, na drugi dovršene črno-bele risbe, krokiji, ki pogosteje krasijo zahtevnejša besedila.

Igralka in režiserka, ki se boji apatije

Pri njem: Glas Nine Simone. Pagat ultimo. Seks. Ko ti nekdo posodi knjigo. Ko nekdo dejansko prebere knjigo, ki mu jo posodiš. Plavati gol. Pri njej pa: Crtljanje v avtodomu nekje na Norveškem, medtem ko zunaj divja nevihta. Nočni maraton Netflixa v dvoje. Otroški smeh. Dobra pesniška zbirka. Pogovarjanje ob kaminu. Prvi seznam reči, zaradi katerih je vredno živeti, nastaja v predstavi Vse sijajne stvari, ki jo je režirala in ki je ravnokar doživela premierno uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, drugi je njen osebni.

Voditelj in pisec, ki se je lotil vohunskih romanov

Kaj povedati o Juretu Godlerju, kar še ni bilo povedano? »Burkež in naglo razvijajoči se mladi mentalist«, kot ga je Mladina opisovala pred več kot desetletjem, se je v tem času iz pretežno skladatelja in imitatorja v oddajah Saša Hribarja res naglo razvil v prekaljenega voditeljskega mačka, ki se znajde v politični TV-satiri Ta teden in tudi v licenčni oddaji Milijonar, ki jo je nekoč vodil eden njegovih vzornikov, Jonas Žnidaršič. Še več: postal je tudi pisatelj. Pravkar je izšla druga knjiga iz njegove avanturistično-vohunske sage o britanskem agentu Spencerju S. Spencerju, Vohun, ki me je okužil – približno leto po prvem delu Casino Banale.

Igralec, ki stavi na poštenost

Premore izrazito senzibilnost, a ko je treba, ga ni strah pokazati ostrine. Kadar je govor o pritlehni mizoginiji v umetniških krogih. Če je treba postaviti na laž politične parole ali spregovoriti o politično motiviranem kadrovanju v kulturi. Ko razlaga o vzgoji sina – o tem, da moraš biti do svojega otroka brezkompromisno pošten, tudi če to kdaj pomeni, da mu bo neprijetno, ali o tem, da ima do nasilja v vseh oblikah ničelno toleranco. Saša Tabaković, igralec ljubljanske Drame in nekdanji poslanec, je ravno tako kot po svojih vlogah poznan po načelni drži in pronicljivi misli. Nazadnje se je izkazal kot Dobrnik v drami Požigalci, grabežljiv kapitalist pod krinko malomeščanske lažne morale, ki ga skrbi predvsem to, ali ga drugi dojemajo kot dobrega. »Ljudje, kakršen je Dobrnik, ki so v nekem narcističnem smislu zelo ambiciozni, dobrega v resnici ne udejanjajo, ker nimajo vesti. Poudarjanje dobrega, biti dober za vsako ceno, je torej nekaj čisto drugega kot biti pošten,« meni Tabaković. »A prav poštenost je tista, ki bi svet zares naredila dober. Pošten svet pa ni nujno vedno prijazen svet, kajti če govorimo o poštenju, to pomeni, da hoče nekdo priti resnici do dna, kar lahko marsikoga prizadene. A samo v tem vidim ključ. Biti pošten do sebe in drugih je težko, dober človek pa je lahko dober zelo hitro. Dvigne telefon, podari petdeset evrov botrstvu in že se ima za dobrega. To je dobrota preračunljivcev, ki jo preziram. Zasebno in v karieri.«

Pisatelj, ki nikoli ne neha pisati

»Povej mi pravljico!« Stavek, ki je že marsikaterega pisočega očeta ali mamo pripravil do tega, da je zgodbo, ki si jo je izmislil za svojega otroka, prelil na papir. Nič drugače ni bilo pri Sebastijanu Preglju. Ko ga je pred kakšnimi devetimi leti za pravljice začel prositi takrat triletni sin, ljubitelj zgodbic o duhovih, je začel ustvarjati serijo o duhu Babujanu in prijateljih. Med pisanjem je ugotovil, da mu je blizu tudi otroška literatura in ne le tista za odrasle – zakaj torej ne bi napisal še kakšne serije za malo starejše otroke? Nastajati so začele Zgodbe s konca kamene dobe, napete pripovedi o koliščarjih na Ljubljanskem barju z neustrašnim dečkom Brinom in pogumno deklico Črno v glavnih vlogah. Po dveh nominacijah za desetnico za prvi in drugi del zgodb je šesta knjiga, Vrnitev, letos prejela večernico, nagrado za najboljše slovensko delo otroške ali mladinske književnosti. Seriji se obeta še sedma, zadnja knjiga – predvidoma bo izšla novembra.

»PTČ je vse, kar je. Tko pač je.«

Val Fürst in Pavel Panon Raščan sta se v slovensko glasbeno orbito nedavno izstrelila kot hiphop dvojec PTČ. Gre za mlada glasbenika iz Ljubljane, oba imata 22 let, in beate producirata že od konca osnovne šole, z glasbo pa se ukvarjata, tako rekoč, že odkar pomnita. Oba sta skoraj desetletje gulila klopi glasbene šole. »Takoj, ko sem prilezel iz maternice, sem odlomil en Chopinov Nokturno,« v smehu pove Fürst. »Še dobro, da so me starši tako vztrajno spodbujali k učenju klavirja – brez tega znanja bi se počutil napol nepismenega,« se pošali še Raščan in doda, »vedno so mi govorili, da če bo vse drugo splavalo po vodi, si bom kruh lahko služil z igranjem na ulici.«

Režiserka, ki je posnela enega najboljših dokumentarcev letošnjega leta

Vasica v odročnem albanskem visokogorju. Škof in Gëzim, moški, čigar osemnajstletna hči Gjyste je bila ubita po dolgotrajnem družinskem sporu, si pred skromno leseno hišo sežeta v roki, nato pa sedeta za mizo v notranjosti. Pogovarjata se o odpuščanju: Gëzim bi moral odpustiti hčerinemu morilcu; starodavni albanski zakonski kanon, ki je bil po izkoreninjenju v času komunizma kasneje vzpostavljen in interpretiran na novo, je družini umrle osebe namreč nalagal maščevanje ali spravo. Škof ga poskuša prepričati v slednje, vendar ga oče zavrne – po kanonu mora namreč tisti, ki je zagrešil zločin, za odpuščanje plačati z denarjem. »Če mu odpustim in mi on plača, kaj sem storil? Hčer sem kot kravo prodal njenemu morilcu – kot Juda Iškarijot.«

Dramaturginja in režiserka, ki je ustvarila možnost za dražbo gledaliških predstav

»Če mislite, da je denar resničen, gledališče pa fikcija, pomislite znova. Vložite svoj denar v gledališče,« je pisalo na enem od plakatov, ki so se avgusta pojavili v središču Ljubljane. Izhajajoč iz perspektive razumevanja denarja kot družbenega dogovora, kar pomeni, da človeštvo kosu papirja podeli toliko vrednosti, da lahko postane denar, se je umetnica Lea Kukovičič lotila eksperimenta, ki spaja gledališče in ekonomijo. Ustanovila je Dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE in kupcem ponudila možnost posedovanja umetniškega dela oziroma gledališke predstave v obliki skupnega lastništva, kjer si novi lastniki lastijo materialni ali nematerialni element predstave, ob tem pa morajo izpolnjevati tudi lastniške pravice in odgovornosti.

Gledališka režiserka, ki verjame, da je gledališče most do strukturnih sprememb

Je imela Nina Rajić Kranjac v Berlinu res moža, ki ga je nekoč zasačila z ljubimcem? Je kot majhna deklica sošolki ošilila prstek? Je v roza babičinem kostimu zalezovala otroško simpatijo Slavišo? Se ji je uspelo ponečediti med Borštnikom, potem ko sta se s kolegom zadela?